Slovenski mornar, slikar, dvorjan – Anton Perko

13. november, 202113. november, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Anton Jožef Perko se je rodil 5. julija 1833 v gradu Podgrad (nem. Purgstall) na Vranskem. Njegov oče Anton Vincenc Perko, ki je bil veleposestnik in cesarsko-kraljevi notar, je imel poleg Podgrada v lasti tudi gospoščino in grad Ojstrica pri Taboru v Savinjski dolini. Leta 1846 je obe posesti z gradovoma prodal baronu Karlu Nepomuku Gustavu von Wittenbachu, družina Perko pa se je z Vranskega preselila v Slovenj Gradec, in ne na Dunaj, kakor je domnevala Milena Moškon, ko je objavila prispevek o (ne)znanem slikarju Antonu Perku.

Kje in katero osnovno šolo je obiskoval, ni znano. Kot piše dr. Peter Zimmermann, je mogoče iz arhivskih spisov razbrati, da je na gimnaziji v Gradcu končal štiri razrede, 16. septembra 1848 pa se je pridružil vojni mornarici, kjer je v Gradcu opravil triletno pehotno šolanje v 41. pehotnem polku; nato je šel v Milje pri Trstu za mornariškega kadeta. V mornarici je aktivno služboval do 23. maja 1862 in od 1883 do 1896, ko je služil na cesarskem dvoru kot višji častnik »brez razporeda«. Med rednimi delovnimi obveznostmi je neprekinjeno in predano risal in slikal. Leta 1896 se je upokojil in v Dubrovniku kupil hišo, v kateri je živel in slikal do svoje smrti, 5. marca 1905. Perka so pokopali z najvišjimi vojaškimi častmi na dubrovniškem pokopališču Boninovo.

Na podlagi osebnega spisa o Perkovem šolanju, napredovanju in službenih obveznostih v cesarsko-kraljevi mornarici, ki se nahaja v Dunajskem vojaškem arhivu, je dr. Zimmermann osvetlil Perkovo karierno pot mornariškega častnika.

Potem ko je bil 21. aprila 1853 dodeljen mornariškemu korpusu marincev in v usposabljanje na različnih ladjah, ki so plule po posameznih predelih Sredozemlja, je začel spoznavati tuje dežele, predvsem Levant, kot se je takrat imenoval prostor vzhodnega Sredozemlja. Doktor Zimmermann domneva, da si Anton Perko ni mogel privoščiti vplačila zneska, ki ga je ob poroki določal čin praporščaka linijske ladje, zato naj bi službo zapustil in se 18. maja 1863 v Benetkah poročil z vdovo Mathilde Bauer, roj. Wasserfall, plemenito von Rheinbrausen in posvojil njeno hčer. Poiskal si je civilno službo in leta 1863 postal uradnik, nato pa sekretar grofa Victorja von Wimpffna. V njegovi službi je ostal do leta 1879.

Perko je ob zadolžitvah, ki mu jih je nalagala mornariška služba, gojil in uresničeval svoj slikarski in risarski talent od svojega dvajsetega leta pa do smrti v Dubrovniku. Zaradi izbora motivike je postal predvsem slikar marin in eden redkih orientalistov iz avstrijskih dežel.

Motivno ga vseskozi navdihuje in prevzema morje in udarjanje razburkanih valov ob skalnato obalo ali utrjeno arhitekturo obmorskih mest; s skoraj fotografsko natančnostjo je znal ujeti morsko peno, ki je nastala ob trčenju dveh elementov, vode in kopnega. Njegovo izbiro slikarskih motivov zaznamujejo številna potovanja, na katerih je najprej kot mornar služil na različnih ladjah, za tem pa kot spremljevalec svojih delodajalcev, ki so potovali po različnih krajih monarhije in tujine. Zaradi zavezanosti zastarelim likovnim vzorcem prve polovice 19. stoletja je po smrti kmalu utonil v skoraj popolno pozabo.

V službi cesarsko-kraljeve mornarice je Perko med letoma 1853 in 1862 prepotoval večji del vzhodnega Sredozemlja, Jadransko morje od reke Pad do Benetk, otoke Otrantske ožine in jonske otoke, spoznal je dalmatinsko obalo in potoval po Egejskem morju, plul je po Črnem morju in obiskal Istanbul. Dr. Sanja Žaja Vrbica z dubrovniške univerze ugotavlja, da so najstarejša znana Perkova likovna dela, hranjena v dubrovniških knjižnicah, datirana leta 1853 in so nastala med službovanjem v mornarici na ladji Bellona, ki je potovala ob obalah Levanta. Služba mornarja ga je vodila tudi do obale Svete dežele in Aleksandrije. Poleg obveznosti na ladjah, na katerih je služil, je vseskozi skiciral, risal in upodabljal kraje, mesta in ulice, ki so ga očarali, pri tem pa je neredko zapisal tudi datum, ko je sličica nastala.

Vrhunec njegovega slikanja so zagotovo marine s podobami ladij, primorske vedute, pogledi na dalmatinska mesta, med njimi še posebno različni pogledi na Dubrovnik in otok Lokrum. Kadar gledamo Perkove krajine, je na njih pogosto značilno nizko očišče, ki je posledica pogleda z ladje.

Anton Perko se je v vlogi uradnega avstrijskega slikarja 20. julija 1866 znašel na krovu parnika na kolesa Stadium, od koder je imel neposreden vpogled v prizore boja, pomorske bitke pri Visu, ki jih je sproti skiciral. Pozneje je te upodobitve dodelal v kombinirani tehniki svinčnika, tempere, akvarela in pastela ter ustvaril uprizoritve bitke, ki so bile objavljene v dveh izdajah albuma z naslovom Lissa-Album 1866. V Sloveniji je trenutno znan en izvod izdaje iz leta 1866, ki je v Zasebni domoznanski zbirki Primoža Premzla v Mariboru. Pozneje, okoli 1870, pa je izšla še druga izdaja z istim naslovom, en izvod te izdaje je ohranjen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Izvirne Perkove risbe hrani Muzej vojaške zgodovine na Dunaju.

Perko je leta 1875 dobil kot slikar častno nalogo, da na potovanju po Dalmaciji na cesarski jahti Miramar spremlja cesarja Franca Jožefa I., ki mu je leta 1878 podelil naziv komorni mornariški slikar »k.k. Kammermaler«. Od leta 1879 je bil Perko v službi prestolonaslednika Rudolfa; jeseni leta 1879 je postal upravitelj otoka Lokruma, na katerem je s krajšimi prekinitvami od 1879 do 1881 tudi bival; leta 1881 pa je postal upravitelj praškega gradu na Hradčanih.

Leta 1882 ni več na Rudolfovem, ampak na dvoru nadvojvodinje Štefanije, njegove soproge. Iz ohranjene dokumentacije so razvidni opisi nazivov in zaslug, ki so jih navajali ob njegovem imenu: uradnik sekretariata, imetnik osmanskega cesarskega Medžidovega ordena četrtega reda – prejel ga je leta 1856 ali 1857 –, komorni marinist, zastavnik linijske ladje brez razporeda, pravi član Dunajske umetniške zadruge, vitez belgijskega Leopoldovega reda in od leta 1893 do upokojitve leta 1896 še »pravi dvorni sekretar«.

V jeseni 1888 je Rudolf spoznal 17-letno baronico Marijo Aleksandrino Vetsera in z njo začel razmerje, ki se je za oba končalo tragično; 30. januarja 1889 so njuni trupli odkrili v lovskem dvorcu v Mayerlingu. Okoliščine dogodka še danes niso pojasnjene. Po tragediji v Mayerlingu je Perko ostal v službi vdove Štefanije in z njo tesno sodeloval. O tem priča njuno skupno delo, potopisna knjiga Lacroma iz leta 1892, v kateri so Štefanijina besedila dopolnjena s Perkovimi ilustracijami.

V 20. stoletju je bil Anton Perko znan le ožjemu krogu lastnikov njegovih del in nekaterim kulturnim institucijam, ki hranijo njegove slike ali risbe. Mednje spadajo Pokrajinski muzej Celje, Albertina in Vojni muzej na Dunaju, Neue Galerie v Gradcu, Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju in Znanstvena knjižnica Dubrovnik, od leta 2021 pa tudi Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.

Oživljanje spomina na Perka seže v leto 1990, ko je Milena Moškon o njem objavila članek v Celjskem zborniku. V dubrovniških knjižnicah so leta 2014 pripravili razstavo z naslovom »Anton Perko (1833–1905) – Pod soncem in mesecem juga«; nastal je tudi istoimenski katalog. Leto pozneje pa je dubrovniška televizija o slikarju posnela še dokumentarni film. Na podlagi svojih raziskav je dr. Sanja Žaja Vrbica objavila dva članka. Na pobudo domačina Stanislava Košenine je bil leta 2018 na Vranskem organiziran dogodek, kjer so bila na ogled številna slikarjeva dela. Leta 2020 je izšla prva biografija v soavtorstvu dr. Petra Zimmermanna in dr. Sanje Žaja Vrbica z naslovom »Anton Perko, mornar, dvorjan, slikar«. Pokrajinski muzej Celje je leta 2020 pripravil prvo razstavo njegovih del, ki so ohranjena v Sloveniji, razstava je trenutno na ogled v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu. Z omenjeno razstavo so opozorili na osebnost velikega formata in človeka, ki je imel neverjetno bogato in zanimivo življenjsko pot. Njegovo delo ga je vodilo v neposredno bližino nekaterih prelomnih dogodkov 19. stoletja. Njegove slike in risbe osamljenih jadrnic, različnih obmorskih krajin in mest, ki so v popolnem sožitju z morjem in naravo, nas opominjajo na njegovo rahločutno naravo in talent, ki sta ga oblikovala v enega redkih marinistov slovenskega porekla v 19. stoletju.