Otok Vele Srakane – Mala Beeee
Srakane, Vele in Male, sta dva nizka otočka v Kvarnerju, ki sta bila prevečkrat spregledana, tako v navtični navigaciji kakor tudi v naših poročanjih. Pripadata lošinjski otoški skupini. Ločuje ju le okoli 200 m širok preliv Žaplić.
Vele in Male Srakane
Vele Srakane so 3,5 km dolg in le 0,5 km širok otok, ki se razprostira v smeri severozahod-jugovzhod. Najbolj severna točka otoka Vele Srakane je rt Vela straža, ki je oddaljen manj kot navtično miljo od rta Arbit na sosednjem otoku Unije, od katerega ga ločuje morski preliv Veli Žapal. S skupno površino 1,18 km² se komaj uvršča v kategorijo hrvaških otokov, sicer bi ostal med otočki. Najvišji vrh Velih Srakan je vrh Vela Straža, ki je 60 m nad morjem. Skupna dolžina obale meri 7,4 km, proti Lošinju je odprta na burjo, druga stran pa na jugo in zahodni veter.
Betonski pomol
Severni del obale ima zgrajen del nove rive in pomol, ki je hkrati tudi pristanišče. Visok betonski pomol ni primeren za privezovanje zasebnih plovil, četudi je globina ob pomolu med 4 in 5 metrov. Na zahodni strani je mogoče sidrati v zalivu pred manjšim domačinskim pomolom, a le v primeru lepega vremena, pa še takrat barko močno ziba zaradi močnega podvodnega toka in valovanja, ki prihaja z odprtega morja iz zahoda.
Nekoč so na otoku imeli celo šolo
Nekoč je na Srakanah vrelo življenje, danes pa lahko na prste ene roke prešteješ stalne prebivalce, in to na obeh otokih. Dva sta na Malih in trije na Velih, kot se za velike spodobi. Blanka in Igor Rukavina na svoji ekološki kmetiji na Velih Srakanah gospodarita otoku. Leta 2007 sta se odrekla civiliziranemu življenju na Reki in v oktobru odšla. Zdi se, da takrat nista vedela, kam odhajata, kako sicer razumeti razmišljanje, da sta na otoku, četudi nista v življenju storila nobenega zločina niti pustila dolgov.
Eko kmetija Mala Meeee
Prav je, da barka pristane ob visoko betoniranem pomolu, ki je pogojno primeren le za pristajanje linijske ladje, pa še to le takrat, ko ne piha burja, in posadka obišče ekološko kmetijo. Čudaka, bi rekli, ki živita v vasi skupaj z edinim avtohtonim prebivalcem, nepismenim Silvanom, in zanj tudi skrbita, ko ta pride na vrsto. Pred njim je ves preostali postroj: 30 hektarov polja, 200 ovac, 200 kokoši, 1500 rac, povrtnina in osliček Roko. Na prvi pogled se zdi, da imata zakonca vse, kar si želita, a videz vara. Zmanjkuje jima osnovna stvar, to je čas za življenje. Zato je pomembno, kdaj ju obiščemo, saj sta na polju med 5. in 10. uro, nato delo s papirji, kosilo in popoldanski počitek, ko se po peti uri spet odpravita na delo na polje, ki traja do trde teme.
Srakanska odisejada
Pravi podvig srakanske odisejade pa se začne že na tistem čudaškem pomolu. Če veter piha s strani Lošinja, potem je privez mogoč, saj morje odnaša barko stran od grobega betona, sicer pa je bolje oditi na drugo stran otoka in se na kratko privezati ob majhen pomol. Potem pa sprehod rahlo navkreber po novo betonirani kozji poti. Hit je postala ta betonaža, tlakovanje ene in edine poti po kvarnerskih »škojih«. Razvoj, bi rekli nepoučeni, vtis obilja in napredka. Če že, potem bi veljalo pod potjo pustiti vsaj nekaj vkopanih cevi, da bi električna napeljava, ki je že na otoku, bila lahko položena v tla, druge cevi pa pripravljene vsaj še za vodovod, ki pa ga še vedno ni. Ladja vodonosec je tako edina otoška izbira, pitna voda pa dejansko ostaja vredna več kot suho zlato. Nekoč je bila šola, celo dve, hrvaška in italijanska, danes kot edini pomnik kulture in civilizacije ostaja cerkev sv. Marjete, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Niti stalnega duhovnika ni več, ta prihaja na Srakane iz sosednjega Suska.
Ni lastnikov, le najemniki
Se pa obnavljajo hiše in prodaja posest. Pravzaprav zemlje na otoku še vedno ni mogoče kupiti, ampak se jo najema v posestvovanje. Občasni prebivalci otoka, po večini v poletnih mesecih, pa ostajamo Slovenci. Nečimrneži, posebneži in kakšen odštekanec med njimi, z njimi pa peščica razvajenih otrok, ki želijo krojiti otoška pravila po svoji meri. Z mobitelom v roki, ko te brez težav ob prvem stiku tikajo in nakurijo, mar ti vendar ni jasno, da skok v morje z lastne barke brez kopalk na tem otoku ni dovoljen! Hudič, bi rekli, še dobro, da potem kmalu odidejo, vikendice zaloputnejo svoje duri, za njimi pa na otoku ostajata mir in tišina.
Obisk pri družini Rukavina
Pozvonili smo na vratih, ura je bila točno opoldne. Odprla nam je gospodarica in pogledala, kdo spet zvoni. Hiteli smo z izgovori, da poznamo njeno sestrično, zato se nam upravičeno zdi, da bi lahko imeli privilegij. Sprejme nas, zdelana in utrujena. Kratimo ji počitek, a želja spoznati življenje na otoku, je pač prevelika, da bi se ji zmogli odreči. Izmenjali smo misli in poglede ter v spremstvu gospodarja Igorja odšli nazaj proti barki. Tokrat smo se izognili tlakovani poti, ubrali smo tisto skozi trstiko, ta pa skriva obdelana polja zakoncev Rukavina, v svoji senci in zavetrju pa ponuja tudi humano bivanje domačim živalim. Brez trstike ne bi bilo tega otoka. Struktura zemlje je podobna kot na Susku, brez Igorja pa tudi ne bi bilo več življenja na Srakanah.
Otoško pristanišče
Vse se začne in konča v otoškem portu. In ko smo že mislili, da je naša misija obiska otoka končana, saj smo se vendar poslovili, za popotnico pa dobili v dar tudi strok česna, ki ima svetovni rekord, saj je velik za celo pest, je zadonela pesem iz harmonike v slovo. Ta pa je tako navdušila gospodarja, da nam je izdal skrivnost, kje lahko varno v času stabilnega vremena preko noči zavežemo barko, ter nas povabil na večerjo. No no, še prej je moral vprašati ženo, če se strinja, kar je pravzaprav lepa otoška manira, ki pa jo Igor z lahkoto pojasni. »Le skupaj sva lahko na tem otoku, soodvisna drug od drugega, sicer bi morala oditi, zato je prav, da tudi skupaj sprejemava vse odločitve, četudi gre le za en samcat obed, ki pa pomeni tujek v najinem garaškem urniku.«
Povabilo na večerjo
Odpluli smo od betoniranega vzhodnega pomola na manjši zahodni domačinski privez, posadka je zaplavala v morju z najlepšim pogledom na Susak in ob pol devetih zvečer doživela razodetje, ko je po poti med trstiko prišla Blanka in nas povabila na večerjo. »Točno ob devetih se dobimo,« je zaklicala in dodala, da se je v dveh urah popoldanskega spanja dobro spočila, pa tudi osvežila in stuširala. Kakšna bo ta otoška večerja, sem sprva pomislil, vzel harmoniko in skozi trstiko odšel na posestvo. Kot bi bili stari prijatelji, smo skupaj šele začeli pripravljati obed, ko je vse potekalo v neurejenem redu, sproščeno, s polno energije, zanosa in smeha. Hrana in ohlajena pijača sta vsakemu morjeplovcu terna na njegovi morski poti in otoških postajah. Ta je bila z odliko, kako pak ne, vse pridelano na otoku ali pa ulovljeno v morju. Krompir, fižolova solata, škampi in jadranski lignji na žaru, zraven pa ohlajena malvazija. Balzam in nagrada za telo!
Glasba je jezik prijateljstva
Še bolj pomembna pa je bila dušna hrana; Blanka je bila vedrega obraza in solznih oči ob slovenskih pesmih, Igor obožuje Avsenikovo glasbo, četudi je Hrvat, ena sama radost in energija v zraku pod zvezdno nebo. Posadko z Isse je spontano potegnilo v vrtinec neizmerne sreče. Za trenutek smo postali bratovščina, ki se zaveda, da je kakovost našega življenja edini pomemben element naše minljivosti.
Vidimo se spet jeseni
Druženje smo sklenili, ko je številka na zidnem koledarčku že prestopila v nov dan. Pristen objem v slovo in naše poti so se fizično razšle, a ozaveščene v spominu živijo in trajajo. Barko je vso noč zibal močan podvodni tok, da bi v ranem jutru, odvezana s »korpomorta«, odšla z otoka prostovoljnih ujetnikov, v njej tako ljubo brezmejno svobodo morskega horizonta. Je pa Issin kapitan obljubil, da se vrne oktobra, ko bo manj dela na polju in krajši dan. Takrat bo več časa za druženje. Kapitanova beseda velja, to vedo vsi, torej, Vele Srakane, kmalu se ponovno srečamo.
