Franco Juri
Direktor Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran
Franco Juri je leta 1987 diplomiral iz geografije in italijanskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej se je zaposlil kot profesor na italijanski gimnaziji in Srednji ekonomski šoli v Kopru. Pot ga je zapeljala tudi v politiko in diplomatske vode, ko je bil v 90-ih letih veleposlanik RS v Španiji in na Kubi. Od leta 2000 do 2008 je deloval kot samostojni novinar, publicist, avtor in voditelj TV in radijskih oddaj ter pisatelj, nato pa je bil tudi poslanec 5. državnega zbora RS in podpredsednik stranke Zares. Leta 2013 je začel prvi petletni mandat na čelu Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Drugi mandat bo končal leta 2023. Karikatura ostaja njegova strast.
eM: Ali vam izkušnje iz diplomacije pomagajo pri vodenju Pomorskega muzeja?
Vodenje je umetnost prepoznavanja ljudi, odnosov in okolja, v katerem živimo. Potrebna so stalna mreženja, medsebojna toleranca, sprejemanje različnosti in različnih mišljenj, hkrati pa je priporočljivo z modrostjo upravljati s človeškimi in materialnimi viri. Izkušnje, pridobljene v diplomaciji, so zelo koristne.
eM: Leta 2013 ste se uradno odrekli politiki in prevzeli mesto direktorja muzeja. Kakšna so bila vaša pričakovanja in izzivi?
Ravno sovpadal je čas konca mandata prejšnji direktorici in mojega odhoda iz aktivne politike, ko sem bil nekaj časa na zavodu. Nato sem uspel na razpisu, sicer ne takoj in ne brez zapletov. Soočil sem se ponovno z multikulturnim okoljem, katerega del sem bil od majhnih nog, jezik, zgodovina in morje pa so predstavljali materijo, s katero sem rastel in živel. Takrat sem se zelo razveselil novega izziva, in z veseljem sem nadaljeval z delom, ki so ga začeli moji predhodniki, predvsem ustanovitelj muzeja, dr. Miroslav Pahor. Prva prioriteta pa je bila, da se muzej po letih splošne ekonomske krize, tudi v medsebojnih odnosih, odpre navzven in prevzame pobudo združevanja z zunanjimi ljudmi, ki so na tak ali drugačen način povezani z morjem. Veste, muzej je blestel že vsa leta nazaj. Cenjeni kolegi so celo upravljali s solnim fondom, leta 2003 pa je muzej prejel nagrado Europa Nostra …
eM: Zdi se, da ste prvi zastavljeni cilj opravili z odliko, k čemur pritrjujejo tudi današnji sodelavci. V javnosti pa se dozdeva, da pomorski muzej kompetentno vodi večino dogodkov in projektov v povezavi z ohranjanjem in revitalizacijo pomorske dediščine na Obali. Kakšno je vaše mnenje?
Najprej me zelo veseli ocena sodelavk in sodelavcev v muzeju, to mi res nekaj pomeni. Na vaše drugo vprašanje pa bi odgovoril z nekoliko distance. Ogromno dela in projektov je bilo opravljenih že pred mojim prihodom, žal pa niso imeli toliko medijske pozornosti in posledične prepoznavnosti. Mi smo sodelovali čezmejno na nekaterih zares odmevnih projektih, kar pa se pozna tudi pri ustvarjanju pozitivnega javnega mnenja in naklonjenosti, ki je pri našem delu ključnega pomena.
eM: Kateri pa so bili tisti ključni projekti?
Naj za začetek imenujem dva: Open Museums in Adri Storical Lands. Njima je v zadnjih letih sledilo še nekaj odmevnih projektov: Mala barka 2, Come-In! (za dostopnejši muzej) in YouInHerit (vključevanje mladih v inovativno vrednotenje in oživljanje tradicionalnih obrti kot kulturne dediščine, z namenom povečanja privlačnosti konkurenčnosti urbanih območij v dinamični dobi).
eM: O projektih bova še govorila. Vrniva se morda k statusu muzeja, ki je še vedno lokalen.
Ena izmed prioritet v mojem drugem mandatu je pripoznanje Pomorskega muzeja kot nacionalne inštitucije, saj je edina tovrstna ustanova v državi, ki celovito zajema pomorsko dediščino. Govoril sem že z ministrom za kulturo, ki razume problem in obljublja njegovo realizacijo. Potrebno bo pa še veliko političnega preigravanja in ljudskega razumevanja, da nacionalni pomorski muzej kvečjemu vsem koristi, tudi lokalni skupnosti.
eM: Katera pa je največja korist nacionalnega statusa?
Zagotovo je to financiranje muzejske dejavnosti, ki je potem 100 % podprta s strani države, kar pa posledično predstavlja možnost kadrovske okrepitve našega muzeja. Predstavljajte si, da sedaj celotni program raziskuje, ustvarja in popularizira, ob vseh opravilih javne službe, le 14 zaposlenih.
eM: Ali dediščina, še posebej pomorska, v resnici sodi v muzej?
Muzej je katalizator pomorske dediščine, ki pa mora delovati v okolju in v povezavi z ljudmi. Brez zunanjih sodelavcev si ne znam predstavljati uspešnega dela pri obnovi in gradnji starih bark, do ribištva, akademije ribiških veščin in celotnega vpogleda v slovensko pomorstvo. Takšne vredne ljudi, ki nam pri pomorskih temah tudi pomagajo, še vedno imamo med nami, zato si jih dovolim vsaj nekaj tudi našteti: Sergio Perentin, Vinko Oblak, Janez Šabec, Tomi Sinožić, Peter Vidmar, Rok Sorta, Amalia Petronio z žensko veslaško skupino Voga Veneto Piran (VVP), Giorgio Ribarič z Združenjem poveljnikov in upraviteljev, Jože Utenkar, Boris Cepuder, Slobodan Simić-Sime in še mnogi drugi. Brez njihovega sodelovanja bi bil muzej neizogibno bolj »teoretičen«, četudi so znanje in izkušnje muzejskih delavcev, kot so Nadia Terčon, Duška Žitko, Flavio Bonin, Snježana Karinja, Bogdana Marinac in Uroš Hribar za muzej nepogrešljivi in neprecenljivi. Z njimi pa smo ustvarili mrežo sodelavcev, ki pomagajo ustvarjati in sledijo vsem našim dogodkom.
eM: Dovolite še klasično vprašanje. Ali smo Slovenci zares pomorski narod?
Že v deklaraciji ob ustanovitvi samostojne države smo zapisali in se izrekli zanj. V resnici pa (diplomatski nasmešek) se precej obračamo stran od morja. Kot država in narod bi lahko bili tudi bolj pomorsko naravnani. Večina Slovencev, in ne le Slovencev, misli na morje le v času dopusta.
eM: Ali lahko izpostavite kakšen prav poseben projekt, v katerega se je vključila širša skupnost?
Seveda! Prvi, ki mi pride na pamet, je majska Tradicionalna regata starih bark s srečanjem starodobnikov v Piranu. Podobna regata je septembra tudi v Izoli. Čudoviti dogodek, ki je pokazal svoj pravi obraz in korenine, hkrati pa je v Piran (in v Izolo) pripeljal več kot 50 lesenjač, njih barkajolov in ekip ter zadovoljne obiskovalce teh mest. Ta dogodek bo še dolgo odmeval. Letos pa bi si želel dobrega sodelovanja pri nekaterih izbranih strokovnih razpravah, ki bi jih tudi publicirali in interaktivno dokumentirali.
eM: Kaj pa Neptunov (pomorski) krst, ki je bil zadnji dve leti v okviru čezmejnega projekta Mala barka 2 na slovenski strani pripoznan kot nosilni projekt?
Zgodba ima dolgo tradicijo, preko 70 let. Ko smo imeli sredstva iz projekta, je lahko zaživel tudi širše, vsekakor pa je ostal in ostaja predvsem prireditev GEPŠ-a (Gimnazije, ekonomske in srednje pomorske šole) ob pomorskem krstu bodočih mladih pomorščakov. Upam pa, da bo ohranil svojo avtentičnost in krst pametno umestil v sodobni čas, ki je sicer ekstremno turistično in potrošniško naravnan.
eM: Pa se vrniva na projekt Mala barka 2. Ta ima oprijemljive rezultate na severnem Jadranu, izstopa tudi v zglednem sodelovanju s sosednjo Hrvaško. Ali vam je žal, da je končan?
Ja, res se je veliko pisalo o tem čezmejnem projektu, ki je združil Istro (slovensko in hrvaško) ter Kvarner. Vse skupaj je bilo v projektu obnovljenih ali na novo zgrajenih 13 lesenjač, odprti so bili interpretacijski centri, organiziranih je bilo več izmenjav in izobraževalnih dogodkov. Žal mi je, da se ne nadaljuje tudi v svoji tretji izdaji, saj bi morali sedaj dosežene cilje dobro implementirati v praksi. A nov razpis ni odprt, novi gredo vsak svojo pot. Hrvatje nadaljujejo z Italijani s projektom Arca Adriatica, mi pa imamo tudi nekaj odprtih projektov, sicer manj investicijsko naravnanih, a še kako pomembnih. Še to; v sklopu projekta Mala barka 2 smo tudi Slovenci pridobili ogromno. Tisto, kar je najbolj vidno, je na novo zgrajena replika istrskega ribiškega plovila topo, obnovljeni sta bili v Izoli še pasara in batana, odprta je Izolana – hiša morja, pri nas v piranski občini pa info center Monfort v nekdanjih državnih skladiščih soli, ki bi se lahko razvil tudi v restavratorsko delavnico, v škver na Bernardinu. Izjemnega pomena pa je tudi naš prispevek pri pripravi čezmejne baze podatkov za spletni muzej pomorske dediščine.
eM: Po kateri poti torej naprej?
Že imenovani restavratorski center bi bil res uspeh. Imamo in poznamo človeške vire, ki znajo delati v lesu in z lesom. Le pomislimo na mlade, kot so Tomi Sinožić, Kristjan Kerin in Gregor Pižent ali na talentiranega in vztrajnega Dana Poljšaka, ki je sam zgradil lepo Cassiopejo. Sámo dejavnost pa je potrebno približati kulturnemu turizmu, podobno kot so to naredili kolegi v Rovinju.
eM: Ali se vam zdi, da je lokalna skupnost naklonjena vaši viziji?
V tem občinskem svetu je čutiti razumevanje in naklonjenost. Obljubili so nam pridobitev prostorov za depoje, s čimer bi se rešil ta naš dolgoletni problem. Druga pomembna prioriteta je ureditev mestnega mandrača.
eM: Kam ciljate z ureditvijo mestnega mandrača?
Ta naj pripada starim in tradicionalnim barkam, grajenim iz lesa. Za vzor imamo italijanski Cesenatico in hrvaško Betino na otoku Murterju. V mandraču je že kuter M6, po imenu Galeb, prišel je tudi topo ženske veslaške skupine, replika topa tudi sodi sem, pa vse lesene barke obalnih stanovskih društev. To bi bila res lepa mestna kulisa in velika turistična priložnost.
eM: Omenili ste jadrnico legendarnih baletnikov, Pine in Pia Mlakarja. Galeb je na vezu v mandraču pred muzejem, ne udeležuje se regat. Kaj se dogaja s to jadrnico, ki je kot darilo zakoncev Mlakar ostala v lasti Pomorskega muzeja Piran?
Jadrnica je bila delno obnovljena. Prihodnje leto pa načrtujemo končno obnovo in kakovostno sprotno vzdrževanje ter vrnitev tega čudovitega plovila med valove, kamor tudi sodi. Prav v teh dneh iščemo kulturnega mecena za ta projekt, in če nam bodo zvezde naklonjene, ga bomo tudi dobili.
eM: Če je denar, je relativno enostavno obnoviti plovilo, ki pa ga je potem treba ohranjati in vzdrževati. Na kakšen model stavite?
Muzej ima že sedaj v lasti nekaj plovil: Galeba, istrski topo Adria, obnoviti mora podarjeno Filipejevo betinsko gajeto, a le za muzejske potrebe, pa še kaj bi se našlo. Osebno menim, da bodo javno-zasebna partnerstva tista, ki bodo v zadovoljstvo vseh, predvsem pa barkam omogočala živeti in tudi preživeti.
eM: Kaj pa mednarodna sodelovanja?
Zelo pomembna so regijska. S Hrvaško in Italijo imamo zelo dobre odnose, pa tudi z državami Sredozemskega morja. Naj povem, da smo ustanovni člani AMMM (Association Maritime Museum of Mediteranium). Leta 2020 se bomo srečali v Barceloni, leto kasneje, torej 2021 pa bo kongresni forum gostil Piran.
eM: Vse lepe stvari so tri, zato vas vprašujem še po tretji prioriteti?
Novi prostori in z njimi povezana rešitev deponije v improviziranih prostorih. To so pljuča muzeja in pri tem bom vztrajal do konca mandata. Pa solinarski muzej, ki je znotraj krajinskega parka, zahteva tudi poseben pristop, saj ljudje težko razumejo to dislocirano enoto. Veliko bomo delali na vizualizaciji projektov, da bodo dosegljivi tudi gibalno oviranim osebam. Prav Solinarski muzej in Tonina hiša sta prva takšna projekta.
eM: Torej stavite na virtualna doživetja?
Ne, so le del dopolnjene ponudbe, predvsem za ljudi, ki ne morejo več aktivno sodelovati pri dogodkih. Predstavljajte si, da bomo lahko s pomočjo 3D-očal in simulatorjev marsikomu omogočili celo jadranje na topu. Realni svet pa seveda ostaja edina zdrava perspektiva našega življenja.
eM: Letos ste pripravili tudi razstavo o ladjah Splošne plovbe?
Ja, sodelovali smo s Pošto Slovenije, ki je v zadnjih šestih letih izdala serijo šestih znamk »Slovenske ladje«, kustosinja Duška Žitko pa je o teh ladjah Splošne plovbe pripravila razstavo. Žal se nad edinim slovenskim ladjarjem zgrinjajo temni oblaki, a vloga Splošne plovbe pri razvoju kadrov, slovenskega pomorstva, pomorščakov, pa tudi srednje pomorske šole in fakultete je neizbrisna. Temu dejstvu pritrjuje tudi naša razstava. V ozadju pa so prizadevanja muzeja, da bi Ministrstvo za kulturo z odlokom zaščitilo pomorsko zbirko Splošne plovbe kot kulturno dobro.
eM: Hrvatje so na listo nesnovne dediščine že vpisali način gradnje lesenih plovil. Kje smo Slovenci?
Pol koraka za njimi, dostikrat se od njih tudi kaj naučimo, maja 2020 pa pričakujem tudi naš vpis.
eM: Kakšna pa je vloga Slovenskega etnografskega muzeja?
Gre za državno inštitucijo, s katero odlično sodelujemo. Pristojni so za register kulturne dediščine in zelo tenkočutni do slovenske pomorske zgodovine, ki gravitira v Tržaški zaliv, od Trsta preko Križa do izliva reke Timave v morje.
eM: Dotakniva se še zadnjega bisera v Seči, to je edini delujoči škver na slovenski Obali. Kje vidite njegovo prihodnost?
Edini delujoči škver je dejansko potencialni muzej na prostem. Najprej ga je potrebno priznati, nato zaščititi ter nadgraditi. Takšnega škvera nima niti sosednja Hrvaška. Morda se pa prav zaradi njega in z njim, kot narod, spet obrnemo nazaj proti morju.
Podobne teme:
- Nova priložnostna znamka Slovenske ladje
- Veščine tradicionalne plovbe vpisane v register
- Katalog SLOVENSKE LADJE, 6 ladij Splošne plovbe
- Muzej solinarstva – 30 let
- Končuje se prenova ekomuzeja »Hiša o batani«
