Leto 4/ št. 47; Barcolana le za največje
Vrhunec 53. Barcolane je bil 9. in 10. oktobra v Trstu. Mesto se je prebujalo z burjo, organizator pa si po lanskoletni odpovedi regate praktično ni mogel privoščiti ponovitve scenarija. Tržačani, vajeni vetra v laseh, so že zgodaj v sobotnem jutru zasedli kavarne in bare, Veliki trg in tržaška riva sta oživela.
Kovidni časi so sicer v marsičem spremenili obseg prireditev, a bistvo je ostalo. Jadralna vas je bila spet polna, namesto šolske ladje Amerigo Vespucci pa je tokrat v tržaško pristanišče priplula italijanska oceanografska ladja Laura Bassi. Umanjkale so le vragolije s terenskimi vozili, ki pa jih jadralci prav nič niso pogrešali.
Sobotna napoved je bila burja okoli 24 vozlov, nedeljska pa celo nekaj manj. Jadralci pa dobro vedo, da drugi dan burja svojo moč običajno le še stopnjuje, pa tudi napoved za Tržaški zaliv je običajno milejša, kot se kasneje izkaže.
Tako je bilo v soboto že kar veliko težav na startu regate »Go to Barcolana from Slovenia«. Prijavljenih je bilo 26 posadk, na morje jih je prišlo 11, dve sta se vrnili v zaliv takoj pri piranski Punti, štiri pa še pred Izolo. V Trst je uspešno prijadralo pet posadk, absolutno zmago pa je dosegla ekipa škofjeloškega JK Loka Timing – Taia 2 & White Goose.
Na regatnem polju med Portorožem in Trstom je pihala močna burja, ki je imela na startu 24 vozlov, posamični sunki vetra so dosegali hitrost tudi do 43 vozlov, še bolj pa je bilo zahtevno vzvalovano morje z visokim valom, ki so ga jadrnice dobivale v premec. Vseh pet posadk se je več kot štiri ure borilo z morjem, zato je bilo nagrajevanje vseh zasluženo. V VIP šotoru sredi Trsta so se izmenjevali eminentni govorci, največ simpatij pa je pobrala najboljša slovenska smučarka vseh časov, Tina Maze, tokrat v vlogi ambasadorke slovenskega turizma, ki je izrazila globoko spoštovanje vsem športnikom, ki so se ta dan spoprijeli z morjem.
Isti dan se je pred Trstom odigrala še regata klasičnih tradicionalnih bark, grajenih v lesu. Prvič po dolgih letih na njej niso nastopili slovenski barkajoli. Napoved močnega vetra jih je previdno zaustavila že v domačih pristaniščih.
Že v soboto je torej dišalo po nedeljskem jutru, ki ga je hladila burja. Bežnemu obiskovalcu se zdi, da so na Barcolani pomembni le maxiji in supermaxiji. Visoki črni karbonski jambori nemo sporočajo, da je v Trstu edina pomembna absolutna zmaga, ki pa jo lahko dosežejo le največji. Želena je seveda italijanska, gre za prestiž, a kaj, ko načrtovano slavje pogosto »pokvari« kakšna slovenska srčna ekipa.
Med velikimi lepoticami letos na večer pred veliko regato na tržaški rivi ni bilo videti zadnje zmagovalke. Naravnost iz Kopra je Way of life priplula na regato, obrnila prva na boji, po odlomljenem drsniku na glavnem jadru je uspela odpraviti poškodbo in regularno nadaljevati. V cilj je prišla kot absolutno druga, zmaga pa je ostala v Trstu. Večni tekmec in rival Furio Benussi z Arco Sgr je tokrat imel več športne sreče in je zmagal. Jadral je vrhunsko, kar so mu priznali vsi, tudi Gašper Vinčec.
V ozadju je ostalo vrhunsko jadranje Dušana Puha z jadrnico Adriatic Europa, ki je zmešal štrene največjim, zmagal v razredu maxi in se zrinil med največje na absolutno 4. mesto. Pozabiti ne smemo niti na 8. mesto Shininga s Huckom na čelu in 10. mesto ekipe Cleansport One Jureta Orla. Prav posebej pa je bilo opaženo jadranje Skokice, ko Miranu Tepežu, nekdanjemu vrhunskemu skakalcu in mojreplovcu po oceanih sveta, ni bilo jasno, zakaj je organizator kar prekinil regato.
Morda bi regato lahko prestavili za en dan, na ponedeljek, saj bi bilo še dovolj majhnih jadrnic, ki bi bile na startu, saj gre vendar za jadralski praznik. Tako bi bilo zagotovo manj lomljenja jamborov, trganja jader in materialne škode. Na koncu pa še prekinitev in suspenz ter veliko razočaranje tekmovalcev na razburkanem morju.
Trst ostaja Trst in z njim meščani Trsta, ki živijo za regato. Malček se pozablja na manjše jadrnice, ki jim z lahkoto skrajšajo regato in jo prekinejo za vse kategorije od 2 do 7, četudi so nekateri tik pred ciljem, drugi imajo strgana jadra in polomljene jambore, tretji se prevračajo in nadaljujejo, četrti so celo potopili jadrnico. V srčnem jadranju pa so vsi ostali bolj ali manj neopaženi, brez aplavza v cilju in brez medijske pozornost.
Tudi to je Barcolana, podobno kot olimpijada, velja le absolutna zmaga. Čas, ko je veljalo *Coubertinovo načelo »važno je sodelovati, ne zmagati«, je že zdavnaj mimo (*baron Pierre de Coubertin, 1896), kar dobro vedo v STO, ki so podprli regato iz Go to Barcolana from Slovenia by STO, pridobili kar šest stojnic, ki pa so v soboto, dan pred regato, razen ene, vse samevale.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
