Vela Palagruža – Diomedov otok
Otočku Vela Palagruža radi rečemo tudi Diomedov otok. Različnim osvajalcem je bila Palagruža vselej poželenja vredno kopno, a zaradi nedostopnosti je uspela ohraniti svojo prvinskost. Otoček ima celo svojo neuradno dvobarvno zastavo (zlato rumena simbolizira sonce, modra z ribo pa morje s sardelo). Domačini pravijo: »Palagruža je puno toga dala, a mnogo toga i uzela!« O njej krožijo različne zgodbe in legende, resnica pa je ena sama: obiskovalca, prišleka in morjeplovca Palagruža prevzame in zaznamuje s svojo mogočnostjo, surovostjo in skrivnostnostjo.
Kadar govorimo o Palagruži, skoraj vedno pomislimo le na največji otoček, na Velo Palagružo (dolžina 1330 m, širina 460 m, višina 87 m, skupna površina 0,27 km²) in ne na celotno otoško področje, kateremu pripadajo še Mala Palagruža, Kamik od tramuntane, Pupak od oštra, Kamik od oštra, Galijula in še več kot dvajset čeri. Galijula, ki leži 5,5 km jugovzhodno od Male Palagruže, je hkrati najjužnejša točka hrvaškega teritorija. Prav zaradi številnih čeri in podvodnih grebenov pa je plovba v teh vodah zelo zahtevna in nevarna.
Ime Palagruža izhaja iz helenske besede pelagos in italijanske izpeljanke pelagia, kar v grščini pomeni odprto morje, v prenesenem pomenu pa odprto nevarno morje, na katerem je navigacija zelo zahtevna. Palagružo do italijanskega polotoka Gargano loči le dobrih 30 NM. Tam je veliko morja, morje je nevarno in morske razdalje so velike. Do Komiže, kateri katastrsko pripada, je polnih 42 NM. Motornih bark je v njenem akvatoriju malo, saj je med Palagružo in kopnim preveč igrivega »praznega prostora«. Pa še na nekaj je treba opozoriti; globine okoli Palagruže so velike za jadranske razmere, preko 100 m, hkrati se v otok zaletavajo vodne mase, ki prihajajo iz kilometrskih globin Sredozemskega morja. Vse to mešanje tokov ustvarja fenomen izrazitega podgladinskega valovanja, ki močno dvigne morje. Te hidrodinamične sile pogosto ustvarjajo visoke valove, ki prinašajo na površino različne globinske morske organizme. S tem pa pripomorejo, da je morje okoli Palagruže najbolj bogato ribolovno področje na Jadranu.
Včasih je bilo na Palagruži v toplejšem delu leta celo do 500 ribičev hkrati, ki so v času luninega mraka dvajset dni bivali na otoku. Na velikem žalu so shranjevali čolne, sušili in šivali mreže ter solili sardele. Največji problem takratnega časa je bilo pomanjkanje sladke vode. Vsaka ribiška družina je v obdobju ribolova na Palagruži potrebovala najmanj 100 litrov vode, ki so jo ribiči na otok prepeljali v barilih iz Komiže, nazaj grede pa so v istih barilih vozili nasoljeno sardelo. Četudi so na Salamandriji (del otočka) zgradili zbiralnik vode, so ribiči to vodo uporabljali le izjemoma, saj je bila namenjena za življenje svetilničarjev.
Na otoku so zabeležili tudi najvišji val na Jadranu, ki je meril 8,40 m in je nastal v času, ko je pihal jugo, po burji pa se je morje vzvalovalo in dvignilo do 5,50 m.
Kako naj drugače razumemo mogočen svetilnik na najvišji točki otočka Vela Palagruža, na vrhu Castello (87 m), z okni v dveh nadstropjih, ki je bliže italijanski kot hrvaški obali, kot izkazovanje politične in gospodarske moči avstro-ogrskega cesarstva že na vratih ob vstopu v Jadran. Svetilnik je gradila avstrijska pomorska uprava iz Trsta med letoma 1874 in 1876. Projektiral ga je Richard Hänisch, glavni zidar pa je bil Vicko Marinković Mestrazane iz Komiže. Svetilniški stolp je bil tako pripravljen za tehnični pregled davnega leta 1875. Na svetilniku je bila že leta 1895 postavljena meteorološka postaja, ki je modernizirana, a še zmeraj v funkciji pridobivanja aktualnih vremenskih podatkov. Leta 1915, za časa prve svetovne vojne, je otok napadla Avstro-Ogrska in s topništvom popolnoma uničila novejšo izmed dveh cerkva sv. Mihovila in svetilnik, ki pa so ga nato kmalu obnovili. Današnja višina zgradbe je 22,70 m, tako da svetilniško luč dvigne rekordnih 109,70 m nad morje, kar je največ na Jadranu.
Obstaja dokument, ki opisuje tehnični pregled in prevzem svetilnika. Z majhnim parnikom La Pelagosa je na otok prišla avstro-ogrska državna komisija iz Trsta. Vodil jo je Alber Ritter von Glanstatten, predsednik Pomorske vlade v Trstu. Na svetilniku so pripravili bogato kosilo za inšpekcijo in graditelje. V trenutku začetka pojedine so se na mizi stresli in zaplesali kozarci ter krožniki. Močan potres je stresal Palagružo. Ko je ponehal, je glavni inšpektor dejal, da lahko odidejo, saj je »prevzvišeni« opravil njihovo delo. Lanterna na Palagruži je obstala in pregled je bil končan.
Danes svetilnik sestavljata visoki kamniti osmerokotni stolp in zgradba s skupno površino 400 m². Električno energijo pridobiva s pomočjo sončnih celic in preko agregata, vodo pa iz lastne cisterne. Svetilnik je avtomatiziran in vključen v sistem daljinskega nadzora, na njem stalno živita po dva svetilničarja.
Na bogato zgodovino Vele Palagruže kaže tudi otoško arheološko najdišče. Ostanki kopij izvirajo iz časa bakrene in bronaste dobe (2500–1800 pr. n. št.). Otok je bil obiskan tudi v starogrškem obdobju. Arheologi so dokazali, da je Palagruža otok grškega junaka Diomeda. V cerkvenih listinah piše, da se je v sredo, 9. marca leta 1177, v zavetrje Male Palagruže pred orkansko burjo zatekla papeška pomorska flota, ki je štela deset galej. Papež Aleksander III. je stopil na Palagružo v zalivčku Luk in s komiškimi ribiči na otoški ravnini povečerjal okusno ribo. Takrat so ta del otočka krstili za Papeževo njivo.
Palagruža je naravni rezervat več kot 220 rastlinam in preko 130 živalim, tudi nekaterim avtohtonim. Morje okoli otoka je izredno bogato z ribami in jastogi ter nevarno zaradi čeri, ki so od enega do dveh metrov pod morsko gladino, predvsem na južni strani otoka.
Vela Palagruža je resnično otok skrivnosti. V zadnjem času je priljubljeni kraj znanstvenikom, likovnikom in pisateljem. V prihodnosti naj bi otok postal mednarodni znanstveno-raziskovalni center »Lanterna znanosti o Sredozemlju«, s tem pa nov narodni park.
Velo Palagružo je potrebno hitro zapustiti, saj na njej ni varnega priveza. Kurz 51° NE nas pripelje nazaj v varno zavetje otoka Lastovo, kjer nas ob vstopu v Skriveno luko (Porto rosso) sprejme svetilnik Struga. Tam pa se začnejo nove zgodbe in debate, čigava je Palagruža: ali res pripada Komižanom z Visa ali pa je lastovska? Ta mali otoček sredi morja spet buri duhove in vzbuja apetite.
Še sreča, da je otoček trdno zasidran sredi Jadrana in da je še vedno predmet strahospoštovanja tako morjeplovcem kot tistim, ki si ga lastijo, zato je prav, da je nikogaršnji in od nas vseh. Predvsem vseh tistih, ki spadamo v »tretjo kategorijo moških«, tistih pod jadrom … »Los que navegan«!
