Ladjedelnica Punat – 100 let (1922−2022)

7. januar, 2022 emorje.com 0 Komentarjev

Pisalo se je leto 1922. Takrat je Punat na kvarnerskem otoku Krku veljal za središče tradicionalnega ladjedelstva. V njegovi ladjedelnici so se v lesu gradile in popravljale ladje. Na punatrskih navozih je službovalo več kot tisoč pridnih ljudi. Mnogi med njimi so pridobili izobrazbo prav v takratni ladjedelnici. Postali so pravi mojstri svoje obrti – »kalafati«. Njim gre zahvala, da je bilo puntarska ladjedelnica daleč naokoli poznana in priznana po kakovostni gradnji, predvsem tradicionalnih lesenih plovil.

Času uspehov in vzponov pa so sledili tudi padci. Ti so bili predvsem ekonomske narave, saj so drugi »sodobnejši« materiali nadomestili tradicionalno gradnjo v lesu. V nekaterih primerih pa so bili tudi politične – nacionalizacije, denacionalizacije in privatizacije so pač zahtevale svoj davek.

Puntarska draga je naravno zaščiten zaliv, na vstopu širok 120 m in dolg 3,1 km. Morje z globino 3−4 m (le ponekod 9,5 m) je bilo vseskozi odločujoč faktor pri razvoju ladjedelnice v Punatu. Upoštevajoč to dejstvo so odgovorni za gradnjo, obnovo in hranjenje plovil v ladjedelnici, naročili izgradnjo dveh navozov do 350 t nosilnosti, na katerih so najbolj pogosto gradili ali vzdrževale lesene motorne »jedrenjake«. To so bili trageti, levti, tovorne in ribiške ladje, pa tudi jahte za bogate naročnike, vsi grajeni v lesu. V začetku 20-ih let prejšnjega stoletja je bilo na današnjem obalnem področju Jadrana, takratne Kraljevine SHS, 10 večjih in 22 manjših ladjedelnic, v katerih je službovalo okoli 570 delavcev. Žal pa so vsa relativno slabo poslovala. Naročil za gradnjo novih plovil je bilo premalo, zato so v glavnem živeli od vzdrževalnih del. Večja podpora Kraljevine Jugoslavije za razvoj ladjedelstva je mogoče zaznati šele v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Razumljivo je, da se v takšnih pogojih takrat zasebna puntarska ladjedelnica ni mogla primerno razvijati. V času II. svetovne vojne je bila večkrat bombandirana in delno onesposobljena za delo. Po osvoboditvi pa je bila vojna škoda hitro odpravljena, na obeh navozih pa sta takoj bili dve ladji v popravilu.

Leta 1947 je ladjedelnica poslovala pod imenom Državna ladjedelnica Punat. Pridobila je delavnice, leseni pomol, žerjave in vitla za poteg ladij. Zaposlovala je 12 ljudi, v glavnem ladjedelcev, v neposredni bližini pa je bila tudi kovačija. V 50-ih letih je poslovala kot del sistema »Sever« iz Reke, samostojnost pa je pridobila leta 1951. Po osamosvojitvi je kot Ladjedelnica Punat nadaljevala z intenzivno rekonstrukcijo in modernizacijo ladjedelniške opreme, s čimer je stalno izboljševala svojo osnovno dejavnost – gradnjo lesenih plovil do 40 m dolžine in največ 3,2 m ugreza. Znane so prvo zgrajene ribiške ladje Tapari (1952), pa potniška ladja Tuhobić (1953), trajekt »Bodulka« je bil tudi obnovljen v puntarski ladjedelnici (1958), batane z dolžino 4,2 m so bile istega leta (1958) prva prodana plovila v tujino. »Evgenikon« pa je bila najbolj luksuzna jahta zgrajena v Ladjedelnici Punat leta 1965, skupaj z »Mirabelo«.

“Evgenikon” -najbolj luksuzna jahta, ki so jo leta 1965 zgradili v ladjedelnici Punat.

Še posebej je bilo prelomno leto 1993, ko je puntarska ladjedelnica propadla kot družbeno podjetje in bila ponovno privatizirana. Takratni oblastniki so želeli, da solastniki ladjedelnice postanejo tudi zaposleni, zato so začeli postopek lastninjenja. Ocenjena vrednot podjetja je bila ocenjena 5.093.400 DEM, zaposleni pa so odkupili 61,50 % delnic. To je bil začetek delovanja delniške družbe. Za prvega predsednika delniške družbe je bil imenovan Vinko Maračić, za člane upravnega odbora pa: Sergije Marijanić (predsednik), Leo Dolezil, Stanko Polonijo, Robert Weiss in Dragutin Žic. Prvi direktor Ladjedelnice Punat d.d. pa je postal Cvjetko Miklić.

Tržišče pa je neusmiljeno zahtevalo spremembe pri organizaciji in delu ter nenehno vlaganje v razvoj. Lažji in sodobnejši aluminij je vse boj izpodrival les, kar je posledično generiralo nadgradnjo osnovne dejavnosti in širitev posebnih profitabilnih enot: oprema, gostinstvo in trgovina ter navtični turizem, v sklopu katerega naj bi se opravljale storitve namestitve plovil na kopnem in v morju, ob upoštevanju sodobnega transporta plovil.

Se nadaljuje …

Besedilo: Mitja Zupančič

Fotografija: arhiv Ladjedelnica Punat