Na Krajicin
Tam gori, vrh otoka Svetca, na njegovem jugovzhodnem robu, 221 metrov nad morjem, se pod nebo vzpenjajo ostanki trdnjave ilirske kraljice Teute. Njega dni je bila to ugledna utrdba s pogledom na ves viški arhipelag. Kot na dlani se ji je ponujal otok Vis, prav v ničemer ni zaostajal Biševo niti Brusnik. Menda je bila Teuta željna mladcev, ki si jih je dala pripeljati na Krajicin. Noči pod svodom najsvetlejših zvezd so imele prav posebno moč. Ječanje kraljičinih naslad je odmevalo skozi trdo temo. Bile so to noči strasti in razvrata. A noben blaženi jezdec Teutinih bedres ni dočakal jutranjega svita. Več na noč jih je zadovoljilo kraljico in sebe. V imenu visokosti in dobrega imena so za dobro delo bili čudno nagrajeni. Z vrha Krajicina so frčali v globel in se raztreščili na skalah, sledi so zabrisali visoki valovi južnega morja.
To je legenda, ki še živi med starimi ljudmi, mladim se niti ne sanja, kakšne sladkosti naj bi se dogajale tam gori, zato je pastirsko pot že skoraj zaraslo nizko grmičje. Ampak, tisto poletje je bila ponujena priložnost ponovno osvojiti trdnjavo in vrh.
»Muha, si že bil pri Teuti na Krajicinu?« sem vprašal mladca, ki me je le nejeverno pogledal s svojimi rjavimi očmi.
»Ne, še nikoli, ampak si želim,« je odgovoril Muha in hkrati takoj vprašal, kdaj gremo na vrh.
»Jaz tudi, ne boste me pustili doma!« se je nemudoma oglasil mali Markec in odšel po svoj nahrbtnik.
»No, počakaj malo, da se vsaj preštejemo. Jutri, ob sončnem vzhodu odrinemo, zato si pripravita malico, primerne čevlje in obleko, pa zgodaj spat!« sem Mići skoraj očetovsko zapovedal razigranima mladincema, ki sta ves dan brcala žogo in težila oslovski druščini.
Noč je bila temna in zvezdnata, prav takšna kot v Teutinih časih. Spanec je bil nemiren, vročina je skozi debele stene kamnite hiše še dolgo v noč kratila spanec. Brenčanje eskadrilje komarjev se je na trenutke zdelo kot prebujenje duš kraljičinih podanikov. Kot bi se iz morskih globočin vsako noč vračali na kraj zločina, so iskal sled in opoj preznojenega telesa.
»Duh kraljice Teute je živ,« sem pomislil v tihi noči, ko je misel o pohodu na vrh otoka kratila spanec. Končno je prvi svit napovedal dan vzpona na Krajicin. Še preden sem uspel opraviti vse državljanske dolžnosti, sta nadobudna mladca že oprtala svoji »bisagi« in pražnje oblečena v svežih majicah čakala, da zakorakamo v strmino.
»Prav, pa pojdimo k Teuti!« sem predlagal in strumno stopil v korak. Seveda sem legendo pustil ob strani, še več, zatajil sem jo, da ne bi kršil zapovedanega otoškega kodeksa morale. Ta je precej podoben vatikanskemu. Zdi se, da velja od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Kako je potem, ve le Vsemogočni, ki gleda stran in odpušča.
Kamnita pot se je od zgornje hiše vzpenjala prek južnega pobočja in vinogradov strmo v breg. Kmalu je zašla v gozd in za seboj pustila čudovite razglede proti bližnjemu vulkanskemu Brusniku. Hodili smo mimo Štandaraca, več kot tristo metrov nad morjem, in s polnimi pljuči dihali sveži zrak, ozaljšan z eteričnimi vonjavami borovega gozda in morske soli. Stanje pritlehne nirvane in tišine je prekinil Muha.
»Mići, vem, da obožuješ Eleonorine sokole. Nona mi je povedala, da gnezdijo v krošnjah dreves in da preletavajo trdnjavo. Morda bova uspela najti kakšno pero, da boš lahko pisal z njim, in sam ti lahko pomagam. Veš, moj svet je »šaren«, malo drugače ga vidim, v drugih barvah, zato tudi lažje najdem peresa ptic, ki se sicer stapljajo z naravo,« je bil iskreno prijazen Muha.
Sprva nisem odreagiral. Ideja mi je bila zelo všeč, a priznam, da me je presenetila otrokova neposrednost in bistroumnost ter izrazita vrlina opazovanja.
»Kako drugačen je tvoj svet?« sem ga previdno vprašal.
»Ja, zelena ni zelena, kot tudi rdeča ni rdeča. Tvoj svet je ujet med modro in zeleno, ki ju zlati rumeno sonce, moj je kričeče rdeč in rumen. Zato tudi odpadlo pero Eleonorinega sokola vidim že na daleč. Sprijazniti sem se moral z zmedo v svoji glavi in se naučiti živeti z njo, le želenega poklica verjetno ne bom mogel opravljati,« je neverjetno zrelo za svoja leta modroval Muha.
Pri tem sva ostala in zaprla poglavje. Nisem drezal vanj, ideja, da poiščeva sokolje pero, pa se mi je zdela genialna. Končno smo četica prišli na Krajicin. Nekoč mogočna utrdba se je zoperstavljala zobu časa in ni ji bilo prizanešeno. Verjetno je plačevala davek nemoralnosti in maniram preteklosti. Zalotil sem se, da pogleda nisem usmeril nad morje, ampak v globel. Živo sem si predstavljal, kako mišičasti mladci, z izmučenimi telesi od naslade, padajo z obzidja, in niti Bog jih ni mogel rešiti. S seboj so odnesli zgodbe, da ne bi onečedili časti in imena kraljice Teute. Globoko zamišljen sem sedel k okenski odprtini in gledal, kako burja dviga morje na severni strani otoka. Prijeten hlad je kljub poletju objel moje telo. Kot bi Teutin pajčolan skozi skrivnostno tančico božal ramena in mi kuštral lase ter se nežno plazil po prsnih bradavicah. Prevzela me je zgodba iz ilirskih časov, ko naj bi z vrha Zankijevega otoka nadzorovali ves arhipelag in se predajali strastem nepotešene kraljice. Globoko zamišljenega me je dosegel krik malega Muhe:
»Našel sem ga, našel sem pero Eleonorinega sokola!« je odmevalo na Krajicinu.
»Juhej, mar res? Sila si!« sem zavpil nazaj. Dokler peresa nisem videl, nisem verjel.
»Ampak, Muha ne laže in mali Markec ne zna držati jezika za zobmi,« sem pomislil in stekel proti otrokoma.
»Tu je, zate, rjave barve mora biti. Zraven sta še dve peresi, ampak nista sokolovi. No, važno je, da imaš vsaj enega. Na, vzemi ga, zate je, tvoj je!« se je dobrikal Muha in mi poklonil neprecenljiv dar. Iz njegovih oči sta sijala sreča in ponos, verjel je v najino zavezništvo in prijateljstvo.
Človeški hendikep se je še enkrat pokazal kot priložnost in ideja za naprej. Srečen Muha in srečen jaz, dobitna kombinacija z otoka Svetca. Pozorno sva si ogledovala za naju trofejno najdbo. Kot bi Muha našel skrivni zaklad. Peresa sva postavila vrh porušenega utrjenega zidu in ju fotografsko ovekovečila, posebej rjavega, pero Eleonorinega sokola s Svetca. Fanta sta se mi zdela kot naivna ilirska mladca, ki sta peresno lahkotno pohajala po otoku in bila pripravljena na žrtveno daritev v imenu molka in časti. To je bil le privid iz ilirskih časov, ko sta z drugega konca dosegla vrh tudi Zaruška in Ujević ter prekinila urok. Zaruška v pižami dolgih hlač, da je ne bi popikal mrčes, je bila bolj podobna botri Pehti kot kraljici Teuti. Ujević brez majice pa je kazal na svojo seksapilnost in željo, da bi bila njegova nečimrna moška lepota ujeta v fotografski objektiv. Zagotovo bi bil Teutin izbranec. No, z utrdbe pač ni letel prek obzidja, kot tudi Zaruška ni priredila orgij. Vsi skupaj smo v četici urejenega nereda odšli nazaj do zgornje hiše. Vsak s svojim razumevanjem poti, Krajicina, ujeti v mrežo lastnih čudes in doživetij.
Mići sem bil zelo dobre volje zaradi Muhe in najdenega peresa Eleonorinega sokola. Legendo sem pustil globoko v sebi, a priznam, da mi jo vsak pogled na Teutino utrdbo vrh otoka Sv. Andrija zmeraj intimno obudi in razgreje moj domišljijski svet, ki je po svoje tudi večbarven. Muha bi rekel – »šaren«.
