Via Apsyrtides – 5. dan
- ETAPA: Valun – Martinšćica (7/10)
Valun – Lubenice – Helm – Vidovići – Grmov – Babino – Martinšćica
14,6 km, najvišja točka 466 m, vzponov 450 m, 4 ure
Severozahodni del Cresa, je od preostalega otoka izoliran z visokimi griči in Vranskim jezerom in nedostopen z morja.. Skozi stoletja je ohranil nekaj prvobitnosti v arhitekturi naselij, zgrajenih vzdolž rodovitnih dolin, obdanih s pašniki in starimi gozdovi okoli Vranskega jezera. Še posebej impresiven je kraj, kjer so bile zgrajene Lubenice – ozek greben na 378 m visoki pečini, ki se skoraj navpično spušča proti čudoviti prodnati plaži. Do Lubenic še vedno vodi ista ozka cesta, ki jo že stoletja uporabljajo kmetje in ovčerejci, slednjih danes ni več. Redko je tišina tako otipljiva, kot pozimi v teh krajih. Poleti je to povsem drugačna zgodba – fotografiranja sončnega zahoda nikakor ne smete zamuditi.
LUBENICE
Rimljani so jih imenovali Hibernitia (“zima, mraz”), saj se ob burji še vroče poletje ohladi, sneg pa tudi ni redek pojav. V srednjem veku so bile Lubenice pomembno mesto, sedež samostojne občine, ki ji je pripadal velik del osrednjega dela Cresa. Temu dejstvu pritrjujejo številne cerkve, ostanki obzidja z dvemi mestnimi vrati in visoke kamnite hiše, temeljene v živo skalo. Z vzpetine na koncu mesta je čudovit razgled nad Kvarner, vse do skrajnega južnega rta Istre in otoka Unije. V Lubenicah v času poletne sezone deluje tudi muzej ovčereje.
HELM
Na najvišjem vrhu zahodno od Vranskega jezera (483 m) lahko še vedno vidite veliko prazgodovinsko gradišče. Do izgradnje vodovodnega sistema v 50-ih letih prejšnjega stoletja in prepovedi dostopa do jezera, so prebivalci okoliških zaselkov v njem ujeli več vrst sladkovodnih rib. Rečeno je, da danes ščuka v njem prej umre od starosti. Nekoč je bilo v jezeru tudi veliko jegulj, ki so jih otočani uporabljali za vzdrževanje čistoče v vodnjakih. Jezerska voda je še vedno eno najbolj prosojnih, hkrati je izjemno čista.
VIDOVIĆI
Vas se nahaja na planoti strmega pobočja nad Martinšćico. Nastala je iz pastirskih stanov, ki so jih več generacij upravljali “ključavničarji” iz rodu Vidovići. Leta 1927 je tod živelo kar 150 prebivalcev v 27 hišah, danes sta ostala v vasi le še dva. Prebivalcem Vidovićev je bila sicer zagotovljena pitna voda vse do izgradnje vodnjakov v 19. stoletju. Bila pa je skrajno problematična, ker so morali edino pitno zajetje deliti z živino. Harmonična ljudska arhitektura se je dobro ohranila vse do današnjih dni. Razgled, ki sega z 280 m nadmorske višine proti Istri, Lošinju in okoliškim otokom, jemlje dih.
