Štorije z Jadrana 19 – Vino iz kamna
Braška balada, ki sta jo pred leti napisala Ante in Neno, izvajala pa jo je klapa Fortunal in velja za neuradno otoško himno, me je spremljala na plovbi do Brača, tega kamnitega otoka, za katerega legenda pravi, da je na njem vse iz kamna, zaradi kamna in na kamnu. Tistikrat sem izpustil mondene vsebine, želel sem se posvetiti kamnu. Moja pot me je tako zapeljala naravnost v najbolj kamnito mesto na otoku, v braško Pučišćo.
Gre za najbolj utrjeno naselje na Braču, ki so ga začeli graditi po letu 1462. Nekoč ga je pred napadi Turkov in gusarjev z morja branilo kar trinajst kamnitih utrjenih stolpov – kaštelov. Prvega so postavili že leta 1467. V najbolj ohranjenem stolpu, v kaštelu Žuvetić, me je že čakal mojster Zdravko Matijašić.
»Kar naprej, in dobrodošel v hiši, katere obnove ne bom nikoli uspel dokončati,« me je pozdravil kamnoseški mojster, ki je nekoč učil v kamnoseški šoli, po odhodu v pokoj pa je svoje življenje podredil obnovi kamnite utrdbe.
»Veš, ko mene več ne bo, naj bo v kaštelu gledališče ali pa oder za glasbene nastope,« je še pripomnil in vzel v roke svoj stari klarinet in zaigral nekaj baladnih taktov.
Akustika je bila dobra, zvok je potoval po kamnitih obokih in stenah ter se izgubljal v vesolje. Najprej kultura, potem vse ostalo, je bilo Zdravkovo vodilo, ki sem mu z lahkoto pritrdil.
»Zdravko, zakaj praviš, da je na otoku vse iz kamna in zaradi njega,« sem bil željan in neučakan vsrkati nova vedenja in znanja.
»Arheološka raziskovanja v jami Kopačina, ta leži med mestoma Supetar in Donji Humac, so potrdila obstoj človeške skupnosti vse od paleolitika naprej. Skoraj neverjetno se zdi, da ni potrjenih dokazov o življenju človeka iz obdobja neolitika. Šele kasneje, v bronasti in železni dobi so otok Brač naselili Iliri,« me je podučil mojster oblikovanja kamna.
Prav posebej sem si moral zapomniti leto 1420. Takrat je namreč oblast nad otokom za skoraj 400 let, vse do leta 1797, prevzela beneška uprava. Doba razcveta je trajala vse do 16. stoletja, ko je Brač postal žrtev turških vpadov. Po odhodu Turkov in z zlomom Beneške republike so do leta 1813 s padcem Napoleona z otokom gospodarili Francozi. Leta 1814, na dunajskem mirovnem kongresu, pa je otok Brač pripadel Avstrijcem. Zdravko mi je res dodobra napolnil ušesa, da kamnita zgodba niti za trenutek ni bila več vprašljiva.
»Si moreš misliti, da so v času Avstro-Ogrske na otoku zgradili kar dva pomembna svetilnika? Prvega leta 1882 na rtu sv. Nikola na vhodu v Pučišćo na severni strani otoka. Neposredna bližina kamnoloma Vêselje in mesta Pučišća, ki slovi po čudovitem braškem kamnu in najboljših kamnosekih, je predvidevala, da bo na tem mestu zgrajen velik in lep svetilnik. Lepota je res nastala in ostala, a svetilnik je bil zaradi preobilice dela in naročil lokalnim mojstrom zgrajen v mnogo manjših merah. Če ne bi bila sestavni del svetilnika tudi cerkvica, bi bil najmanjši na Jadranu. Tako je, ko so domači mojstri raje delali za denar, kot da bi dali kaj na oltar dobrote,« je skoraj jezno končal Matijašić.
Odkar na svetilniku ni več stalne svetilničarske posadke, zanj in za kapelico skrbi barba Ivan Bauk – Bačvar. Iz mesta Pučišća do svetilnika je tik nad morjem speljana utrjena obalna pešpot. Zadnja hiša pred svetilnikom, družine Eterović, pa je bila tiste dni tudi moj kamniti dom s čudovitim pogledom na vstop v globoki zaliv in kamnolom Vêselje.
»Zdravko, kje so pa potem zgradili drugi svetilnik?« kar nisem mogel odnehati, saj sem bil ravno takrat sredi pisanja knjige o svetilnikih – kamnitih zidanih lanternah Jadrana, ki so me dobesedno obsedle že v rani mladosti.
»Na zahodnem rtu otoka Brača na vhodu v Splitska vrata, v morskem kanalu med otokoma Šolto in Bračem,« je hitel z odgovorom Zdravko, da bi končno prišla do občudovanja izklesanih skulptur in ročno obdelanih štukatur.
Drugi braški svetilnik so torej zgradili 1874, le dve leti po najmanjšem. Ta je še danes med najpomembnejšimi svetilniki na vzhodni jadranski obali. Pa se vrnimo nazaj v mesto Pučišća. Današnja podoba kraja je enaka podobi Sredozemlja, kot je bilo nekoč. Pučišća so zaprta v amfiteatru belih kamnitih hiš in živijo v svojem svetu. V resnici so nastala na kamnu, s kamnom in od kamna. Beli braški kamen v soncu zažari tako močno, da mimoidoči človek nujno potrebuje sončna očala. S svojo belo barvo pa najlepše postreže tik pred nevihto, ko se združita v eno morje in nebo. Takrat kamen oživi in zažari.
Pučišća so na tem mestu obstajala že v antičnih časih, ime pa so dobila iz latinske besede puteus, ki pomeni studenec, v katerem se mešata sladka in slana voda. V tem globokem zalivu je okoli leta 1420 začelo nastajati mesto, po tem, ko so se z morja prenehali stalni gusarski napadi. Po letu 1462 pa so Pučišća stalno napadali Turki, ki so takrat vladali na Neretvi in v primorju. Mesto je takrat začelo z izgradnjo »kaštelov«, utrjenih kamnitih stolpov. Prvi med njimi že leta 1467, današnji Zdravkov kaštel Ciprijana Žuvetića, za njim pa še Aquila, Prodić, Mladinić in drugi.
»Ali veš, da so prav zaradi trinajstih kaštelov Pučišća dobila tudi ime ‘Luka kula’?« me je še podučil Matijašić, predno sva odšla proti eni od številnih obnovljenih hiš v mestu.
V mestu je res vse iz kamna, pa ne zato, ker bi bili prebivalci tako premožni, ampak zato, ker je tega materiala še danes v izobilju, in to v neposredni bližini mesta. Zavest ljudi, da je tradicija v kamnu, živi naprej. Obnovljenih je res mnogo hiš, med drugim tudi čudovita palača Dešković, danes družinski hotel s štirimi zvezdicami, ki ga upravlja akademska slikarka in restavratorka Ružica Dešković, sicer nečakinja Branka Deškovića. Naslanja se na obrambni stolp Pinezić (1476) in stoji v neposredni bližini cerkve sv. Jeronima iz leta 1576, ki ima na daleč prepoznaven zvonik. Župnišče pa hrani tako imenovano »Povljansko listino« iz leta 1184, ki pomeni najstarejši pisni dokument, zapisan v staroslovanski glagolici. No, vsaj ta ni bil vklesan v kamen.
V Pučišćah je bil rojen tudi don Andrija Aleši, graditelj in kipar, ki je leta 1455 kupil kamnolom Vêselje na Punti, kjer še danes nabirajo beli in sivi apnenčasti kamen. Več kot 90 odstotkov tamkajšnjih ljudi je odvisno od dela v kamnolomu. In ko je pred leti Jadrankamen šel v stečaj, je mestu trda predla. Zadnja leta kamnolom spet dela, izvil se je tudi iz stečajnega postopka in ga uspešno končal. Bolj ko je apnenec čist, bolj je kamen bel. Najkakovostnejši je tisti, ki je izkopan najbolj globoko, saj nanj pritiska največja masa, kar strukturi kamna daje dodatno kompaktnost. Kopljejo pa ga tudi pod gladino morja. V kamnolomu minirajo le toliko, da odgrnejo zgornjo plast, potem pa bloke režejo s pilo – žago z diamantno žico. S kamnom oskrbujejo domači trg, velik del ga tudi izvozijo v Italijo, Črno goro, Avstrijo in drugam po svetu. Velik problem je transport, saj kamen še zmeraj v celoti prevažajo s kamioni po cestah. Življenjskega pomena za kamnolom na Punti je bila predvidena izgradnja pomola in tovornega pristanišča tik ob kamnolomu, kjer so nekoč že pristajale manjše bracere. Za nasipni material bi lahko uporabili odpadni kamen, ki se je skozi leta odlagal v visoke kupe, hkrati je tudi zelo estetski, primeren za gradnjo in utrjevanje obmorskih sprehajališč, pomolov in nasipov v marinah. A vse je ostalo le pri željah in načrtih ter neizsanjanih kamnitih sanjah.
Prav kamnito obilje je že v preteklosti na Brač privabilo velike mojstre, med njimi Jurija Dalmatinca in Andrijo Alešija. Potreba po izučenih klesarjih in kamnosekih je bila tako velika, da so že leta 1906 v tem mestu organizirali prve tečaje z zaključnimi izpiti. V začetku leta 1909 so ustanovili celo prvo šolo za zaključna kamnoseška dela, ki jo je vodil ravnatelj, češki kamnosek Emil Ruml. Po drugi svetovni vojni je kamnoseštvo postalo gonilna sila za razvoj otoka. Ko so v pomorski zgodovini parniki izpodrinili tradicionalna otoška plovila bracere in se je zaradi transportne nekonkurenčnosti ustavil izvoz kamna z otoka, se je začelo veliko izseljevanje ljudi, predvsem v Severno in Južno Ameriko, v Čile. Danes je ista industrija pridobivanja in obdelave kamna tista, ki vrača življenje na otok.
Poznani ravnatelj kamnoseške šole, gospod Tonči Vlahović, se je zmeraj rad pohvalil, da je to edina šola, ki pobira vstopnino za ogled šole. Z njo vzdržujejo dijaški dom, ki nudi streho dijakom skozi vse šolsko leto, med počitnicami pa ga oddajajo slušateljem poletne kamnoseške šole in drugim mladim turistom.
»Kamen je večni material, na otoku je vse iz kamna. Včasih so iz njega izdelovali orodje, orožje, nakit, stanovanja in grobnice. Kamen so nabirali in ga zlagali v kamnite gomile in zidove, ki so še danes posejani po celem otoku,« je k šolski priliki dodal vsebino moj dragi Zdravko.
Nekoč je bil vodja klesarskih šolskih delavnic. Tako se je navezal na domači material, da nanj še vedno prisega in ga uporablja za izdelavo portalov, fasad in obokov. Za skulpture in kipe pa se, kot nekoč sloviti italijanski kipar Michelangelo Buonarrotti, rad ozira tudi po italijanskem marmorju Pietra Santa Statuario, skozi katerega strukturo čudovito vstopa in izstopa svetloba.
Domačini pravijo, da je v kamnitih gomilah in suhozidih na Braču nametanega 7 milijonov kubičnih metrov sicer neobdelanega kamna, skupaj toliko, kot ga je v faraonovih piramidah v Egiptu. Kamen so zbirali pastirji in kmetje, ko so čistili polja. V zvezi z obdelovanjem tal na tem otoku pa je pomembna odredba iz časa vladavine Beneške republike, ko so se mladi fantje smeli poročiti šele po tem, ko so prej očistili polje in zasadili sto oljk! Zato se še danes na otoku šopirijo bogati oljčni nasadi, ki štejejo preko pol milijona stebel. Mar še kdo nasprotuje trditvi, da živita na Braču človek in kamen življenje z roko v roki?
Večnost braškega kamna je vdelana v nekatere najprestižnejše stavbe. Prvo med njimi je dal v 6. stoletju zgraditi rimski cesar Gaj Aurelie Dioklecijan. Seveda gre za splitsko Dioklecijanovo palačo. Iz braškega kamna je narejen parlament v Budimpešti, pa parlament na Dunaju. Kamen je vdelan tudi v preddverje palače Združenih narodov v New Yorku. Skozi čas pa se je razširilo mnenje, da je iz belega braškega marmorja grajena tudi Bela hiša v Washingtonu, za kar pa ni dokazov.
Udobje kamnitega mesta sem zamenjal za pohodne čevlje in začel raziskovati vasi v notranjosti otoka. Uhojena gozdna pešpot pa me je takrat iz kopenske smeri pripeljala tudi do samostana Blaca. V trenutku sem med vejami zagledal čudežni samotni samostan, kot prilepljenega k steni kamnitega mastodonta. Ne le da je vse tudi tam grajeno iz kamna, še čebelje panje so menihi sestavili iz kamnitih blokov. Na koncu obiska pa je pod Vidovo goro, v bolski vinski kleti, po grlu steklo močno rdeče vino stina, za katerega pravijo, da raste tudi iz kamna.
»Ni čudno, da iz Bola nazaj proti Pučišćam tistega dne v krožišču nisi našel izvoza. Bil si trd kot kamen!« je še pripomnil Zdravko, edina priča tistega dne, sicer bi mislil, da so tudi kamnite sanje zares mogoče.
