Rok Sorta
Rok Sorta je nekdanji pomorščak, že vrsto let pa učitelj strokovno teoretičnih in praktičnih predmetov na srednji pomorski šoli Portorož (GEPŠ Piran), kjer se stalno srečuje s problematiko slovenskega pomorskega izrazoslovja. Knjiga Slovenska pomorska terminologija je pred leti nastala kot logična nadgradnja njegove diplomske naloge.
M. Zupančič, foto: osebni arhiv
eM: Skrb za materni jezik vam je bila zmeraj blizu, mar ne?
Seveda, saj sem se rodil v zavedni primorski družini učiteljev. Mati je bila učiteljica razrednega pouka, oče pa profesor in ravnatelj, sicer pa slovenist in italijanist. Čeprav sem nekoč trdno verjel, da ne bom nikoli učitelj, sem na koncu tudi sam pristal v tem poklicu, v katerem sem našel svoje poslanstvo.
eM: Kako je potekala vaša pomorska poklicna pot?
Svojo poklicno pot sem začel kot pomorščak. Po končani pomorski šoli sem odslužil vojaški rok v Pulju ter kot signalist na novi vojaški ladji Koper (VBR-32). Sledila je pripravniška doba oz. kadetura, kasneje sem opravil poročniški izpit ter se vpisal na Višjo pomorsko šolo v Portorožu. Po diplomi sem plul kot 3. in 2. častnik krova na ladjah v lasti Splošne plovbe Piran in njenega hčerinskega podjetja. Svojo aktivno pomorsko kariero sem končal kot 2. častnik na ladji Kanin, doma sem naredil še kapitanski izpit ter se ustalil na kopnem. Na osmih tovornih ladjah sem nabral skoraj štiri leta plovbe.
eM: Dosegli ste naziv kapitan dolge plovbe, nato pa odšli z ladje. Zakaj?
Nabralo se je kar nekaj zadev, ki so skupaj vplivale na mojo odločitev; časi velikih družbenih sprememb, predolga pogodba vkrcanja (do 10 mesecev), kadrovska politika in odločitev, da bo potrebno pognati korenine tudi na kopnem.
V tistem času smo dobivali osnovno plačo v dinarjih in dolarsko dnevnico (vsak mesec, takoj po dobljeni plači sta starša, zaradi velike inflacije, menjala moj zaslužek na črnem trgu v nemške marke; tako je vsaj nekaj ostalo, ko sem prišel domov).
eM: Opravili ste torej strokovni izpit in pridobili naziv kapitan dolge plovbe. Kako se počutite, kot človek z morja ali uradnik iz razreda?
Enkrat pomorščak, vedno pomorščak! Danes se počutim kot pomorščak (čeprav že vrsto let nisem aktiven) ter »človek od morja«; torej oseba, ki je povezana z morjem in živi z morjem, njenimi ljudmi, zgodovino, običaji in pomorsko tradicijo. Rad se družim s sedanjimi in nekdanjimi pomorščaki in »ljudmi od morja«. Italijani imajo za te ljudi lep izraz »Gente di mare«. Seveda sem v osnovi učitelj in pedagog in to moje učiteljevanje je tesno povezano z morjem, ladjami in pomorščaki.
eM: Ali ste se takoj po izkrcanju z ladje zaposlili v hramu učenosti?
Ne, kje pa! Najprej sem mrzlično iskal službo, neuspešno v podjetju za kontrolo tovora ladjam v Luki Koper, pomorski policiji in celo v Casinoju Lipica. Potem pa me je oče (takratni ravnatelj pomorske šole) dobesedno porinil v učiteljske vode. Moj predhodnik, legenda pomorske šole, Bruno Lukežič je odšel ravno v pokoj in sprostilo se je njegovo delovno mesto. Najprej sem bil v tem poklicu malo izgubljen, ampak sem se kmalu našel ter ugotovil, da (po poklicu staršev) kri ni voda. Kasneje sem zaključil še visokošolski pomorski študij ter pedagoško andragoško izobrazbo.
eM: Kakšna pa je bila pomorska šola nekoč in kakšna je danes?
Že od samega začetka je bila pomorska unikatna in posebna s svojimi programi, krstom ter dijaki iz vseh koncev domovine. Bila je ena od osnov razvoja povojnega pomorskega in ostalega gospodarstva. Učitelje in dijake je krasil močan duh ponosa in pripadnosti šoli. V času mojega šolanja je imela več programov in razredov ter veliko več dijakov. Zato smo imeli pouk pol leta popoldan in pol leta dopoldan, druga polovica razredov pa ravno obratno. Zbornico je zapolnil velik kolektiv profesorjev in profesoric, ki so na takšen in drugačen način obvladovali (tudi s pomočjo hišnika Staneta), vzgajali in učili v glavnem moško populacijo dijakov.
Kljub temu da nas je politika združila s piransko gimnazijo, danes nadaljujemo svoje poslanstvo z enakimi cilji kot nekoč; da bodo naši diplomanti dobro strokovno podkovani, vztrajni, odgovorni, iznajdljivi in srčni ljudje.
Še vedno smo šola z močnim socialnim čutom, podporo ter pomočjo šibkim, z domačnostjo in dobrimi odnosi se dijaki pri nas dobro počutijo ter so tukaj zadovoljni. Nekdanji dijak me je pred leti spomnil: »Sorta, saj veš; na pomorsko se ne vpišeš, na pomorsko si sprejet!« Kaj ni tudi to dokaz, ko se je letošnje šolsko leto k nam vpisalo pet dijakov, katerih očete in mamo sem učil pred leti (desetletji, ha ha).
eM: Pravite, da so učenci zbrani z vseh vetrov. Človek bi mislil, da je to šola samo za dijake z obale. Kateri so torej boljši dijaki, s celine ali z morja?
Mi, ki smo zrasli z morjem, ga dojemamo in jemljemo zelo sprotno, bi rekel avtomatsko. Pogosto ga celo spregledamo. Tako velja tudi za nekatere učence z obale; medtem ko nekateri učenci iz notranjosti prihajajo na našo šolo z večjo strastjo do morja in pomorstva. Prav tako morajo popolnoma zamenjati svoje življenjsko okolje in oditi z doma, kar pa je dovoljšen razlog za resen pristop.
Dijakov nisem nikoli delil na obalne in kontinentalne; vsem poizkušam vcepiti strokovna znanja, veščine, odgovornost, spoštovanje ter ljubezen do morja, ladij in pomorščakov. Prepoznaš pa tiste, ki imajo izoblikovane cilje ter izostren odnos in ljubezen do morja.
eM: Kako na šoli občutite izgubo edinega slovenskega ladjarja?
Prodaja Splošne plovbe je velika izguba in tragedija za slovensko pomorstvo. Podjetje je za naše dijake nudilo veliko kadrovskih štipendij, možnost opravljanja delovne prakse, kadeture ter tudi nadaljnje zaposlitve kot častniki trgovske mornarice. Praktično je bila karierna pot tlakovana, kar je bilo po svoje dobro. Po eni strani smo bili dokaj omejeni, saj smo pluli le na večnamenskih tovornih ladjah in ladjah za razsuti tovor. V tistih časih, če si šel na »tujca«, torej k tujemu ladjarju, si bil skoraj izdajalec domovine. Poleg domačega častniškega kadra je Splošna plovba tudi na drugih delovnih mestih zaposlovala mnogo Slovencev, ki so si skozi desetletja služili pomorski kruh.
Danes dijaki nimajo več kadrovskih štipendij kot nekoč, zato je (posebej na začetku kariere) potrebno več energije in časa, da najdejo prvo zaposlitev. Vendar je sedaj trg dela širši, globalen in naši maturanti niso vezani le na tovorne ladje, veliko jih danes pluje tudi na potniških ladjah, megajahtah in specialnih ladjah. Novi lastnik Splošne plovbe še vzame kakšnega pripravnika. Pri iskanju prve zaposlitve nudita podporo tudi šola in fakulteta, ki imata povezave z nekaterimi zaposlitvenimi agenti iz tujine.
eM: Od SPP je ostala le še zbirka, ladij ni več, čutiti je praznino. Še dobro, da imamo vsaj obširen katalog o ladjah Splošne plovbe Piran. Upam, da se strinjate?
Se strinjam, a to je le katalog. Iz tiska bo prišla obširna monografija o ladjah in pomorščakih Splošne plovbe, ki bo zapolnila del praznine. Pravzaprav: mi (Slovenci) nismo niti lastniki umetniške in muzejske zbirke podjetja. Upam pa, da bodo vsaj sedanja lokalna politična oblast in strokovne inštitucije sposobne to zbirko pridobiti, ohraniti in razstaviti v domačem kraju. Tako bi ohranili del pomorske dediščine našega ladjarja in naših pomorščakov v spomin in tudi v opomin.
eM: Katera pomorska zaposlitev pa je v zadnjih letih najbolj popularna?
Na pomorski šoli učim že preko trideset let in imam veliko kontaktov in informacij od nekdanjih dijakov. Veliko jih je poskusilo pluti; nekateri so ostali v tem poklicu krajši čas, nekateri daljši in nekateri še danes plujejo. Zaposleni so na najrazličnejših ladjah in plovilih širom sveta. Nekateri so se našli na kontejnerskih ladjah, nekateri na trajektih, vlačilcih …
Prav v zadnjem desetletju se veliko naših diplomantov odloča za delo v jahtni industriji. Večina jih je začela kot mornarji in so danes častniki in poveljniki megajaht.
Na šoli imamo tudi program elektrotehnik – elektronik, s katerim se nudi tudi možnost zaposlitve kot elektročastnik na ladjah. Že vrsto let pa ne uspemo ponovno zagnati programa ladijski strojni tehnik. Na trgu delovne sile v pomorstvu je ta kader zelo iskan in dobro plačan. Da bi program ponovno zaživel, pa potrebujemo tudi krepko pomoč države.
eM: Ali menite, da so šola in njeni diplomanti dovolj poznani in medijsko izpostavljeni?
Čeprav imamo vseskozi na obiskih in tehničnih dnevih osnovnošolce iz vse države, redno sodelujejo na sejmu izobraževanja Informativa, na Internautici, imamo dneve odprtih vrat in informativne dneve, o dejavnosti pa sprotno informiramo zainteresirane medijske hiše, nas še zmeraj premalo poznajo. Pravzaprav predstavljamo enega od stebrov slovenskega pomorstva in pomorske usmeritve države. Kljub temu da je šola v svoji zgodovini kar nekajkrat menjala svoje ime, nas okolica pozna kot pomorsko (šolo) in jaz učim na pomorski. Nekaj širše prepoznavnosti pa si pridobimo s tradicionalno prireditvijo pomorski oz. Neptunov krst in malo tudi z mednarodno veslaško regato v kuterjih.
eM: Kolikšen pa je povprečni letni vpis?
Številčnost vpisane generacije v programu plovbni tehnik se zelo spreminja. Zadnjih nekaj let se vpis povečuje, letos imamo v prvem letniku 27 dijakov in dve dijakinji. Šola in tudi pomorski poklic ni rezerviran le za moški spol, zato rade volje medse sprejmemo tudi dekleta. V 4. letniku imamo letos pet dijakinj v razredu in nobena ne prihaja z obale. Kar nekaj nekdanjih dijakinj je tudi plulo; ena od nekdanjih dijakinj že vrsto let pluje kot poveljnica ladje.
eM: Omenili ste pomorski krst. Kakšna je njegova zgodovina in kaj pomeni za dijake?
Pomorski krst, včasih ga imenujemo tudi Neptunov krst – letos bo že 77. po vrsti. Gre za prireditev z najdaljšo tradicijo pri nas. Pomorski krst je simboličen sprejem dijakinj in dijakov na pomorsko šolo pod okrilje morskega boga Neptuna. V iniciaciji so prvošolci zelenci in »sužnji«, neizkušeni in podložni. Na nosilih nosijo Neptuna in ladijsko vrv ter poslušajo in ubogajo gusarje, ki so dijaki višjih letnikov. Ko izrečejo zaprisego in okusijo morje (vrže se jih v morje ter zaplavajo par deset metrov), postanejo del naše šole. Včasih je bil krst precej naporen in krut, že vrsto let pa je mnogo mehkejši in primernejši sedanjim časom. Še vedno pa dijakom krst na koncu pomeni nekakšno življenjsko prelomnico, z občutkom zadovoljstva, ponosa in pripadnosti šoli ter ohranjanja stare tradicije.
eM: Ali se morda spomnite prvega pomorskega krsta?
Seveda, to je bilo daljnega leta 1978, ko sem se vpisal na pomorsko šolo. Takrat sem bil jaz zelenec – »suženj«, ki je nosil grobo vrečo iz jute z napisom Cafe du Brasil. Bos in s sklonjeno glavo sem z množico »sotrpinov« prehodil dolgo pot od Pirana do Lucije in nazaj v Portorož ter pri tem ves čas tulil in nosil ladijsko vrv. Na koncu sem prisegel Neptunu, bil vržen z ribiške ladje pred Piranom in kljub množičnemu tunkanju višjih letnikov priplaval do obale. Preživel sem. In bil ponosen. Gre za pripadnost šoli, tisti dan dobiš občutek, da zmoreš vse, da si pravi za izbrano poslanstvo.
eM: Pomorski krst je bil vključen v projekt Mala barka, takrat je resnično zaživel, kako pa je sedaj?
Ja, pomembna so finančna sredstva in ljudje. Slednji ostajamo, dijaki prihajajo, občinske in turistične politike se spreminjajo. Pomorskega krsta ne izvajamo zaradi turizma, temveč zaradi nas samih. Pomorski krst morda še zmeraj ni prepoznan kot odlična turistična atrakcija, vendar ostaja na varni strani šolskih dejavnosti, a odprt navzven.
eM: Katere predmete poučujete na Srednji pomorski šoli?
Zadnja leta učim dva strokovna pomorska predmeta, to sta pomorstvo ter varstvo pri delu z reševanjem na morju. Oba predmeta imata tudi praktične vsebine, ki jih izvajamo s šolskimi plovili ter osebnimi in skupinskimi sredstvi za reševanje. Ko bomo pridobili vsa uradna dovoljenja, bomo praktične vsebine nadgradili z vajami in urjenjem na novem poligonu pred šolsko čolnarno, ki sta ga postavili ob podpori države srednja šola in fakulteta. Ponudil bo nagibno gravitacijsko sošico z zaprtim rešilnim čolnom, konstrukcijo za spuščanje zaprtega rešilnega čolna s prostim padom v morje in dvigalo za spuščanje hitrega reševalnega čolna. In na koncu bodo tudi naše vaje (z varne razdalje) lahko postale turistična atrakcija.
eM: Kdaj pa najdete čas za pisanje knjig?
Sem bolj večerni človek, zato pišem zvečer in tudi pozno v noč. V resnici ne gre za knjige, temveč za interne skripte, ki služijo kot strokovna literatura dijakom ter pomoč pri razumevanju stroke, učenju in lažjemu sledenju mojih predavanj. Trenutno sem jih napisal petindvajset. Poleg veliko dela pri izboru in pisanju strokovnih vsebin, neprestanemu iskanju novosti in razvoja, pogosto prihajam do dilem glede slovenskega izrazoslovja. Seveda je nekatere strokovne izraze smiselno prevajati, drugih pa ne. Svetovni pomorski jezik je danes angleški jezik, vendar je tudi znanje drugih jezikov v pomorstvu dobrodošlo. Pravilno slovensko pomorsko izrazoslovje pa poleg šole potrebuje tudi pomorsko gospodarstvo, stroka, državne službe … in nenazadnje tudi rekreativci. Tukaj nas čaka še veliko dela in usklajevanja. Poglejte primer: zaplete se že pri dolžini plovila, v angleščini imenovanim LOA (Length overall): v različnih literaturah najdemo: vsa dolžina, najdaljša dolžina, dolžina čez vse, največja dolžina, maksimalna dolžina. No, kateri izraz bi bil najboljši?
eM: Napisali ste priročnik Slovenska pomorska terminologija. Kako obsežen je, kaj vse zajema?
Moje delo temelji na terminologiji pomorstva v ožjem smislu, ki predstavlja poznavanje, vodenje in upravljanje plovil po morju. Da bi pri svojem delu uporabljal primerno besedišče, sem pričel z iskanjem in zbiranjem ustreznih izrazov. Že dalj časa sem imel namen zbrano gradivo iz različnih virov urediti, dopolniti in povezati. Za diplomsko nalogo s to tematiko sem se odločil, ker sem menil, da je to priložnost, s katero bom svoje delo zaokrožil in oblikoval v uporabno literaturo (celoto). Čeprav sem vedel, da je tematika obširna in pomorstvo zelo širok pojem, nisem pričakoval, da bo naloga tako obsežna. Pomorstvo zajema praktično vse, kar je v zvezi z morjem in težko je postaviti meje med določenimi tematikami, ki so mnogokrat neločljivo povezane in prepletene.
S ponosom in veseljem pa bi sodeloval pri pisanju Slovenskega pomorskega leksikona, če bi se država odločila za njegovo izdajo.
eM: Leto 2024 bo prineslo nov mejnik v vašem življenju. Kako se pripravljate na upokojitev, kakšni so vaši načrti?
Trenutno pišem novo interno skripto, počasi, s pomočjo nekdanjih in sedanjih pomorščakov, zbiram žargonsko ladijsko izrazoslovje ter pripravljam knjižico o naših mednarodnih veslaških regatah. V svojem zadnjem šolskem letu pred upokojitvijo (2023/2024) moram sodelavcem predati svoj del organizacije pomorskega krsta, veslaški krožek in organizacijo mednarodne veslaške regate s kuterji. Za kasneje pa imam veliko načrtov in idej v zvezi s pomorstvom. Koliko jih bo ugledalo luč sveta, bomo videli v prihodnosti. Ena med njimi je samogradnja istrskega levta 4,80 m dolžine.
eM: Vaša strast je tudi veslanje v kuterjih. Vsako leto pripravite tekmovanje. Ali boste uspeli držati vajeti vsaj še do 25. ponovitve?
Gre za velik organizacijski zalogaj, ki je kar malo neupravičeno spregledan. Vodim organizacijo tekmovanja, seveda pod okriljem in s finančno pomočjo obeh šol (GEPŠ in FPP). Na dan tekmovanja – drugo soboto v mesecu novembru pride v Portorož med 20 in 25 ekip in okoli 300 tekmovalk in tekmovalcev. V teh letih smo gostili moške in ženske ekipe pomorskih šol in fakultet iz Hrvaške, Srbije, Črne gore in Italije ter vrsto domačih ekip, ki so povezane z morjem, kot so: slovenska vojna mornarica, veterani naše šole in fakultete, društvo ljubiteljev starih bark Piran, Kraška mornarica, profesorji pomorske šole in fakultete … nenazadnje tudi moška ekipa Špunje (spužva – piješ kot spužva) in ženska ekipa Špunjete (žene Špunj), katerih obeh sem krmar. Regata je za nas ljubitelje morja in veslanja velik športno-družabni dogodek, katerega glavni cilj ni le poštena veslaška borba, temveč tudi srečanje in sproščeno druženje. To nam uspeva, še posebej z gostoljubnostjo Kraške mornarice, Špunj, Špunjet ter veteranov. Zame je ta dan istočasno čudovit in poln zadovoljstva, po drugi strani pa zelo stresen in utrudljiv. Če bo po Neptunovi volji, bomo letos organizirali že 24. mednarodno veslaško tekmovanje v kuterjih, zadnjega v moji organizaciji. In kar malo pričakujem 25. regato, ko bom na njej le krmar svojih ekip.
eM: Zdi se, da boste tudi kot upokojenec polno zaposleni. Ali boste za svoje hobije imeli sploh še kaj časa?
Do nekaj mesecev nazaj sem redno igral mali nogomet v odlični družbi. Sedaj počivam zaradi težav s kolenom, z veliko željo, da se ponovno zapodim za žogo. Rad »sestankujem« na pumpi ali pri Matjažu na Belem Križu, saj se vse vrti okoli pomorstva. In z ekipo prijateljev, imenovani Špunje, komaj čakam na vsakoletni izbran športno družabni podvig. Rad se sprehajam z ženo Marino, rad fotografiram (seveda najraje čolne, jadrnice, ladje in regate), čeprav zadnja leta nisem prav aktiven član portoroškega fotokluba. Še vedno želim videti in okusiti svet, že leta je New York na prvem mestu. Z velikim veseljem pa spremljam hčerko Lino, članico JK Pirat, ki uživa v svetu jadranja. Lani je prvič postala državna prvakinja v razredu optimist in ni kaj, tata je ponosen.
Podobne teme:
- 73. Neptunov krst
- 72. Pomorski krst, praznik pomorstva 2018
- Dan pomorstva Slovenije 2021
- Nova priložnostna znamka Slovenske ladje
- VVP – Voga Veneta Piran
