Franko Košuta, ladjedelski inž.

Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič

 

eM: Franko Košuta, ali res veljate za sinonim in gonilno sila kulturnega društva Ribiški muzej tržaškega primorja v Križu pri Trstu?

FK: Ljudje me res močno povezujejo z muzejem. So pa z menoj tudi vaščani moje rodne vasi Križ pri Trstu, pa Bruno Volpi Lisjak in Valentin Košuta, pa še marsikoga bi lahko omenil.

eM: Kaj pa ste sicer po poklicu?

FK: Ladjedelski inženir, je to razumljivo? Lepa slovenska beseda, mar ne? In še vedno sem aktiven.

eM: Menda se vselej razhudite, če vam rečemo zamejski Slovenec?

FK: Potemtakem ste v matici domejski? Sploh pa v Sloveniji ne poznate slovenske tisočletne ribiške zgodovine, ki se je rodila prav v teh krajih med Timavo in Trstom, zato je že prav, da vstopiva skozi vrata kulturnega hrama, kjer je shranjen del naše zgodovine in kulturne dediščine v trajen spomin za sedanje in bodoče rodove.

 

 Križani so pristan na Brojnici zgradili leta 1874.

eM: Kje pa so živeli slovenski ribiči?

FK: Dolga stoletja so slovenski tržaški ribiči živeli in naseljevali ozek flišni pas med morjem in apnenčasto kraško planoto z rdečo zemljo na skrajnem severu Jadranskega morja. A kaj, ko zgodovino vselej pišejo zmagovalci in skromni ribiči s Tržaškega so počasi izginjali. Se je pa prav na tem koščku morske obale med Barkovljami in izlivom reke Timave v morje skozi čas izoblikovalo slovensko pomorsko ribištvo, vseskozi ujeto v spone meščanske gospode iz Trsta in posestnike z gradu Miramar in trdnjave Devin.

 

Reka Timava se izliva v morje. Razsoljeno vodo so nekoč prečrpavali v parne lokomotive.

eM: To ozemlje v resnici ni nikoli pripadalo slovenski državi niti bivši jugoslovanski, pa je bilo zelo slovensko. Kako je s tem?

FK: Res je tako! Ta del nikoli ni pripadal omenjenima državama, so bile pa to avtohtone, večinsko slovenske vasi, ki pa so se skozi čas zaradi ekonomskih in političnih razlogov močno spreminjale. Razen nekoč slovenskega tržaškega primorja današnja obalna podoba prav v ničemer več ne spominja na pretekle čase, ko so perice iz Barkovelj sušile perilo meščanom iz Trsta tam doli ob morju, potem ko je zgodaj zjutraj vsaka »peškadorka« od svojega ribiča odnesla ulovljene ribe po trgovskih poteh do končnega kupca. Medtem pa so možje sušili in šivali mreže ter dolbli debla in gradili barke, da so lahko lovili sardone in tune, da so lahko prevažali kamen, ki je služil kot balast praznim ladjam na poti iz Trsta preko oceanov, ker bi izpraznjene sicer bile prelahke in bi jih močan veter v bok z lahkoto prevrnil in potopil.

eM: Kdo pa so bili »šavornanti«?

FK: »Šavornanti« so bili specialisti za nabiranje in prevoz balastnega kamna, fantje iz Kontovela, vasi na griču, ki je bila omenjena že leta 1308 kot »castrum Montiscollani«. Bili so najboljši potapljači, ki so se že leta 1880 v potapljaških skafandrih uspeli potopiti na globino 40–50 m.

 

 Prva slovenska ribiška zadruga je bila ustanovljena leta 1908 v vasi Križ.

eM: Kako pa je bilo s škveri na tem delu obale?

FK: Na obali pred Barkovljami sta bila v 19. stoletju tudi dva delujoča škvera, pa ne le za gradnjo in popravilo bark, ampak tudi za njihovo razstavljanje. Seveda pa so bili škveri vedno v napoto meščanom Trsta zaradi hrupa, prahu in smradu, zato so jih vedno bolj izrinjali na obrobje in dokončno izrinili. Že takrat jih je nadomestila sprehajalna obalna pot.

eM: Kaj pa Barkovlje, danes so postale predvsem sinonim za tržaško Barcolano?

FK: Ko zapustimo Trst in gremo proti zahodu po kopnem, zares skoraj nevede obiščemo Barkovlje. Nekoč je bilo do Barkovelj uro hoda iz Trsta, z leti pa so se priključile mestu in postale urbano predmestje. Po eni izmed razlag naj bi ime izhajalo iz langobardske besede Warkula, kar pomeni brodišče. Verjetnejša pa je domneva, da je ime Barkovlje domače ledinsko ime, saj so ljudje prav na ta del ob morju hodili sekat barklje – tanke kole iz jesenovine in gabrovine.

eM: Kakšna pa je vloga vasi Križ, nekoč Sv. Križ, pri vrednotenju slovenske ribiške zgodovine?  

FK: Križ je zadnja vas tržaške občine. Četudi vasica stoji visoko nad morjem, že na kraški planoti, pa se Križani nikakor niso ukvarjali samo s kmetijstvom, ampak tudi z ribolovom. Dokler ni bil leta 1874 na Brojnici zgrajen pristan, so ribarili s čupami.

 

Ribiški muzej tržaškega primorja so zgradili in opremili Križani po večini z lastnimi sredstvi.

eM: Kaj pa so čupe?

FK: To so bili čolni, izdolbeni deblaki, iz enega samega hloda hoje (picea) ali pa iz primorskega bora (pinus maritima). Čupe so bile dolge 7 metrov in široke 70 cm. Že na prvi pogled je torej vidno 10-kratno zelo visoko razmerje med obema merama – običajni ribiški čolni imajo 3,5-kratnik. Višje kot je razmerje, hitrejši je čoln in manjša je potrebna gonilna moč. Čupa je bila zelo hiter čoln, ki je dosegal hitrosti celo do petih vozlov. Najstarejši pisni dokument, ki govori o kriških čupah, tako sega v leto 1621, ko je sin devinskega grofa Rajmunda Thurna zaplenil in demonstrativno sežgal Križanom čupo skupaj z vsemi mrežami. Po zgraditvi pristana pa so čupe zamenjale druge, sodobnejše barke: bragoc, top, betjeu (betjela, batana), najmanjše plovilo ščifa in avtohtona tonera. Z zadnjo so Križani odhajali na dobičkonosni ribolov na tune in zasloveli kot najboljši in najštevilčnejši slovenski pomorski ribiči, vas pa je postala središče slovenskega ribištva.

 

Čupa je preprost čoln, izklesan iz deblaka.

eM: Kaj pa je ščifa?

FK: To je slovensko ime za batano, čoln ravnega dna revnih ribičev, ki ga je vsak ukrojil po svoji meri, glede na potrebe pa tudi na zmožnost gradnje. Marsikateri se je zgradil kar na domačem dvorišču, poznani so primeri, da so si ljudje tak čoln zgradili celo v nadstropju lastnega stanovanja.

eM: Ali je Križ edina slovenska vas, ki je tesno povezana z ribištvom?    

FK: Vsaj še nekaj je nekoč slovenskih vasi, ki so bile tesno povezane z morjem in ribištvom. Nabrežina je edina, ki ne leži neposredno nad morjem, zato so morali ribiči hoditi do morja po poti skozi gozd. Ta ribiška pot je ostala ohranjena do današnjih dni, je prehodna, poučna, Riklijeva in ob jasnem vremenu, po burji, ponuja čudovite razglede.

eM: Kakšna pa je bila vloga gospode z Devina?

FK: Devin je bil v srednjem veku znan po svojem gradu in mogotcih v trdnjavi, nazadnje po plemiški družini Della Torre e Tasso iz Valsassine. Devinski gospodi je pripadal tudi celotni Sesljanski zaliv. Tudi Štivan ali Sveti Ivan moram omeniti. Gre za pomembno naselje ob štirih izvirih reke Timave, ki se sprva kot reka Reka pogrezne v Škocjanske jame in priteče nazaj na svetlo ob morju z imenom Timava. Ti izviri so bili označeni na vseh zemljevidih in znani še iz rimskih časov. Že v drugi polovici 19. stoletja je na tem delu tržaške obale gospoda začela načrtno izrivati škvere in ribiče. Nadomestila so jih kopališča in letovišča, urejene sprehajalne poti do gradu Miramar, povečal se je potniški promet, tudi v Grljanu za Miramarom.

eM: Kje pa je Grljan?

FK: Kraj Grljan je skrit v majhnem zalivu, ki je zaščiten pred burjo in severnimi vetrovi. Takratni gospodar grljanskega hotela, gospod Feder, je kupil parnik, s katerim je vzpostavil morsko progo med Trstom in Grljanom. In prav zaradi parnika so morali v Barkovljah leta 1897 postaviti na zunanji strani valobrana dodaten leseni pomol. Ribiči pa so se morali spet umakniti naprej bolj proti zahodu.

eM: Tržaški zaliv osvetljujeta dva kamnita zidana svetilnika, stara lanterna sega v čas Avstro-Ogrske (1833), drugi pa je barkoveljski svetilnik zmage. Kakšna je njegova sporočilnost?

FK: Novejšo zgodovino odločno zaznamuje leta 1927 postavljeni svetilnik zmage (Faro della Vittoria), zgrajen na okroglastem delu nekdanje trdnjave Kresič iz leta 1854. Z njim se začenja novi tok tržaške zgodovine, odet v precej mračne tone. Je pa v kamnito konstrukcijo svetilnika vgrajen tudi beli vrsarski kamen, vsaj to mi pride na pamet ob pogledu bolj svetlih tonov …

eM: Kako danes vi osebno dojemate in občutite ta košček sveta? 

FK: Z nostalgijo. Ampak to so moji rojstni kraji in vasi, sem se vselej rad vračam, četudi ni več škverov. Pristanišča so postala mondene marine, tudi parnik več ne vozi, pluje pa taksi čoln od Trsta do Devina. Poti za tovorjenje kamnitega balasta so postale sprehajalne poti, ostajata Devin in Miramar kot arhitekturna pomnika nekega časa. Globoko zasidran v kraj in usidran v mojo zavest pa ostaja Ribiški muzej tržaškega primorja v Križu pri Trstu in ostajamo ljudje, sicer v drugi državi, a z istim morjem, ki je univerzalno, od vseh nas in od nikogar. Križ 61 je zato stalna točka vračanja in prava izbira za vse, ki nas zanima tisočletna zgodovina slovenskega ribištva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri