Betinski biser

Ni veliko društev, še manj regat na Jadranu, ki so uspele dvigniti celotno skupnost in pripraviti športno-kulturno prireditev, kakršna je že 23 let za avgustovski praznik Marijinega vnebovzetja v Betini. Regata Za dušo in telo pooseblja kraj na Murterju, ki se je poistovetil s pomorsko dediščino betinskih škverov, ki so še zmeraj delujoči.

Če je duša Betine Muzej betinskega ladjedelstva v lesu, je telo regata, ki pooseblja korenine in identiteto Betinjanov, kot je v prologu k istoimenski knjigi napisala njena avtorica Marina Fržop, sicer tudi predsednica Društva Betinjska gajeta 1740. Morda se boste vprašali, kako je mogoče, da so vajeti takšnega stanovskega društva, ki tradicionalno pripada moškim, v rokah ženske? Morda zato, ker smo v krajih, kjer je bil zaradi surovosti prekomorskih posesti v Kornatih zgodovinsko in v resnici položaj ženske izenačen z moškim. Nasploh pa je Marinka, sicer medicinska sestra, hči kalafata s Pašmana in soproga Anteja Fržopa, enega najbolj priznanih betinskih ladjedelskih mojstrov. Ne le skrb za sočloveka, odlikuje jo tudi srčna kultura in organizacijsko znanje. Nenazadnje se vešče spoprijema tudi s pisano besedo. V slavje regate je izšlo njeno tretje knjižno delo, trdo vezana knjiga Regata za dušu i tilo – 20 let pod jadri tradicije v čast Velike Gospe. Knjiga je bogato opremljena s fotografijami, ki puščajo sledi v času. Vsebinsko jim sledi Marinkina zapisana misel, ki je objektivna do obrazov z Murterja skozi polni dve desetletji. Za trenutek se zdi precej dnevniško-novičarsko naravnana, a ima svoj smisel. Ohranja živ spomin na pretekle dni, ko je nekaj zanesenjakov spoznalo Dugi mul za kraj srečevanja in snidenja somišljenikov.

Vselej ni bilo lahko. Konec koncev so Betinjani imeli in imajo največ delujočih škverov in ladjedelskih mojstrov. Kultno regato pa je ohranjal Murter. Prav iz latinskega jadra je nastala tudi regata Za dušo in telo. Pravzaprav je včasih bila zmeraj na prvem mestu barka, za njo gospodar in nato ostala družina. Betinske lesenjače – gajete, levti in kaiči z latinskim jadrom, katerih slava glede kakovosti izdelave in plovnih lastnosti je znana vzdolž obale Jadrana, je segla tudi v Slovenijo. Še danes pod slovensko zastavo po morju pluje kar 12 lesenih čolnov. Najstarejši nosi letnico 1901, in prav vsi so bili zgrajeni v Betini.

Regata Za dušu i tilo je tako praznik skupnosti, kjer tradicija živi sedanjost. Regata je družabni dogodek le, dokler se ne začne tekma. Takrat ni popuščanja, vsakdo želi, da bi njegova barka bila zmagovalka in vsaj za leto dni sedla na tron skrbnika pomorske dediščine. O zmagovalcih ne bi pisali, ker v resnici niso pomembni. Zdi se nam, da je najbolj pomembna nagrada za najbolje opremljeno barko skladno s smernicami opreme tradicionalnih plovil. Ta laskavi naslov je šel v roke Kate Šikić Čubrić za gajeto Marija, katere skrbnik je Muzej betinskega tradicionalnega ladjedelstva. Gajeto so zgradili leta 1922 v betinskem škveru Filipi Tošulovih. Gre za isto družino, ki je zgradila tudi Cicibelo in gajeto Baba Tone. Imela je pestro zgodovino in je odšla z otoka, da bi se končno spet vrnila. Leta 2020 so jo generalno obnovili v betinskem škveru Ćiru, prav letos je ostala dober mesec na škveru, kjer so jo opremili z odliko in prejeli zasluženo nagrado.

Betinske regate ni brez dalmatinske pesmi in izvrstne kulinarike. Pečene sardele in tunina, pašta z kozicami, lignji, brodet in tradicionalni golaž, ki ga pripravlja Mačak, so za obliznit prste. V resnici gre za trenutek zadovoljstva, ko Mediteran postane, kot je bil nekoč.

Podobne teme:

• Regata za dušo in telo
• Betinska gajeta Marija (l.1922)
• Betinski škver Ćiro
• Gajeta AKSIOMA II, IZ–201
• Regata za dušo in telo