Gemina
Svet in meje se vseskozi spreminjajo in mi z njimi. Ostajajo pa poti, ki so za zmeraj pustile sledi. Te ostajajo, le njihovo razumevanje in dojemanje se s časom spreminja. Ena takšnih je tudi zgodovinska pot Gemina po robu kraške planote, tik nad Tržaškim zalivom, nekoč na domačem Krasu, po administrativno postavljeni meji po drugi svetovni vojni pa onstran, v drugi državi, a z močnimi koreninami, vtkanimi v gene trdoživega slovenskega življa.
Povezava med Zahodom in Vzhodom se je nekoč začela v Ogleju z dvema cestama. Prva je bila Postumia, druga pa pot Gemina, ki se je ob reki Timavi vzpenjala na kraško planoto. Ime je dobila po stari rimski cesti, ki je povezovala Oglej s Tersatico, današnjo Reko. Od poti Gemina se je v bližini Proseca odcepila še druga pot, ki je povezovala rimsko cesto s Trstom. Njeno ime verjetno izvira iz imena XIII. rimske legije, ki je gradila ta odsek ceste, potem, ko je bilo potrebno povezati Rimsko cesarstvo z Ljubljano.
Danes Gemina predstavlja markirano pot, na katero se lahko odpravite peš, s kolesom ali konjem. Priporočeni začetek poti je v vasi Mavhinje (Malchina) in vodi vzdolž zelenega krasa do Zgonika (Sgonico). V eno smer je dolga 15,5 km, prehoditi jo je mogoče v obeh smereh. Pot poteka skozi nekdanje slovenske vasi Šempolaj, Praprot, Trnovca, Samatorca in Salež. Zgonik pa ni nujno končna postaja, saj pot lahko nadaljujete po poti podeželskega Krasa do vasi Repnič, Zagradec, Repen do Cola, in naredite še dodatnih devet kilometrov, na poti obiščete še kakšno osmico, kraško hišo v Repnu, pot pa sklenete v škofijskem svetišču Blažene Device Marije Vnebovzete na Taboru nad Colom. Prav tam, kjer mimo vodi tudi romarska Jakobova pot. Pozoren romar bo v kamniti stopnici gozdne poti na vrh hriba do utrjene cerkve prepoznal tudi fosil Jakobove školjke.
Slikovite vasice ponujajo čudovite razglede na ruralno krajino, ozaljšano z vinogradi avtohtone trte vitovske, pot pa običajno pelje pohodnika, romarja, kolesarja in jahača po kolovoznih in poljskih poteh, nato pa zavije v borove in hrastove gozdove. V prvem delu od Mavhinj do Šempolaja je odlično označena, tako kot piše v navodilih. Zelene puščice na rumeni podlagi kažejo smer od Mavhinj do Zgonika, manjše pa v obrnjeni smeri. Žal pa se zaplete že v Šempolaju, kjer te ključna tabla na izhodu iz vasi usmeri namesto na poljsko pot, nazaj v vas do kmečkega turizma Gabrovec, manjše usmerjevalne table pa enostavno izginejo. Sploh se zdi, da je med Praprotjo in Saležem kar nekaj tabel izruvanih ali pa usmerjajo proti osmicam, ki so v teh krajih res številne in popularne. V resnici danes Gemina predstavlja turistično pot po nekdanji rimski cesti, ki vabi na kraške turistične kmetije. Zato velja pojasniti še besedo osmica, ki izhaja iz slovenske besede osem in se navezuje na obdobje osmih dni, ki jih je avstrijski cesar določil za neposredno prodajo vina in domačih kmečkih pridelkov. Osmice so ostale in vabijo številne izletnike, da še danes posedajo in uživajo v lokalnih dobrotah. Na poti je potrebno paziti tudi na druge oznake, kot so italijanska transverzala in Alpe–Adria trail. Te oznake se pojavijo, če obiščemo lokalne parke ali pa se vzpnemo na vrh Sv. Lenart (398 n. v.). Po planinskem okljuku se vrnemo nazaj na Gemino in sledimo rumenim tablam do Zgonika.
Najmanjša nadmorska višina poti je 143 m, najvišje se lahko dvignemo na že omenjeni vrh Sv. Lenart, od koder se odprejo čudoviti razgledi proti slovenskemu Komnu in na drugo stran proti beneški laguni, sicer pa je najvišja višina poti 320 m nad morjem. Na poti se torej spoprimemo s približno 300 višinskimi metri, v eno prehojeno smer pa povprečen pohodnik potrebuje približno štiri ure. Na voljo je tudi androidna aplikacija, ki jo lahko preko GPS track – file.zip prenesete iz strani www.turismofvg.it, a je plačljiva/ teden.
Podatki o poti Gemina:
Odhod: Mavhinje
Prihod: Zgonik
Dolžina v eno smer: 15,5 km
Razlika v n. v.: 300 m
Najmanjša n. v. 149 m
Največja n. v.: 320 m
Čas hoje: 3–4 ure (v eno smer)
Vrsta poti: gozdna, makadamska, asfalt
Težavnost: 2 (turistična)
Srce vasi Mavhinje predstavlja baročna cerkev sv. Miklavža, katere prva omemba sega v leto 1305. Na istem vaškem trgu pa stoji tudi kamnita stavba z dvignjeno ložo in stranskim stopniščem. Med letoma 1856 in 1912 je bil v njej sedež občine. Med prvo svetovno vojno je bila močno poškodovana od topniških granat z bližnjega hriba Ermana, ki je predstavljal zadnjo avstrijsko obrambno postojanko za obrambo strateško pomembnega Trsta. Informativna tabla na trgu predstavlja celotno pot Gemino, puščice pa romarja verodostojno pospremijo iz mesta do bližnjega agroturizma Mezzaluna, kjer pot zavije v gozd. Usmerjevalne table so zgledno postavljene in praktično ni mogoče zgrešiti smeri. Za tiste z več energije je že po 800 m mogoče skreniti s poti v zavetju črnega bora do vasi Slivno, tam pa obiskati slivenski Gradec in gradišče Marchesetti, obrambni kaštel iz 2. stol. pr. Kr.
Vsi drugi pa lahko nadaljujejo v smeri Šempolaja, 224 metrov nad morjem. Po dobrih petih kilometrih oz. uri hoje po res dobro označeni poti dosežemo vas prav pri istoimenski cerkvi sv. Pelagija, ki datira v 15. stol. Cerkev je bila večkrat obnovljena, notranjost krasi baročni portal, do 20. stol. pa je bila obzidana z ogradnim kamnitim zidom. Znana je predvsem po zvoniku, obrnjenem proti morju, ki ima na vrhu izbočeno koničasto fialo, izdelano v beneškem slogu. Velja za pravo posebnost in je eden najlepših na Krasu. Za cerkvijo med drevesi stoji vodnjak z vklesano letnico 1811 in okroglim zunanjim kamnitim obodom. Mogoč je tudi kratek postanek v umetelno obnovljeni kamniti kraški hiši, v kateri je bilo nekoč staro župnišče. Zgradba izvira iz leta 1566, sedaj je prenovljena, v njej pa deluje slovenski kulturni center »Štalca«. Nato pa se spustimo v smeri morja ter nadaljujemo proti vasi Praprot ter sledimo zelenim oznakam na rumenih tablah. Tu pa se lahko prvič izgubimo, saj usmerjevalna puščica kaže po cesti do gostilne Gruden, pot pa pelje prek glavne ceste, pod vasjo mimo kamnoseka in ob vinogradih do sosednje vasi. Hkrati ta del poti velja za eno najlepših razglednih in panoramskih odsekov Gemine.
Nizka trta je avtohtona vitovska, iz katere pridelujejo značilno suho belo vino. Konec koncev smo vstopili v deželo vitovske, tako opozarjajo table in vabijo na osmice. Nizka trta je kot ljudje s teh krajev trdoživa, saj je preživela vse epidemije, ki so ta področja prizadele skozi stoletja. Proti morju trasirani vinogradi se upirajo kraški burji, zaselek pa je tipično kraški, z ozkimi uličicami, kamnito gradnjo in številnimi dimniki, vsak s svojo obliko kape. Sledimo poti med vinogradi in polji vse do oznake, ki kaže na »Grotta Azzurra« – Pečina na Leskovcu (Zidaričeva pejca), do vrtače, kjer se odpre vhod v Modro jamo. Potrebna je svetilka, nekaj spretnosti in precej časa, saj se je po ogledu potrebno vrniti nazaj na pot Gemino ter nadaljevati, dokler ne prečkate pokrajinske ceste. Tabla usmerja le do osmic, na vas pa je, ali boste šli levo po asfaltni cesti v smeri Trnovce ali pa desno ter šele nato skrenili levo v hrib v smeri Samatorce. Oboje je mogoče, kajti če spustite tja grede Trnovco, jo boste lahko dosegli nazaj po poti vračanja. V tem delu so oznake pomanjkljive, včasih zavajajoče, predvsem jih je pa na nekaterih delih absolutno preveč, tam kjer bi jih človek zares potreboval, pa jih ni. Zato z lahkoto zakorakate po asfaltirani vaški cesti mimo cerkve sv. Urha (nadomestne cerkve sv. Lenarta iz 15. stol.) proti Saležu. Spet drugi pa sledijo že znani usmerjevalni tabli z zeleno puščico na rumeni podlagi, ki jih pripelje na zasebno dvorišče osmice in nadaljujejo na vrh hriba sv. Lenarta, kjer stojijo ruševine istoimenske cerkvice, vstopijo na Alpe–Adria trail in se spustijo nazaj na Gemino, ko z vrha dosežejo vas Salež. Do Saleža je treba slediti dolgemu odseku gozda, ki pripelje pod pobočje hriba Kosten (410 metrov n. v.) do severne meje zaselka, ki je eden najbolj naseljenih vasi občine Zgonik. Tudi v Saležu so številne osmice, osrednji trg pa je ob vodnjaku. Tam je tudi edina klop, na katero se je mogoče usesti in odpočiti. Na izhodu iz Saleža je speljana učna krožna pot Rekikenca, posvečena Lojzetu Spacalu, slovenskemu slikarju in častnemu občanu Zgonika.
Gemino nadaljujemo v smeri Koludrovce, kjer srečamo pravi zaklad kraške krajine – ribnik, sploh ko pomislimo, kako malo vode ostaja na površini apnenčastih kraških tal. Oznake so ponovno zgledno postavljene, ko nas zanesljivo pripeljejo prav v središče kraške planote do cerkve sv. Mihaela Nadangela v Zgoniku:
Brani nas v boju;
bodi nam v pomoč
zoper zlobnost in zalezovanje
hudega duha.
Ukroti naj ga Bog,
ponižno za to prosimo.
In ti, vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu
v pogubo duš,
z božjo močjo v pekel pahni.
AMEN
Tako piše na podobici, ki jo krasi slika reliefa poznogotskega nadangela Mihaela nad portalom župnijske cerkve v Zgoniku. Ta ponuja izbiro: nadaljevanje poti do Cola v smeri podeželskega Krasa, obisk občinske vinoteke ali pa sprehod skozi botanični vrt Carsiana. V Mavhinje se lahko vrnemo z lokalnim avtobusom, katerega vozni red pa je precej nezanimiv za pohodnika in ga velja predhodno premisliti. Iz Zgonika do Šempolaja vozi številka 46, od Šempolaja do Mavhinj pa 43. Najboljša izbira je vračanje peš, ko pohodnik z malo iznajdljivosti in dobre orientacije lahko »zašpili« svojo osmico, pri tem pa obhodi še vse tiste točke, ki jih je tja grede na poti Gemine zavestno izpustil ali nevede zgrešil.
