Smokvica Vela – Največji jadranski otoček
Besedilo in fotografija: M. Zupančič
Razčlenjena hrvaška obala ima skupaj 1244 otokov, otočkov in čeri. Med njimi je 78 otokov, od katerih je 47 naseljenih, 642 čeri, med 524 otočki pa je največja Smokvica Vela, ki predstavlja južni vhod v dolnji kornatski arhipelag. Prehod med otočkom Smokvica Vela in rtom Opat na koncu Kornata, imenovan tudi Vrata, pa je najkrajša plovna pot med Kornati in otokom Murterjem. Murterini, kot sami sebe imenujejo prebivalci Murterja, so v srednjem veku odkupili posesti na Kornatih in postali večinski lastniki tega otoškega področja. Ker je Smokvica na koncu pastirske kornatske poti, hkrati pa je prvi port na jugozahodni strani kornatskega niza, si jo moramo posebej ogledati. Po nekaterih virih naj bi bil otoček naseljen že v antičnem času, ko naj bi v njegovih kamnolomih (petralah) pridobivali kamen.
Na severni strani otočka stoji svetilnik, ki kaže na morski, pol navtične milje širok prehod med že omenjenima otokoma. Blizu njega je v zalivu Vodena postavljena kapelica sv. Nikolaja, zaščitnika ribičev, popotnikov in mornarjev. Na zahodni strani šest kilometrov dolge otoške obale je pečina z izvirom sladke vode, pred njenim južnim portom pa so nevarne čeri šest metrov pod morsko gladino. Na splošno je morje okoli otočka polno morskih pasti. Na rtu Škrovada je postavljen spomenik minerjem, ki so padli v drugi svetovni vojni.
Domačini otočku rečejo Smokica. Čeprav ime spominja na figo, pa je to kopno veliko bolj znano po oljčnih nasadih, ki so zrasli na nekdanjih pašnikih, in po siru. Pod njenim upravljanjem so bili tudi ogromni pašniki na otoku Kurba in na sosednjih otokih odprtega morja. Najštevilčnejši lastniki so Turčinovi in Šikići. Njim pripadajo tudi drugi otoki v neposredni bližini Smokvice Vele: Smokvica Mala, Velika in Mala Skrižanja in Babina guzica, Škulj, Prdusa, Lucmarinjak, Okjuč in drugi manjši. Smokvica je največji otoški porat. Na njegovi severovzhodni strani stoji okoli dvajset kamnitih hiš, strnjeno naselje pa je po velikosti drugo največje na Kornatih. Postavlja se vprašanje, kako je lahko tako majčken otoček že na samem začetku sprejel toliko naseljencev.
Konoba Piccolo, ki je v lasti družine Turčinov, velja za eno najboljših na Jadranu.
Prvi naseljenci so prihajali iz Vrulj na otoku Kornatu, kjer so ohranili del svojih posesti in kjer še danes obdelujejo svoje oljčne nasade in pasejo ovce. Zaradi velikega števila družin na omejenem prostoru brez naravnega polja so bili prisiljeni poiskati rodovitna področja, jih dodobra očistiti, zavarovati in razdeliti z mozaikom kamnitih ograd (škarp). Tako je nastala tudi Smokica. Suhozid je najbolj impresiven izdelek, ki ga je ustvarila kornatska roka. V psihološkem pogledu je to znak opredelitve in samoopredelitve v času in prostoru. Estetsko je najbolj prepoznaven znak otočja in nadomešča katedrale v urbanih okoljih, funkcionalno pa je garancija za neoporečne medsosedske odnose. Raziskovalci domnevajo, da je na celotnem otočju postavljenih okoli 250 kilometrov suhozidov. Ena od temeljnih značilnosti suhozida je njegova smer. Ker so otoki podolgovati, vsi zidovi potekajo od morja do morja, se pravi z ene strani otoka na drugo stran. Njihova višina je natančno taka, da jo ovca ne more preskočiti, širina naloženega kamenja pa kljubuje močnim sunkom burje. Še danes po močnih neurjih lastniki posesti kontrolirajo stanje suhozidov. Ovce pa niso bile le medsebojno ograjene glede na lastnika, ampak tudi označene s posebnim znakom, imenovanim bilig (žig) na obeh ušesih. Po končanem striženju so ovce razvrščali po kategorijah in z ladjo brodili od otoka do otoka. Praviloma je pašnik enega lastnika obsegal eno veliko parcelo na Kornatu ali Žutu ter enega ali več manjših otočkov. Otočkov zato niso pregrajevali s suhozidi, saj jih je omejevalo morje. Na njih so puščali del ovčje črede brez pastirja, pogosto brez zavetja in po navadi brez vode. Otoški kodeks je veleval, da je čreda na majhnem otočku varna pred krajo, čeprav ni bilo vedno tako.
Tihožitje v edinem otoškem poratu.
Smokvica je največji otoški porat. Nahaja se v južnem zalivu Lojena, ki ima enako ime kot zaliv na Levrnaki, in kaže na rabo v njeni preteklosti (leksem – lov). Varen je pred vsemi vetrovi razen po jugu, ko je treba priveze na pomolu zapustiti, saj je pomol postavljen tako, da varuje domačinski mandrač in ribiške barke v njem. Najlepši pa je sprehod po pastirski pešpoti med labirintom suhozidov, ki v celoti prepredajo južno stran otoka in varujejo oljke in fige med njimi, da dozorijo njihovi plodovi na toplem kornatskem soncu. Sprehod se lahko konča na drugi strani otoka v zalivu Uvode. Še lepše pa se je v zgodnjem jutru povzpeti na vrh 94 metrov visoke Smokvice Vele, ko sonce zlati kornatsko otoško skupino. Z vrha se odpirajo neprecenljivo lepi razgledi in čudoviti pogledi proti severu na vrh Opat in po Kornatu, bolj proti zahodu pa na Lavso, ribiško Piškero, Rašip in Mano, pa vse do Levrnake.
Prebivalci Kornatov so bili najprej poljedelci, ribiči samo toliko, kot je bilo nujno. Morda pa je prav zato ta del morja še vedno tako bogat z ribami in hobotnicami, tudi muškatnimi. Ljudje, ki cenijo zemljo in polje, cenijo tudi radodarnost neskončne morske njive. Tudi to je nenapisani kornatski kodeks, ki velja od zmeraj.
Z vrha Smokvice se odpirajo čudoviti pogledi na kornatski arhipelag.
