Mladi raziskovalci zgodovine
Osrednja slovenska nevladna in neprofitna organizacija Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) ima dolgoletno tradicijo. Ustanovljena je bila leta 1953. Temeljni cilj zveze je dvig kakovosti življenja otrok, mladostnikov in družin, zastopanje in uveljavljanje njihovih interesov in potreb ter zaščita njihovih pravic. Čeprav je ZPMS danes najbolj prepoznavna po svoji humanitarni dejavnosti, pa pod njenim okriljem že več kot pol stoletja deluje tudi program raziskovalne dejavnosti mladih zgodovinarjev. Tradicija kontinuiranega raziskovalnega dela se je usidrala med mlade, mentorje in člane komisije in ima zmagovalno miselnost. Namen programa je pomoč mladim pri pravilnem raziskovanju, spoznavanju in razumevanju družbe in dogodkov v preteklosti, popularizacija znanosti in znanja ter ohranjanje in oblikovanje odnosa do kulturne dediščine.
Raziskovalna tema šolskega leta 2020/2021 je bila osamosvajanje Slovenije in dogajanje v mojem kraju. Temo je ob 30. obletnici pomembnih dogodkov na pogovoru z vodstvom ZPMS predlagal predsednik države Republike Slovenije Borut Pahor, ki je bil generalni pokrovitelj programa in je vse sodelujoče ob koncu raziskovalnega leta tudi slovesno sprejel v protokolarni vili Podrožnik, Komisiji za delo zgodovinskih krožkov pri ZPMS pa podelil posebno priznanje – Zahvalo za pomembno vlogo pri navduševanju mladih za spoznavanje naše domovine in njene zgodovine.
Ker so v nekaterih nalogah o osamosvojitvenem dogajanju v Sloveniji mladi raziskovalci kar sami izpostavili primerjavo med vojnim stanjem leta 1991 in epidemiološkimi razmerami, v katerih so se šolali na daljavo in v katerih smo živeli med prvim in drugim valom epidemije covida, se je Komisija odločila, da bo naslednja raziskovalna vsebina povezana prav z raziskovanjem nalezljivih bolezni v preteklosti in spopadanju z njimi.
Avtorica, dr. Nadja Terčon, tudi predsednica Komisije je za delo zgodovinskih krožkov pri ZPMS, pripravila kratek pregledni prispevek. V njem je na podlagi literature in svojih predhodnih objav prikazala uvedbo prvih sanitarnih ukrepov v pomorstvu. Povzela je pristojnosti pomorskih oblasti in opise dogajanja v Piranu. V zadnjem delu prispevka pa je iz zbranega arhivskega gradiva zgolj nanizala nekaj ukrepov ob nalezljivih boleznih v pomorstvu v letih 1886 in 1912–1913. Na primeru zasutja piranskega mandrača leta 1894 je prikazala odnos med lokalnimi oblastmi in Pomorsko vlado v Trstu ter nižjimi odgovornimi pomorsko sanitetnimi službami v pristaniščih. Ker so se Pirančani zavedali nevarnosti umazane in kužne morske vode, kot vira hudih bolezni, zlasti kolere, so se zavzemali za zasutje notranjega pristanišča. Ta je bil umazan, smrdljiv, vir infekcij, saj je bil dotok sveže morske vode slab. A do zasutja je lahko prišlo šele takrat, ko je bil dograjen novi pristaniški pomol, ki je omogočal varne priveze za piranska plovila. V Terčoninem prispevku, ki ga bomo povzeli in objavili v januarski številki časopisa eMORJE.com, so poudarjeni tudi karantena in ukrepi v pomorskih lazaretih. Karanteno so prvič uzakonili v močni obmorski mestni državi Dubrovnik leta 1377. Pozneje se je razširila po drugih pristaniščih Sredozemskega morja in po svetu. Tudi v pomorskem lazaretu v Miljah pri Trstu je bil to eden osnovnejših ukrepov za vse ladje, ki so prihajale s kužnih območij…
