1000 let slovenske pomorske zgodovine
Znana je misel Napoleona Bonaparta, ki je dejal, da vselej pije šampanjec: ko izgublja, ga potrebuje, ko zmaguje, pa si ga zasluži.
Rob kraške planote
Zaslužili pa bi si ga tudi Slovenci, ki so dolga stoletja živeli in naseljevali ozek flišni pas med morjem in apnenčasto kraško planoto z rdečo zemljo na skrajnem severu Jadranskega morja. A kaj ko zgodovino vselej pišejo zmagovalci in skromnim ribičem ni ostalo niti obilje rdečega terana s kraške planote nad morjem.
Med Trstom in Timavo
Zgodovinska dejstva so šla nehote ali pa hote, nekatera celo pod prisilo, v pozabo za vsaj 70 let, v zaprte arhive. Se je pa prav na tem koščku morske obale, med njive in nasade naokrog razpršenih hiš, nekoč zasidrala vas Barkovlje. Med njo in izlivom reke Timave v morje se je izoblikovalo slovensko pomorsko ribištvo – skozi čas in vseskozi ujeto v spone meščanske gospode iz Trsta in posestnike z gradu Miramar in trdnjave Devin.
Peškadorke in šavornanti
Razen nekoč slovenskega tržaškega primorja današnja obalna podoba prav v ničemer več ne spominja na pretekle čase, ko so perice iz Barkovelj sušile perilo meščanom Trsta tam doli ob morju, potem ko je zgodaj zjutraj vsaka »peškadorka« od svojega ribiča odnesla ulovljene ribe po svojih trgovskih poteh do končnega kupca. Medtem pa so možje sušili in šivali mreže ter dolbli debla in gradili barke, da so lahko lovili sardone in tune, da so lahko prevažali kamen, ki je služil kot balast praznim ladjam na poti iz Trsta preko oceanov, ker bi izpraznjene sicer bile prelahke in bi jih močan veter v bok z lahkoto prevrnil in potopil. »Šavornanti« so bili specialisti za nabiranje in prevoz balastnega kamna, fantje iz Kontovela, vasi na griču, ki je bila omenjena že leta 1308 kot »castrum Montiscollani«, pa so bili najboljši potapljači, ki so se že leta 1880 v potapljaških skafandrih uspeli potopiti na globino 40–50 m.
Barkoveljski škveri
Na obali pred Barkovljami sta bila v 19. stoletju tudi dva delujoča škvera, pa ne le za gradnjo in popravilo bark, ampak tudi za njihovo razstavljanje. Besedica škver izvira iz beneške besede »squero«, ta pa iz grške »escha̓drion«, ki pomeni ladjedelnico in izvira iz besede »escha̓ra«, ki označuje osnovo, torej les kot osnovno surovino za izdelavo bark.
Nekoč vas, sedaj predmestje
Ko zapustimo Trst in gremo proti zahodu po kopnem, skoraj nevede obiščemo Barkovlje. Nekoč je bilo do Barkovelj uro hoda iz Trsta, z leti pa so se priključile mestu in postale urbano predmestje. Po eni izmed razlag naj bi ime izhajalo iz langobardske besede Warkula, kar pomeni brodišče. Verjetnejša pa je domneva, da je ime Barkovlje domače ledinsko ime, saj so ljudje prav na ta del ob morju hodili sekat barklje – tanke kole iz jesenovine in gabrovine.
Križ ali Sv. Križ
Križ pa je zadnja vas tržaške občine. Četudi vasica stoji visoko nad morjem, že na kraški planoti, pa se Križani nikakor niso ukvarjali samo s kmetijstvom, ampak tudi z ribolovom. Dokler ni bil leta 1874 zgrajen pristan Mulj, so ribarili s čupami. To so bili čolni, izdolbeni deblaki, iz enega samega hloda hoje (picea) ali pa iz primorskega bora (pinus maritima). Čupe so bile dolge sedem metrov in široke 70 cm. Že na prvi pogled je torej vidno 10-kratno zelo visoko razmerje med obema merama – običajni ribiški čolni imajo 3,5-kratnik. Višje kot je razmerje, hitrejši je čoln in manjša je potrebna gonilna moč. Čupa je bila zelo hiter čoln, ki je dosegal hitrosti celo do petih vozlov.
Čupa
Najstarejši pisni dokument, ki govori o kriških čupah, tako sega v leto 1621, ko je sin devinskega grofa Rajmunda Thurna zaplenil in demonstrativno sežgal Križanom čupo skupaj z vsemi mrežami. Po zgraditvi pristana pa so čupe zamenjale druge, sodobnejše barke: bragoc, top, betjeu (betjela, batana), najmanjše plovilo ščifa in avtohtona tonera. Z zadnjo so Križani odhajali na dobičkonosni ribolov na tune in zasloveli kot najboljši in najštevilčnejši slovenski pomorski ribiči, vas pa je postala središče slovenskega ribištva. Danes Križani želijo ohraniti živ spomin na pretekle ribiške čase. Križ 61 je tako naslov Ribiškega muzeja tržaškega primorja, ki ohranja to pomembno kulturno dediščino.
Pešpoti po robu planote nad morjem
Vsaj še nekaj je nekoč slovenskih vasi, ki so bile tesno povezane z morjem in ribištvom. Nabrežina je edina, ki ne leži neposredno nad morjem, zato so morali ribiči hoditi do morja po poti skozi gozd. Ta ribiška pot je ostala ohranjena do današnjih dni, je prehodna in poučna. Med Sesljanom in Devinom, ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom, pa je speljana še približno 2 km dolga Rilkejeva pešpot, ki so jo odprli leta 1987. Ob jasnem vremenu, po burji, ponuja čudovite razglede nad zaliv, proti Devinu in beneški laguni. Devin je bil v srednjem veku znan predvsem po svojem gradu in mogotcih v trdnjavi, nazadnje po plemiški družini Della Torre e Tasso iz Valsassine. Devinski gospodi je pripadal tudi celotni Sesljanski zaliv.
Izviri reke Timave
Tudi Štivan ali Sveti Ivan je potrebno omeniti. Gre za pomembno naselje ob sedmih izvirih reke Timave, ki se kot reka Reka pogrezne v Škocjanske jame in priteče nazaj na svetlo ob morju z imenom Timava. Ti izviri so bili označeni na vseh zemljevidih in znani še iz rimskih časov.
Miramar in Grljan
Že v drugi polovici 19. stoletja je na tem delu tržaške obale gospoda začela načrtno izrivati škvere in ribiče. Nadomestila so jih kopališča in letovišča, urejene sprehajalne poti do gradu Miramar, povečal se je potniški promet, tudi v Grljanu za Miramarom. Kraj Grljan je skrit v majhnem zalivu, ki je zaščiten pred burjo in severnimi vetrovi. Takratni gospodar grljanskega hotela, gospod Feder, je kupil parnik, s katerim je vzpostavil morsko progo med Trstom in Grljanom. In prav zaradi parnika so morali v Barkovljah leta 1897 postaviti na zunanji strani valobrana dodaten leseni pomol. Ribiči pa so se morali spet umakniti naprej bolj proti zahodu.
Svetilnik zmage
Novejšo zgodovino odločno zaznamuje leta 1927 postavljeni svetilnik zmage (Faro della Vittoria), zgrajen na okroglastem delu nekdanje trdnjave Kresič iz leta 1854. Škverov ni več, pristanišča so postala mondene marine, parnik ne vozi, pluje pa taksi čoln od Trsta do Devina. Poti za tovorjenje kamnitega balasta so postale sprehajalne poti, ostajata Devin in Miramar kot arhitekturna pomnika nekega časa, ostaja Ribiški muzej v Križu pri Trstu in ostajajo ljudje, sicer v drugi državi, a z istim morjem.
