»Smrdljivo jezero« je trg postalo
Do pandemije koronavirusne zdravstvene krize so se pomorski sanitetni ukrepi iz preteklosti zdeli nerazumni celo za raziskovalko pomorske dediščine, dr. Nadjo Terčon. Spoznanja nove realnosti pa jih postavljajo na drugo mesto: so logični in smiselni.
Kuga, kolera, karantena in lazaret
Nekatere nalezljive bolezni so bile v preteklosti zelo hude. Prenašali so jih pomorščaki, trgovci, popotniki, romarji in tihotapci, ki so uhajali čez kontrolne točke. Pojavljale so se epidemije, to so nenadni izbruhi in hitro širjenje kake nalezljive bolezni. Na njihov pojav in obstoj pa so vplivale zlasti slabe življenjske razmere s slabo higieno, slaba, umazana in okužena voda ter slaba in pomanjkljiva prehrana. Nekatere so trajale krajši čas, druge več let. Ker niso razlikovali med različnimi epidemijami in so slabše poznali medicino, se je skoraj za vse vrste teh bolezni od antike do novega veka uveljavilo skupno ime kuga. V preteklosti in po ljudskem dojemanju sveta je kuga veljala za vsako nalezljivo bolezen, ki se je nenadoma in silovito pojavila, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in visoko smrtnost.
S kugo so se srečevali tudi na morju, v pristaniščih in na ladjah. Kuga je huda nalezljiva bolezen, ki prizadene različne dele telesa. Glede na prizadeti del telesa ločimo različne oblike te bolezni: žlezno ali bubonsko kugo, pri kateri otečejo bezgavke, navadno v dimljah in ki se pojavi po piku okužene podganje bolhe; pljučno kugo, ki prizadene pljuča; septično kugo, kjer bacili kuge preplavijo kri, in kožno kugo, ki se pojavi ob gnojnih bolšjih pikih in opraskaninah. V srednjeveški Evropi so uporabljali okužena trupla za zastrupljevanje sovražnikovih vodnih zalog. Med drugo svetovno vojno je Japonska gojila veliko število okuženih bolh, po končani vojni pa sta biološko orožje, osnovano na kugi, razvijali tudi ZDA in Sovjetska zveza. Najhujšo grožnjo predstavljajo v zraku razpršeni bacili pljučne kuge.[1]
Druga taka bolezen, s katero so se srečevale posadke na ladjah, pomorske oblasti na kopnem ter prebivalstvo v obmorskih krajih, pa je bila kolera.[2] Kolera je akutna nalezljiva epidemična črevesna bolezen. Glavna simptoma sta vodena driska in bruhanje. Bolnik izgublja vodo in elektrolite. Pojavita se lahko odpoved obtočil in šok. Nezdravljena je smrtna v 25–50 %. Okužba se primarno prenaša z onesnaženo pitno vodo in hrano, ki je bila v stiku z blatom okužene osebe, lahko tudi takšne, ki je bila brez simptomov. Intenzivnost driske in bruhanja lahko vodi do hitre izsušitve in elektrolitskega neravnovesja ter lahko v nekaterih primerih povzroči smrt. Kolera je bila ena izmed prvih nalezljivih bolezni, ki so jih proučevali z epidemiološkimi metodami. Pomanjkljiva obdelava odplak in pitne vode olajša širjenje bolezni. Vodni zbiralniki lahko služijo kot rezervoarji, bolezen pa se lahko širi tudi z morsko hrano, ki prepotuje dolge razdalje. Okužba se navadno prenaša v slabih higienskih razmerah z vodo in hrano, onesnaženo z iztrebki. Ta bakterija je lahko naravno prisotna v vsakem okolju.
Kolera se je iz Indije širila po dveh glavnih poteh: preko Perzije in ob reki Ural navzgor v Rusijo ter naprej v Evropo, ali pa iz smeri Meke preko pristaniških mest v Turčiji in Severni Afriki. Zato so jo tudi imenovali azijska kolera (»colera asiatica«). Prva epidemija kolere v Evropi se je pojavila v letih 1826–1837 v okviru druge pandemije. Ladje so lahko pristajale takrat izključno v tržaškem pristanišču, kjer je bila urejena karantena. Po morju so tudi krožile ladje, ki so nadzirale promet in zdravstvene razmere.[3] Leta 1855 se je na Kranjsko kolera razširila iz italijanske smeri, prek Trsta. Tja pa je prišla iz Benetk. Raznesli so jo trgovci, vojaki in begunci. Najbolj so trpeli kraji, ki so bili bližje Trstu.[4]
Nalezljivih bolezni so se v preteklosti zelo bali, zato so zelo zgodaj začeli uvajati ukrepe proti njihovi širitvi. Opaženo je bilo, da hude bolezni v obmorska mesta prinašajo predvsem ladje s pomorščaki. Zato so najprej vzpostavili zdravstvene straže in druge ustrezne nadzorne službe. V Dubrovniku, močnem obmorskem in pristaniškem mestu, so prvi z zakonom leta 1377 uvedli karanteno,[5] pozneje pa tudi v drugih pomembnih obmorskih mestih. To je sanitarni ukrep, ki je veljal za zdrave osebe, ki so bile podvržene infekciji. Za bolne osebe in klicenosce je veljala izolacija. Karantena je najprej trajala 30 dni in se je imenovala trentina (trenta), potem pa 40 dni (quaranta). Od italijanskega izraza za število 40 tudi izvira ime za ta sanitarni ukrep, ki je danes zelo aktualen. V karanteno so morali ljudje, tovor, živali, ladje, skratka vse klicenosno blago. Med klicenosno blago so spadali perje, žima, platno, vrvi, usnje, ščetine, bombaž, lan, konoplja, surove kože, volna. Ovčja volna sicer ni bila klicenosna, a v karanteni so jo zadrževali po 20 dni.[6] Zdravstvene straže so pazile, da sumljiva ladja ne bi vplula v pristanišče, dokler ni opravila karantene. Kmalu so razvili tudi pomorsko karantensko signalizacijo (signalne zastavice, svetlobni znaki – luči), ki je na enotno veljaven način in po mednarodno signalnem kodeksu veljala v vseh pristaniščih. Z razvojem pomorstva, predvsem z uvedbo parnega stroja in povečanjem hitrosti morskih potovanj, so začeli sprejemati enotne zdravstvene predpise in ukrepe. V ta namen je bila leta 1851 v Parizu sklicana prva mednarodna konferenca za sprejem enotnih ustreznih ukrepov proti koleri, kugi in rumeni mrzlici, ki so ji pozneje sledile številne druge.[7]
Ker niso želeli, da bi se morebitne kužne osebe in blago pomešale z zdravimi, so jih najprej pošiljali na bližnje otoke. Z razvojem in izpopolnjevanjem karantenskih ukrepov pa so začeli graditi posebne objekte, kamor so v karanteno pošiljali osebe, ladje, blago, živali, tovor, celo rastline. To so bili lazareti[8] in pozneje pomorski lazareti. V srednjem veku so bili lazareti poglavitna sanitarna ustanova za gobave, imenovane lazari, po Lazarju, gobavem beraču iz parabole sv. Luke (16,20).[9] Pozneje so jih zelo razvili in dogradili v velike in veličastne objekte. To so bile večnadstropne stavbe, z več vrati, ki so bila obrnjena proti morju in proti kopnemu. V njih so se zadrževali ljudje, ladje, vozovi, blago, tovor. Z več vrati so omogočali, da ni prihajalo do mešanja poti, ljudi, tovora in prevoznih sredstev, ki so morali iti v karanteno.
V njih so z dezinfekcijo, kajenjem, dišavljenjem, dimljenjem, izpostavljanjem plamenom in soncu, dobro plačani lazaretski uslužbenci izvajali najosnovnejše karantenske ukrepe. Glavni sanitarni ukrepi pa so postali in ostali dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija. Na vzhodni jadranski obali so bili najstarejši lazareti v Dubrovniku, Splitu, Meljinah v Boki Kotorski, pozneje tudi v drugih jadranskih in sredozemskih pristaniščih. Nam najbližji pa je bil pomorski lazaret San Bartolomeo pri Miljah, v neposredni bližini Debelega rtiča.
V bližini današnje ceste Lazaret, na italijanski strani meje, je namreč deloval lazaret, ki so ga avstrijske oblasti začele graditi marca 1867 za potrebe tržaškega pristanišča. Oblasti so se odločile za gradnjo novega lazareta, potem ko je leta 1857 Trst dosegla Južna železnica. Železniška trasa je posegla v preveliko bližino obstoječega lazareta sv. Tereze v Rojanu, tega so morali zaradi nevarnosti kontaminacije tovora porušiti. Nadomestili so ga z novim lazaretom med Tankim in Debelim rtičem, ob zalivu sv. Jerneja. Ob otvoritvi, leta 1869, je lazaret obiskal cesar Franc Jožef. Objekt nekdanjega lazareta stoji še danes, v njem ima prostore baza za logistiko in usposabljanje Ministrstva za obrambo Republike Italije. Izraz lazaret je postal toponim in se nanaša na bližnji objekt nekdanjega lazareta. Pomen toponima izhaja iz besede za nekdanje bolnišnice oziroma objekte za karanteno, ki so jih gradili zlasti ob pristaniščih, kjer je bila zaradi prihodov blaga iz drugih dežel prisotna velika nevarnost tudi za razširitev kužnih bolezni. Lazaret – Lazzaretto se imenuje cesta ob slovensko-italijanski meji, na skrajnem severu morske obalne črte Republike Slovenije. Med domačini je kot lazaret sicer poznana tudi širša okolica zaliva svetega Jerneja v občini Ankaran prav na meji z Italijo. Toponim je prisoten tudi kot ime ulice preko državne meje, v Republiki Italiji (občina Milje, it. Muggia), in sicer kot »Località Lazzaretto«.[10]
Karantenska služba v pristaniščih in njene zdravstvene ustanove lazareti so predstavljale obrambni zid, ki je delil kopno od morja in je imel nalogo, da prepreči prenašanje nalezljivih bolezni z enega območja v drugo po morski poti.[11]
Strah pred kolero je spremenil podobo mesta Piran
Velik pomen so imela v obmorskih krajih pristanišča. Pristanišča so namreč naravno ali umetno zaščiteni morski bazeni, kjer lahko ladje najdejo zavetje pred vsemi nevšečnostmi, zlasti vetrovi in morskimi valovi, kjer sta možna oskrba posadk in popravilo ladij. Ladje jih uporabljajo za svoje pristanke, za vkrcavanje in izkrcavanje potnikov, nakladanje in razkladanje tovora, odhajanje na ribolov in prihajanje z njega. Mesta Koper, Izola, Piran so gradila manjša, plitvejša pristanišča v mestnem jedru, t. i. mandrače, ki so bila namenjena v prvi vrsti manjšim tradicionalnim plovilom.
V Piranu je pristanišče imelo usodno in življenjsko pomembno vlogo skozi celotno zgodovino mesta. Do prve svetovne vojne je bil pomen piranskega pristanišča velik, sovpadal pa je z zlato dobo pomorstva v A-O monarhiji, ko so se dokaj organizirano spopadali tudi z nevarnostmi nalezljivih bolezni. Vseskozi je bilo pristanišče med najpomembnejšimi dejavniki v razvoju Pirana in je obenem s trgom in stavbami, ki so se razvili okoli njega, postalo osrednji prostor mestnega organizma, njegovo srce, »živo telo«. Ker je bil Piran v preteklosti s svetom povezan predvsem po morju, je notranji mandrač postal srce mesta, saj sta skozenj vselej potekala izredno bogata pomorska trgovina in gost pomorski promet. Njegova vloga je bila zelo pomembna že pod vladavino Beneške republike, še bolj pa se je okrepila v avstrijskem obdobju (1815–1918). Takrat je imelo piransko pristanišče med vsemi pristanišči na našem prostoru najpomembnejšo vlogo. Zaradi pestre dejavnosti, ki je potekala v piranskem pristanišču, je Piran v preteklosti postal pomembno stičišče kopenskih in morskih poti, ki so povezovale severnoistrske kraje z drugimi jadranskimi kraji. Prek njega so potekali konkretna komunikacija ter transport blaga in ljudi, trgovske in druge dejavnosti, kulturni in nacionalni stiki. V njem so se srečevale, dogajale in prepletale takšne in drugačne življenjske usode. Piransko pristanišče je postalo most v čezmorske dežele, tudi zunaj okvira Jadranskega morja.
Morje je tisto središče, okoli katerega se je vrtelo in se vrti tukajšnje življenje. Na kulturo in način življenja ob morju je vplivalo veliko dejavnikov: najprej geografska lega in položaj ob morju ter klima, ki so dejansko pogojevali gospodarski in družbeni način življenja. A vse to so bili faktorji, ki so vplivali tudi na možnost vdora in širjenja nalezljivih bolezni.
Promet je zelo vplival na širjenje pristanišč oz. njihovo dograjevanje in urejanje. Zaradi povečevanja števila večjih jadrnic, katerih matično pristanišče je bilo piransko, in velikega števila pristankov v njem so piranski občinski možje v sodelovanju in pod nadzorom osrednje pomorske institucije – to je Pomorske vlade in njenega tehničnega osebja – uredili pristanišče in ga dogradili oz. preoblikovali v današnjo podobo. Najprej so podaljšali stari pomol (1872), potem so zgradili še novega (1893) in na ta način zaprli pristanišče, tako da je bilo varno pred vetrovi in morskimi valovi, ki so pred tem ob neurjih uničevali privezane ladje. Dokončno podobo pa je pristanišče dobilo šele z zasutjem mandrača (1894) oz. notranjega pristanišča. Na njegovem mestu je nastal današnji Tartinijev trg.
S širitvijo piranskega pristanišča pa so se higienske razmere v njem zelo poslabšale. Z dograditvijo pomolov in pomolčkov so ti, za pomorščake tako pomembni objekti za privez ladij in njihovo zaščito, ovirali pretok sveže vode proti notranjemu najstarejšemu delu pristanišča, t. i. mandraču (mandracchio interno). Vanj so bile speljane še kanalizacijske cevi. Tako je bil Piran v tem obdobju po mnenju številnih prebivalcev Pirana »prava razvalina splošne higiene« in mandrač pravo »smrdljivo jezero«. O tem je pisal v svoji kroniki Bortolo Tamaro,[12] v številnih pismih in zapisnikih občinskih sej pa tudi mestni možje z županom na čelu. Smrad je bil tako neznosen, da so kljub nekaterim načrtom za ureditev mestne kanalizacije začeli razmišljati o njegovem zasutju. Prvi znani pisni vir, v katerem so se pojavili ti predlogi, so iz leta 1866. S to idejo se je ukvarjal zlasti podestat (župan) Domenico Fragiacomo, ki pa ga je za realizacijo zamisli leta 1886 prehitela smrt. Višje državne instance so od mesta zahtevale takojšnje izboljšanje higienskih razmer. Ta problem je posebej skrbel Tehnično sekcijo pri Pomorski vladi v Trstu. Vendar pa bi do zasutja mandrača lahko prišlo le, če bi prej zaprli zunanji bazen z novim pomolom, tako zavarovali pristanišče in zagotovili dovolj privezov za ladje.
Leta 1893 je po Evropi, tako trdijo dokumenti Pomorske vlade in Občine Piran, razsajala kolera. Čeprav so od leta 1883 po Kochovi zaslugi poznali njenega povzročitelja ter ugotovili, da se prenaša z dotikom, vodo in hrano, pa še niso prav natančno vedeli, kako se lahko bolezen tako neenakomerno širi. Včasih je kolera preskočila cele pokrajine, kjer je prejšnje leto razsajala in se pojavila nekje, kjer je prej sploh še ni bilo. Vedeli so že, da se bolezen širi po vodi, neprekuhanem mleku in blatu. Izkušnje pa so jih marsičesa naučile in spoznali so, da morajo ljudje kot preventivni ukrep paziti na snago. Ugotovili so, da je v revnih družinah in slabih stanovanjih bolezen pogostejša. Pa tudi v poletni vročini se je večkrat pojavila koleri zelo podobna bolezen, imenovana domača kolera (»colera nostras«), ki ni nalezljiva.[13]
Tudi v Piranu je obstajala velika nevarnost, z njo pa tudi strah za razširitev te hude bolezni. Morda so se bali te domače in ne tiste nalezljive azijske kolere? Tega niso mogli vedeti, zato je bil njihov strah na mestu in ravnanje upravičeno. V morje so Pirančani zaradi še neurejene kanalizacije stresali človeške iztrebke in ker so že vedeli, da bakterija kolere vstopi v človeško telo z vodo, onesnaženo z okuženimi človeškimi iztrebki, je bila njihova bojazen še kako upravičena. Z zasutjem mandrača pa bi se rešili smradu, »realne nevarnosti za javno zdravje« in rešeni bi bili »vira vseh infekcij«. Ker so se Pirančani med epidemijo kolere leta 1886 najbrž že srečali z njo, so na vsak način poskušali dobiti dovoljenje, da bi z zasipanjem začeli že pred poletjem leta 1893. Želeli so, da stanje v Piranu in načrte za zasutje pregleda inšpekcija. Tega tako zaželenega dovoljenja Pomorska vlada ni hotela izdati, dokler novi pomol ni funkcioniral v celoti in dokler ni bila plovilom v zunanjem pristanišču zagotovljena popolna varnost. Kapitanat v Trstu je celo predlagal, da bi poskušali prostor ob mandraču izkoristiti v komercialne namene. Pirančani so to zavrnili, saj so menili, da to ni mogoče. Zaradi prenizke vode v mandraču in utesnjenosti prostora med obalo in bližnjimi hišami tam taki posli nikakor ne morejo več potekati. Poleg tega bi še tiste male ladjice, ki bi se jim uspelo privezati v mandraču, odganjal smrad, ki je »prihajal od vsepovsod« in se »širil vsepovsod«. Novi pomol je bil po besedah piranskega kronista Bortola Tamara dokončan septembra 1894, takrat pa je bil mandrač že zasut. 2. junija 1894 je bil mandrač zasut, dela so bila končana in Piran je leta 1894 dobil veliko in prostrano »piazzo«, Tartinijev trg, katerega manjši del ob mandraču je že od leta 1885 nosil ime po slavnem piranskem rojaku, violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju.[14]
Avstrijsko pomorstvo je bilo izjemno dobro organizirano. Vse pomorske zadeve so obravnavale pristojne pomorske oblasti, ki so bile zelo hierarhično urejene. Na vrhu je bila Pomorska vlada v Trstu. Tudi piranska pomorska služba je bila v tej hierarhiji po pomenu dokaj visoko in je bila deputacija.[15] Zato so morali piranski mestni možje tudi na primeru zasutja piranskega mandrača sodelovati s pomorskimi oblastmi in za tak velik poseg dobiti njihov konsenz. Ko so se zaradi vprašanja mestne higiene in nevarnosti epidemije kolere občinski možje pripravljali na zasutje mandrača, je steklo med enimi in drugimi obsežno dopisovanje. Ker je bilo to v pristojnosti Pomorske vlade, so morali najprej pripraviti načrt, kako zaščititi veliki bazen pristanišča. O teh zadevah je ohranjenih precej načrtov in pri obeh pristaniščih je sodeloval ing. Purschka. Naredili so več variant in nazadnje sprejeli tisto, ki jo je narisal ing. Purschka. Po njej so zgradili novi pomol. Šele potem, ko je bil pomol leta 1893 zgrajen, so lahko zasuli mandrač (1894). Vendar pa so morali o gradbenih postopkih pridobiti mnenje in soglasje piranskih mornarjev, ki so bili uporabniki pristanišča. Njihovo mnenje so morali tudi upoštevati ter tako zadostiti strogim kriterijem Pomorske vlade v Trstu.
Po tem največjem gradbenem posegu v mestno jedro pa so v Piranu nadaljevali s preventivnimi okoljskimi in zdravstvenimi ukrepi. Že ob koncu 19. stoletja so zaposlovali nočnega čuvaja, ki je nadzoroval in preprečeval odlaganje smeti v morje. Njegova služba je trajala od 22. ure zvečer pa do 5. ure zjutraj. V morje so namreč prebivalci tedanjega Pirana metali vse mogoče odpadke z vsebino nočnih posod vred. To početje se je nadaljevalo tudi po zasutju mandrača. Pristaniška deputacija je pri Pomorski vladi zahtevala ureditev tega problema. Predlagala je namestitev voza, na katerem bi zbirali smeti, ki bi jih sicer prebivalstvo odvrglo v morje. Voz pa so morali vsako jutro sprazniti.
V okviru projekta »Mala barka 2«, Program sodelovanja Interreg V-A Slovenija-Hrvaška 2014–2020 je bila ustanovljena Baza podatkov o pomorski dediščini za območje Kvarnerja, Istre in Slovenskega primorja. Namen tega dela projekta je bil opredeliti, pregledati stanje na terenu in sistematično zbrati podatke o pomorski dediščini na terenu, da bi jih lahko znanstveno in strokovno obdelali in uporabili za proizvodnjo kulturnih in turističnih proizvodov na čezmejnem območju. V projektu je sodeloval Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in pripravil podatke za slovensko pomorsko kulturno dediščino.
Povzeto po:
Terčon, Nadja: »Smrdljivo jezero« je trg postalo: spopadanje z nalezljivimi boleznimi v pomorstvu.
[1] Wikipedia, dostopno na https://sl.wikipedia.org/wiki/Kuga, 13. 9. 2021.
[2] Wikipedia, dostopno na https://sl.wikipedia.org/wiki/Kolera, 13. 9. 2021.
[3] Keber: Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi, str. 352, 356.
[4] Janša, O.: Kolera na Kranjskem 1855.
[5] Keber: Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi, str. 352, 356;
SSKJ, dostopno na www.fran.si, 29. 7. 2021:
♦ karanténa -e ž (ẹ̑) osamitev zaradi suma okuženosti: prestati karanteno; zahtevati pri določenih boleznih karanteno; večdnevna karantena; predpisi o karanteni / biti v karanteni; pren., publ. idejna karantena.
♦ agr. karantena ukrep za preprečitev prenašanja bolezni ali plevela z okuženim semenom; navt. ladja je v karanteni ostati mora na sidrišču ali ob pomolu, ne da bi se blago in ljudje izkrcali.
// prostor, stavba za tako osamitev: priti v karanteno; zidovje karantene.
[6] Keber: Kranjski obrambni mehanizem za zaščito pred prvo epidemijo kolere v Evropi, str. 352, 356.
[7] Pomorska enciklopedija, 4, 1967, str. 253.
[8] SSKJ, dostopno na www.fran.si, 29. 7. 2021.
lazarét -a m (ẹ̑)
- zasilna vojaška bolnišnica v bližini bojišča; poljska bolnišnica: prenesti ranjence v lazaret; šolo so spremenili v lazaret
- nekdaj bolnišnica, zlasti za nalezljive bolezni: lazaret za gobave.
[9] Pomorska enciklopedija, 4, 1967, str. 620.
[10] Peca Nina, geslo lazaret, Baza pomorske dediščine v okviru Virtualnega muzeja Mala barka 2, dostopno na https://muzejmalabarka.com, 12. 9. 2021.
[11] Kesić: Zaštita zdravlja u pomorskom saobračaju nekad i danas. Pomorski zbornik, str. 377.
[12] Tamaro, Notizie Patrie, Libro secondo, Libro terzo.
[13] Janša: Kolera na Kranjskem leta 1855, Kronika, str. 60–64.
[14] Terčon, Želja mesta po napredku, v Piransko pristanišče, str. 61–63.
[15] Več v Terčon, Organizacija pomorskosanitetne službe, v Piransko pristanišče in v Annales.
