Urška Veber
Prva častnica na krovu tovorne ladje
Profesionalna pot Urške Veber v navtiki je bliskovita. Četudi je s celine zmeraj sanjala o velikih ladjah in jih opazovala na morju le v času počitnic ter dopustov, je verjela, da bo nekoč plula z njimi. Trdo delo se je splačalo. Danes je tik pred želenim ciljem, postati poveljnica tovorne ladje. Še vedno prisega na ladjarja Splošno plovbo. Dosedanje sodelovanje je bilo korektno, odzivnost primerna, osebni dohodek je globalno gledano primerljiv, upoštevanja vredna pa je tudi nacionalna nota. Iskreno upa, da bodo ladje domačega ladjarja še naprej plule po svetovnih morjih.
M. Zupančič, foto: osebni arhiv in arhiv eMORJE.com
eM: Rojeni ste stran od morja. Kakšen preblisk se je zgodil, da ste se obrnili k njemu?
Že kot otrok sem vedno bila bolj tehnični tip, zanimale so me ladje, letala, vlakci, avtomobili, pa še kaj … Na morju sem v daljavi vedno opazovala ladje in se spraševala, kako in kam plujejo. Zaradi tega sem se tudi v Celju vpisala v Srednjo strokovno in poklicno šolo, smer prometni tehnik. Dejanski »preblisk«, kot mu pravimo, pa se je zgodil v začetku srednje šole, ko sem začela od blizu spoznavati posamezne prometne panoge. V istem trenutku so bile vse želje in cilji namenjeni mojim sanjam – postati poveljnica ladje.
eM: Od kod so vaše korenine?
Že od rojstva živim v Savinjski dolini, najprej v Žalcu, sedaj pa v okolici Braslovč. V nasprotju s pričakovanji ljudi moje korenine ne segajo na Primorsko, temveč v nasprotno smer, v sam center Prlekije.
eM: Kakšna je bila vaša študijska pot?
Po končani srednji šoli v Celju (nekdaj Srednja strokovna in poklicna šola Celje, danes del Šolskega centra Celje) sem se vpisala na Fakulteto za pomorstvo in promet, smer pomorstvo – navtika v Portorožu. Študij mi je vzel štiri leta. Kljub temu, da je to triletni študijski program, priznam, da sem si vzela še dodatno leto absolventskega staža iz osebnih razlogov, tako da se je raztegnilo na štiri leta. V tem času sem poleg diplomske naloge opravljala še različna izobraževanja in izpite za pridobitev osnovnih pooblastil, ki so potrebna za prvo vkrcanje na ladjo.
eM: Kdaj ste se torej prvič vkrcali na ladjo?
Kot kadetka sem se prvič vkrcala 25. marca leta 2012 na ML Tamar, ki je v lasti Splošne plovbe (ML – motorna ladja).
eM: Ali ste bili štipendistka Splošne plovbe?
Štipendistka Splošne plovbe nisem bila nikoli. Žal se v času mojega študija štipendiranja študentov pomorstva ni preveč promoviralo, saj je bil takrat poudarek bolj na dijakih srednje pomorske šole. Poznam pa nekaj pomorcev, ki so v času študija bili štipendisti Splošne plovbe. V resnici je Splošna plovba poskrbela za velik del mladih pomorcev, da so se lahko izšolali in bili kot kadeti vkrcani na ladjo.
eM: Kako dolga pa je bila vaša kadetska doba in kje ste se urili?
Moja kadetura je trajala 12 mesecev in 10 dni na ML Tamar. To je obdobje, ki ga ne pozabiš. Še dandanes se spomnim vrstnega reda pristanišč, ki smo jih obiskali, in tovor, katerega smo prevažali. Vkrcala sem se torej 25. marca 2012, na sidrišču v Singaporju. Izkrcala sem se 4. aprila 2013 v pristanišču Inchon,v Južni Koreji. Kot že omenjeno, je moja kadetura potekala na ML Tamar. V tistem času se posameznik uri skoraj na vseh področjih in na vseh pozicijah. Delala sem tako na palubi, skupaj s posadko palube, kot na mostu z ladijskimi častniki. V obdobju kadeture pa sem mesec dni preživela tudi v strojnici. Celotno urjenje je potekalo pod mentorstvom prvega častnika krova.
eM: Na kateri ladji in kako dolgo ste nazadnje pluli?
Nazadnje sem plula sedem mesecev na motorni ladji Rossana.
eM: S čim na ladji zapolnite prosti čas? Katere so vaše prostočasne dejavnosti?
Prosti čas na ladji si najpogosteje zapolnim s poslušanjem glasbe in branjem knjig. Najraje posegam po pustolovskih vsebinah. Zgodi pa se tudi, da prosti čas izkoristim za kakšen dodaten počitek.
eM: Kaj pomeni biti prva častnica krova? Katere so vaše najpomembnejše naloge?
Kot prva častnica krova ja za čas, ko je ladja v pristanišču, najpomembnejša naloga nadzor pretovornih operacij, del katerih je tudi sam pregled tovora in njegove dokumentacije, izčrpavanje/polnjenje balastne vode itd. Med plovbo je zame pomembno, da v času straže skrbim za samo navigacijo, preostali čas pa razporedim med raznimi pregledi, tudi inšpekcijami, vzdrževanjem ladje, vajami za izredne dogodke. Biti prva častnica na profesionalni ravni pomeni odgovornost, ki jo imam do sebe, posadke, ladje, okolja ter podjetja, za katerega plujem. V resnici si del ekipe, v kateri je medsebojno sodelovanje nujno, če želimo, da vse poteka gladko in brez zapletov. Na osebnem nivoju pa biti prva častnica krova pomeni osebnostno rast in razvoj in dokaz, da ženske nismo od muh.
eM: Kako številčne so v povprečju ladijske posadke? Katere narodnosti izstopajo?
Število ladijskih posadk se počasi, a vztrajno zmanjšuje. Povprečno število članov posadke je zadnjih nekaj let obstalo na devetnajst. Ta številka se dvigne, v kolikor se nam na ladji pridruži kakšen kadet palube ali asistent stroja. Glede na nacionalnost prevladujejo filipinski pomorščaki, le-tem sledijo pomorščaki iz Rusije ter Ukrajine. Žal je nas »domačih« vedno manj.
eM: Kdaj vam je bilo najtežje na ladji?
Ne spomnim se, da bi kdaj nastala situacija, ko bi mi bilo težko na ladji, da bi imela domotožje ali kaj podobnega. Se pa spomnim situacije v času kadeture. Na mostu smo se pogovarjali poveljnik, prvi častnik krova in jaz. Naenkrat me je prvi častnik vprašal, kako se počutim, ko sem že na polovici kadeture. Sprva nisem mogla verjeti, da je res že polovica za menoj in sem pohitela na koledar preštet mesece. Nato pa je prišel občutek veselja, saj je že pol leta mimo, a takoj za tem tudi misel, da je še ravno toliko mesecev pred menoj.
eM: Ob nekem intervjuju za naš časopis je kap. Giorgio Ribarič priznal, da ne pozna strahu, da pa je bilo včasih nerodno. Ali vas je na morju kdaj strah?
Ne bi govorila o strahu. Ne glede na vremenske razmera ali kakršne druge situacije me osebno ni strah. Ko govorimo o slabih vremenskih razmerah, pride podzavestno do strahospoštovanja, ko vidiš, kaj je narava sposobna narediti, in kako majhni smo ljudje proti veliki sili narave. Kadar pa nastanejo kakšne druge neprijetne situacija, tedaj nimaš časa razmišljati o strahu, saj razmišljaš le o tem, kako bi nastalo situacijo rešil v svojo prid.
eM: Ste že doživeli srečanje s pirati? Kakšna je razlika med pirati in roparji?
Srečanja s pirati še nisem doživela. Bistvena razlika med pirati in roparji je v tem, da bodo pirati šli na vse ali nič. Ne bodo se ozirali na posameznikovo življenje, temveč bodo silili naprej, dokler ne bodo dosegli želenega. Nemogoče jih je odgnati, in ko pridejo, so dobro oboroženi ter organizirani. Roparji pa pridejo z namenom ukrasti vse, kar ni trdno pritrjeno na ladjo. Najpogosteje so to ladijske privezne vrvi. Za razliko od piratov so le redko oboroženi, ko pa so, imajo pri sebi nože ali kakšne palice. Ko jih posadka opazi, hitro pobegnejo.
eM: Kako ste izurjeni za boj z njimi? Kakšne so taktike? Ali res na ladjah obstajajo citadele (varne sobe)?
Posadka se na srečanja z njimi pripravlja z raznimi izobraževanji, treningi in vajami. Varne sobe oz t. i. citadele na ladjah obstajajo. Kljub temu, da obstajajo splošna vodila, kako in na kakšen način ukrepati v takšnih situacijah, so podrobnosti postopkov odvisne od posameznega podjetja ter tipa ladje. O podrobnostih pa ni modro govoriti.
eM: Ali ste za primer samoobrambe na ladjah oboroženi?
Oboroženi v smislu orožja (pištole, puške …) nismo. Če pa pride do krizne situacije, lahko postane še tako vsakdanji predmet uporaben, kot neke vrste hladno orožje.
eM: Je biti ženska v profesionalni navtiki slabost ali prednost?
V večini primerov ni niti prvo niti drugo. Seveda pa povsod obstajajo izjeme. Biti ženska je slabost v primeru, ko se ladja znajde v državah, kjer se še vedno opazi izrazit vpliv vzgoje, ko se ženska vrednoti kot manj vredna oziroma kot drugorazredna oseba. V takšnih situacijah imamo ženske težavo pri opravljanju svojega dela. Biti ženska v pomorstvu pa pride do izraza predvsem takrat, ko te začnejo ljudje podcenjevati v smislu: ah, saj tam je pa ženska, te pa itak nimajo pojma, kaj se tukaj dogaja. Na koncu pa doživijo (ne)prijetno presenečenje, ko vidijo, da se le ne bo vse tako izšlo, kot so si oni zamislili. Takrat je element presenečenja na naši, ženski strani. Podcenjevanje žensk je prisotno v vseh »moških« poklicih, smo pa ženske iz dneva v dan vedno bolj uveljavljene in enakovredne.
eM: Mednarodna pomorska organizacija IMO je razglasila temo za leto 2019: Empowering Women in the Maritime Community. Ali gre v resnici pričakovati večjo vlogo žensk v pomorstvu?
Vloga žensk v pomorstvu postaja vedno bolj izrazita. In tudi vedno več nas je. In to ne samo med ladijskimi častnicami, temveč tudi med pristaniškimi delavci, pomorskimi inšpektorji, agenti, na ladjah z izključno žensko posadko … Dejstvo je, da se bo ta vloga še povečevala. Lepo je slišati, da se svetovna organizacija IMO zaveda in promovira vlogo žensk v pomorstvu.
eM: Kakšna je vaša največja želja, vaš končni cilj? Biti poveljnica ladje?
Seveda. Biti poveljnica, to je moj cilj, neizmerna želja, to so moje sanje.
eM: Ali je potrebna licenca za poveljnika in kakšna je?
Za pooblastilo za poveljnika ladje potrebuješ ustrezno izobrazbo, zadostno število ur navigacije ter opravljena vsa potrebna zahtevana usposabljanja in treninge.
eM: Kaj pa izkušnje? Kdo jih ocenjuje in kdaj? Kakšna pa je vaša subjektivna ocena? Ali ste že pripravljeni samostojno poveljevati ladji in posadki?
Izkušnje pridobivamo na ladji. Občasno, ko opravljamo kakšno usposabljanje ali osvežitev pooblastil, potem se le-te pridobivajo na kopnem, na simulatorjih, čolnih FPP-ja ali srednje šole. Posameznika in njegove izkušnje na ladji ocenjuje poveljnik. Na kopnem pa je to stvar vodilnih v podjetju.
eM: Ali veliko deklet službuje na ladjah?
Kolikor mi je poznano, sva pri Splošni plovbi dve ženski, obe na položaju prve častnice krova.
Pri tujih ladjarjih, predvsem v potniškem prometu, jih je definitivno več.
eM: Kakšna pa je ladijska kuhinja? Koliko obrokov imate in katera je vaša najljubša hrana? Ali sami pečete kruh?
Ladijska kuhinja (premislek) je odvisna od kuharja. Nekateri kuhajo res dobro, drugi slabše. Vsak kuhar ima svoje pluse in minuse, nekdo kuha vrhunsko, pa ne peče kruha, spet drugi kuha katastrofalno, ampak peče kruh. Število obrokov je standardno, trije obroki na dan, zajtrk, kosilo in večerja. Seveda so prigrizki za čas malice ali večerne lakote vedno na voljo in vsem dostopni. Na ladji nimam najljubše hrane, ko pa pridem domov, je prvo, kar pojem, domača »goveja župa«.
eM: Kako je z zasebnostjo na ladji?
Glede na to, da ima vsak član posadke svojo kabino s kopalnico in lastni računalnik, bi se bilo bolje vprašati ravno nasprotno: Ali je še kaj medsebojnega druženja? Člani posadke se dandanes bolj malo družijo, in se držijo zase v kabinah. Izjema so seveda kakšni rojstni dnevi ali prazniki, ko je druženja še vedno v izobilju.
eM: Kakšen je odnos med ženskami in moškimi na ladjah?
Po mojih izkušnjah je odnos med žensko in moškimi profesionalen. Sprva je mogoče malo težje, ker se kot ženska moraš dokazati, da znaš in zmoreš opravljati svoje delo. A kasneje, ko je dokazovanje mimo, so odnosi profesionalni in kolegialni.
eM: Kako pogoste so reševalne vaje in katere so najbolj pomembne?
Vaje se izvajajo enkrat tedensko; katero vajo izvajamo, je odvisno od razporeda. Najpomembnejše vaje so protipožarne vaje in vaje za zapuščanje ladje. Te se izvajajo tedensko. Preostale vaje (npr. okvara krmilnega sistema, odpoved motorja, vaja SAR …) pa se izvajajo mesečno ali na tri mesece, odvisno od navodil.
eM: Na krovu ladje ste oficirji izurjeni tudi za nudenje prve pomoči. Kako obsežno je vaše znanje?
V skladu z mednarodnimi standardi mora vsak član posadke imeti znanje iz prve pomoči. Ladijski častniki pa le-temu dodamo še medicinsko nego in oskrbo (šivanje ran, dajanje infuzij, dajanje zdravil preko injekcije, čiščenje odprtih ran …). Za težje primere, če je potrebna zunanja pomoč, pa v kolikor nismo znotraj ali v neposredni bližini pristanišča, imamo za strokovno medicinsko podporo RMA oziroma Radio Medical Advice, kjer ti pomagajo z medicinskimi nasveti in po potrebi uredijo tudi odhod bolnika s krova ladje.
eM: Kako pa gre zasebno življenje skupaj z ladjarsko službo?
Potrebno je nenehno vzdrževanje stikov in veliko potrpljenja, tako s strani pomorščaka kot s strani ljudi, ki so ostali na kopnem. Se pa zadeve počasi izboljšuje, predvsem zato, ker je vedno več ladij opremljenih z internetom.
eM: Ali je mogoče hkrati imeti družino in ladijski poklic?
Za moškega že mogoče, za žensko izredno težko.
eM: Kakšen je vaš ladijski urnik?
Moj delovni dan se začne ob 4.00 zjutraj in konča ob 20. uri. Od 4-ih do 8-ih zjutraj ter od 16-ih do 20. ure sem v straži na mostu. Med 8. in 16. uro si dan zapolnim z ostalim delom. Vmes pa ostane še kakšna ura, morda dve, za počitek.
eM: Kako je s plačami? Nekoč so bile vrhunske in precej višje od povprečja?
Nekoč je nekoč, danes pa so drugačni časi. Plače so povprečne. Problem je, ker smo plačani zgolj za tisto obdobje, ko smo na ladji. Ko pa smo doma, takrat nimamo ničesar, še statusa ne. Tako da se dohodek sedmih mesecev mora porazdeliti skozi vse leto.
eM: Ali imate pomorščaki še beneficiran staž?
Žal pomorščaki nimamo več beneficiranega staža. Status pomorščaka v Sloveniji je zelo neurejeno področje. Žalostno je, da se imamo za pomorsko državo, a ne znamo urediti in poskrbeti za ljudi, ki predstavljajo slovensko pomorstvo.
eM: Kateri je ladijski pogovorni jezik? Ali je kaj problemov z razumevanjem?
Na ladji se določi službeni jezik, angleščina je najbolj pogosta izbira. Lahko bi se določili drugi jeziki, ampak to zgolj v primeru, ko vsi člani posadke govorijo izbrani jezik. Včasih se zgodi, da ima kakšen član posadke probleme z razumevanjem angleščine. V takšnih primerih si pomagaš z drugimi člani posadke, poleg tega pa mu počasi razlagaš. Pomagajo tudi drugi člani posadke, zato se s časom tovrstne težave odpravijo ali pa vsaj zmanjšajo.
eM: V katerem jeziku komunicirate v pristaniščih?
V pristaniščih vsa komunikacija poteka v angleškem jeziku.
eM: Koliko časa ste v povprečju v pristanišču? Ali imate takrat čas, da si ogledate mesto?
Koliko časa smo v pristanišču, je odvisno od vrste in količine tovora ter samega pristanišča oziroma hitrosti pretovornih operacij v pristanišču. Najkrajši čas, ki ga je ladja po mojih izkušnjah preživela v pristanišču, je bilo 5 ur, največ pa kar 19 dni. Možnost izhoda obstaja v večini pristanišč, ne pa povsod. Posledično si lahko tudi ogledamo mesto, doživimo lokalno kulturo in znamenitosti in preprosto odklopimo ladjo za nekaj dragocenih ur.
eM: Katero pristanišče vam je najbolj pri srcu in zakaj?
V svetovnem merilu mi je najboljše pristanišče Port Headland v Avstraliji. V Evropi pa je to pristanišče Gothenburg na Švedskem. Razlog je preprosto v tem, da imamo pomorci v teh pristaniščih dosti možnosti za sprostitev, odhod v mesto, bogata je ponudba lokalnega turizma, pa tudi predstavitev lokalnega življenja je odlična. Seveda pa k tej izbiri pripomore dejstvo, da sta ti dve državi zame med najljubšimi, čeprav nista na prvem mestu.
eM: Ali ste že pripluli v Luko Koper?
Da, lani aprila smo z ML Rossana pripluli v Koper. Pripluli smo iz Slavadorja – iz Brazilije in s seboj pripeljali cca 23000 mt soje.
eM: Ob zadnjem dnevu pomorstva ste 7. marca 2019 vodili prireditev. Kje se bolje počutite, na morju ali na odru?
Odgovor je zelo enostaven, na morju …
eM: Na prireditvi smo pogrešali svečano oficirsko uniformo. Ali v pravilih službe ni več zapisana nošnja uniforme?
Žal na ladji nimamo uniform, sploh pa ne mlajši oficirji. Sicer je določeno, kako naj bo posadka oblečena, sploh ob prihodu v pristanišče, a kot rečeno, uradne obleke in častniških uniform, žal, nimamo.
eM: Po zadnjem podatku Splošne plovbe ste na mestu Chief Officer od januarja 2017, torej 2 leti in 5 mesecev (maj 2019). Kam naprej?
Zaenkrat čakam na informacije glede naslednjega vkrcanja. Kam, kako in kje naprej, pa bomo videli skozi čas, ki prihaja. Zagotovo pa vem, da ostajam zavezana svojemu poklicu biti pomorka, da želim pluti in priti na vrh. Upam, da še naprej v službi domačega ladjarja.
Podobne teme:
- Nova priložnostna znamka Slovenske ladje
- Katalog SLOVENSKE LADJE, 6 ladij Splošne plovbe
- Prevrnila se je tovorna ladja
- Pomorski muzej Črne gore in ladja Rog
- Švedska ladja Götheborg
