21. Latinsko idro – Po stopinjah prednikov
Absolutni zmagovalci 21. dnevov »Latinskega idra« na otoku Murterju so gajeta Trtuša in njena družinska ekipa, neutrudni Željko Jerat in vsi Murterčani, ki so uspeli že enaindvajsetič uspešno organizirati celomesečni dogodek, ki v resnici pomeni življenje z morjem ter ga na koncu kronati še z veliko regato.
Zadnji septembrski vikend pomeni vsakoletni vrhunec slavja »Latinskega idra« na otoku Murterju, ki se sklene z nedeljsko veliko regato tradicionalnih bark. Razvrščene so v pet različnih kategorij, od kaiča preko gajete do levta, z motorjem ali brez njega. Na dan letošnje regate, katere start je bil točno ob 15. uri, je bilo do enajstih dopoldne prijavljenih le šest bark, saj je dan poprej morski akvatorij otoka Murterja zajela močna burja, ki pa se je v nedeljo popolnoma umirila in preko tramontane obrnila v zmeren maestral. Ta je dobro gnal tradicionalne barke, organizatorjem pa povzročil nekaj preglavic na startu, saj bi jim najbolj ustrezal jugo. Končno število na start prijavljenih bark je bilo okoli 50 plovil, absolutni zmagovalci 21. ponovitve regate »Latinsko idro« Murter 2018 pa so postali Murterčani, ki so nastopili s pravo družinsko ekipo, na čelu s kapitanom Antonom Turčinovim in gajeto Trtuša, s katero že 18 let sodelujejo na »latinskem idru«.
Besedilo: M. Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Gajeta Trtuša
Gajeto Trtušo, ki nosi ime po največjem kornatskem polju, je leta 1968 zgradil Krešimir Skračić Prinčev. Čoln pripada družini Turčinov, znani kot Klepac. Leta 2000 je prvič zmagala na regati, takrat je bil njen kapitan barba Nikola Turčinov, ki danes velja za najstarejšega Murterčana in se je skupaj z vnuki (dva vnuka in dve vnukinji) neizmerno razveselil zmage družinske ekipe in njegove gajete. Mladinci so mu pomagali stopiti na krmo gajete, združila sta se modrost in mladost, opazovalcem regate pa so na najboljši mogoč način pokazali, da dobro ostaja za zmeraj. Start je res poseben, saj barke čakajo na signal z dvignjenimi jadri, privezane s krmo ob obalo, premec pa drži sidro, do katerega se je potrebno povleči, dvigniti sidro in odjadrati s polnimi jadri v smeri regatnega polja. Vsakokratni začetek je res adrenalinski, poln zapletov, sploh če je prijavljenih več bark in se pomol podaljša še v navideznega z usidrano napeto vrvjo. Najboljše štartne položaje tako dobijo težje barke, kot so levti, ki imajo slabše manevrirne sposobnosti in potrebujejo večjo silo vetra, lažji kaiči, guci in pasare imajo relativno slabšo pozicijo, ki pa jo zaradi lastne teže z lahkoto nadomestijo.
Drugo mesto absolutno je tokrat zasedel betinski kaič (lađa) Marinka, s kapitanom Dujem Fržopom in Tonkom Ramešo, tudi tretje mesto je odšlo v Betino, zasedla ga je gajeta Baba Tone s kapitanom Darijem Filipijem. In v Betino bi morale dan pred veliko regato pripluti tudi barke z Murterja na tradicionalno srečanje in pojedino v zavetju mandrača, pa je burja priklenila barke v pristan, otočani pa so se kljub vsemu uspeli družiti v zavetju gostilne Stari mlin.
Murterski zbornik
Sklepna velika regata pomeni le vrhunec festivalskega dogajanja, ki ga vsako leto skozi ves september dopolnjujejo številni dogodki. Letošnje je zaznamoval tudi izid Murterskega zbornika ob 20-letnici latinskega jadra. V njem izstopajo nekateri znanstveni in strokovni prispevki, med katerimi dr. Irena Radić Rossi predstavlja najstarejši poznan način jadranja na Sredozemlju in zadnja spoznanja o pojavu t. i. latinskega jadra, Kristijan Juran razmišlja o posledicah prihoda korčulskih kalafatov na Murter in druge severnodalmatinske otoke, še posebej pa je zanimiv prispevek Borisa Turčinova Klepca in Vladimirja Skračića o čolnu in jadru kot edinstvenima znakoma murterske prepoznavnosti in identitete.
Otok Murter
Nekoč je bil otok, dokler ga most v mestu Tisno ni povezal s celino. Slovencem je še posebej znan in priljubljen, saj nam po dobrih štirih urah vožnje na stežaj odpira svoja otoška vrata, ponudi pristen dotik z morjem, ki ga vselej izboljšajo bližnji Kornati, kjer imajo Murterčani večino svojih prekomorskih posesti. Da je otok navtični raj, ki ima v svojih marinah največ privezov na enoto stalnega prebivalca na celem Jadranu, ni potrebno posebej pisati. Turizmu pa dodatno težo in priložnost daje otoška zavest; kdo so, od kod prihajajo, kaj jih je ohranilo in kako so živeli, da bi smeli in zmogli živeti tudi naprej na način, kot je bil nekoč, po navadah, kot jim pripadajo.
Muzej MBDB – Betina
Svoj prostor je muzej dobil v restavrirani 500 let stari hiši v neposredni bližini mandrača. Pogodbo za njeno preureditev v muzej je podpisala gospa Marija Uroda, kar ne preseneča, saj družina Uroda skupaj z družino Filipi pomeni vračanje na začetek, ko je davnega leta 1740 na otok Murter s Korčule prišel Paško Filipi s sinovi in prenesel znanje o gradnji gajet, ki jih je začel graditi skupaj z družino Uroda. Nastal je veliki škver, še danes stoji hiša pokojnega kalafata Branimirja Urode, njegova delavnica je darovana lokalnemu jadralnemu klubu, kjer je po novem sedež JK Žal, veliki škver Uroda – Filipi pa je po burni povojni zgodovini, ko je bil denacionaliziran, sedaj spet v rokah novih lastnikov, ki upravljajo z današnjo Marino in ladjedelnico Betina.
Muzej, za katerega je veliko razstavljenih predmetov prispeval Đenko Šandrić, upokojeni kapitan Splošne plovbe, sicer pa aktualni predsednik Zadruge betinska gajeta 1740, je že v drugem letu svojega delovanja prejel posebno nagrado za deset najboljših tovrstnih muzejev v Evropi. Impresivne so tudi razstavljene makete lesenih bark, ki jih je za muzej naredil izvrstni hrvaški maketar in raziskovalec pomorske kulturne dediščine Luciano Keber Šajeta. Da pa bi bila bera popolna, je z izdelanim spominkom majhne makete betinske gajete poskrbel Darko Škevin Garavi, saj je letos prav ta spominek s strani Hrvaške turistične skupnosti ocenjen kot najboljši.
Mesto Murter
Že res, da mesto diha in polno živi, tudi v posezoni, da je na vsakem vogalu lokal, iz katerega nabija popularna glasba, ampak Murter izgublja svojo prvobitnost in zdi se, da ponovno išče lastno identiteto. Preveč komercializacije, preveč privezov, »easy money«, polni trgi z ljudmi in plačljiva parkirišča, nabita z avtomobilsko pločevino, na drugi strani pa, le kdo bi delal, kdo bi raziskoval in se trudil ohraniti, kar so za seboj pustile generacije? Še dobro, da v mestu živi neutrudni Željko Jerat, ki ob pomoči zanesenjakov nekako uspeva krmariti v sodobnih časih in graditi mostove s preteklostjo ter na ta način ohranjati tradicijo tamkajšnjih krajev.
Življenje nekoč in danes
Murterčani naj bi bili nekoč tudi malo gusarji, ampak tudi njim so podkurili, in to Turki, pred katerimi so bežali in iz potrebe po preživetju naselili neobljudene Kornate, da bi za Saljane z Dugega otoka, ki so z iznajdbo luči vsi po vrsti opustili delo na polju in postali ribiči, delali na ubogi zemlji. Tako so Murterčani iz potrebe po preživetju in s pobegom pred Turki vzeli delo v roke in več kot 300 let pridno obdelovali polja ter v Kornatih skrbeli za ovčje črede. Ko so v 19. stol. odkupili 85 % Kornatov, so s tem postali večinski lastniki otočja, ki še danes predstavlja njihove glavne prekomorske posesti. Iz iste potrebe, čim prej prepluti cca 6 NM med otokom Murterjem in JV vstopom v Kornate med otočkom Smokvica Vela in Opatom na koncu Kornata, se je rodila tudi gajeta, težaški čoln ribičev in težakov z Murterja. Njihove jadralske veščine pod latinskim jadrom so še danes navdušujoče, zato ni presenečenje, da ima vsako otoško mesto svojo regato, a mi bomo izpostavili tri: betinsko »Za dušu i tilo« (za dušo in telo), murtersko »Latinsko idro« in domačinsko regato »Vanka škvare«, ki pa je najmanj znana, a hkrati najbolj avtentična.
Za dušo in telo
Regata vsako leto zaznamuje konec vrhunca turistične sezone, ko že vsega naveličani domačini in drugi turistični delavci čakajo na 15. avgust, na praznik Marijinega vnebovzetja in prvi dež. Pravijo, da je to čas, ko zorijo fige, ko je treba pogled z morja usmeriti v polja. Še prej pa velja spočiti dušo in telo, se pogovoriti, družiti pod jadri, ko vsako leto med 40 in 60 tradicionalnih čolnov vpluje pred Betino in se pomeri med seboj. Saj vemo, tri vrste moških je na svetu: živi, mrtvi in tisti pod jadri. Ta regata še vedno pripada moškim, četudi na drugem koncu v klasičnem veslanju blesti ženska ekipa, ki spominja na lik Kurnatanke, murterske ženske v Kornatih, ki je bila skozi ves čas enakovredna in izenačena z moškim, kar še danes velja za poseben fenomen, ne le na jadranski obali, ampak tudi širše v Sredozemlju.
Velja pohvaliti oživitev klasičnega veslanja, ko osnovne pomorske veščine, ki ni pomenila le ribolovne opravilne sposobnosti, ampak predvsem preživetje na morju, saj ko ni šlo na veter, je šlo na vesla. Hkrati pa ne gre spregledati niti delavnic za otroke in mladino, v katerih dopoldne gradijo makete bark svojih dedov, popoldne pa se preizkušajo v radijsko vodenem jadranju na karbonskih jadrnicah. Da se tak večer konča s »fešto«, kjer so obvezne sardele in vino, žal pa nikoli ne izostanejo čevapčiči in pleskavice, ni treba posebej omeniti.
Latinsko jadro
V Istri poznamo tri tipe tradicionalnih jader: latinska ali trikotna, trapezna in sošna. Murter pa je sinonim za latinska, od tod tudi tradicionalna regata »Latinsko idro«. Morda bi bilo prav, da bi ta regata bila organizirana preko Murterskega morja do Kornatov, a potem bi bila slabša turistična atrakcija, saj bi zapustila lagunski morski akvatorij, s tem pa postala manj atraktivna za obalne sprehajalce in turiste. A pridobila bi na avtentičnosti, morda po vzoru Rote palagruzone, regate na 42 milj oddaljeno Palagružo. V murterskem primeru je razdalja bistveno krajša, zato bi bile delavnice v Kornatih, prikaz življenja kornatskih družin, gradnja in popravila suhozidov (ti so po novem tudi vpisani v seznam hrvaške kulturne dediščine), velika priložnost za nov turistični produkt, ki bi v kondiciji ohranjal nevidne poti, po katerih so stopali stari Kurnatarji.
»Vanka škvare«
Tako za konec ostane »đir« med Betino in Murterjem, namenjen lokalcem, v druženju pod jadri z raznovrstnimi tradicionalnimi barkami, brez blišča in medijev, za sebe, za ljudi, ki živijo na »škoju« in pripadajo morju. Pravijo, da na klasičnih barkah ni nič pravokotno, vse je estetsko na oko, a približno, saj je les živ, torej je vse »vanka škvare«, pa naj bo taka tudi regata, v ljudskem prevodu, brez pravil. Edino pravilo je prijateljsko druženje pod jadri po pravilih o izogibanju trčenja na morju.
Novost – »Kod moje babe«
Množica zadovoljnih obrazov, vreme, ki je bilo hemingwayjevsko prizanesljivo, bogat kulturni in glasbeni program, v katerem sta še posebej izstopala nastop klape Intrade s Tomislavom Bralićem, na starem kamnitem pomolu pa prikaz življenja Murterčanov, kot je bilo nekoč, s sloganom »Kod moje babe«, so se iztekli tokratni dnevi, ki si jih bomo v uredništvu časopisa zapomnili tudi po sprva pozabljeni, nato pa v naše veliko veselje prejeti zahvali za sodelovanje in medijsko podporo projektu, ki kaže, da ima otok Murter ogromen potencial, da je les sicer minljiv, a nadomestljiv, v izobilju je skoraj večen, kot človek, ki je skupaj z barko zapisan v zgodovino pomorskih narodov z Jadrana.
