Terra Incognita Adriatica

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: Igor Varšek

Otok Vis, v antiki Issa, so osvajali že stari Grki. Skozi čas so se na njem izmenjavali različni gospodarji, a edini in resnični gospodarji so ostali tamkaj živeči ljudje. Morska njiva na odprtem morju jim je omogočala živeti in preživeti.

Liber Comiciae iz leta 1593 ohranja najstarejši zapisan dokument o regati iz Komiže na Palagružo. Prvih trideset falkuš je dobilo mesto na palagruškem »žalu«, s tem pa možnost ribolova skozi celotno ribolovno sezono, kar je bilo usodno povezano z življenjem ribičev in njihovih družin. Še danes pravijo, dokler je v zraku vonj po sardeli, toliko časa bo blagostanje in ne bo lakote. Surova narava in boj za preživetje sta jih izoblikovala v edine ribiče na odprtem morju. Tradicija v Terri Incogniti, morskem akvatoriju med otoki Vis, Biševo, Svetac (Sv. Andrija), Sušac in Palagružo, spet živi svoj živi sen!

Otok Vis, gospodar Jadrana

Zaradi svojega geostrateškega položaja je bil otok Vis že od nekdaj zelo pomemben. Prevladovalo je mnenje, da je gospodar otoka Visa tudi gospodar celotnega Jadranskega morja.

Otok je od celine oddaljen 25 navtičnih milj, od najbližjega večjega otoka Hvara pa 10, zato ga smemo upravičeno prištevati k zunanjim otokom Jadranskega morja. S površino 89,7 km² je deveti po velikosti na Jadranu. Njegova 85 km dolga obalna črta s 54 zalivi in dvema velikima mestoma, Visom in Komižo, ponuja ognjišče okoli 3600 otočanom.

Ljudski pesnik Pepe Kalafot iz Komiže.

Od antične Isse do današnjega otoka Visa

Kako strateško pomemben je bil Vis skozi čas, kažejo vsi njegovi osvajalci, ki so se menjavali na oblasti od antike naprej. Zadnja arheološka izkopavanja so potrdila tezo, da je bil otok poseljen že v bronasti dobi (2. tisočletje pr. n. št.). Naselje Vis se je močno razvijalo v času grške Isse. Že leta 949 je bizantinski cesar Konstantin v svojih zapiskih omenjal Vis! Posebno vlogo mu je dala večkratna nadvlada Beneške republike, prvič že davnega leta 1278. Turški gusar Uluz Alija je leta 1571 napadal Vis. Leta 1612 je začela na otoku delovati celo prva šola, ki jo je obiskovalo 20 učencev.

Sredi 19. stoletja je prišlo na stari celini do velikih nacionalnih in političnih sprememb. V srednji in južni Evropi so divjale vojne, po katerih so nastajale velike zedinjene in centralizirane politične tvorbe. Tako sta nastali Nemčija in Italija. Prav Italija je ob zedinjenju izražala močne interese po vzhodni jadranski obali in otokih. Leta 1866, le eno leto po izgradnji viškega svetilnika Stončica (velika lanterna), je v Viškem kanalu prišlo do zelo znane bitke pri Visu. Spopadli sta se avstrijsko in italijansko bojno ladjevje. Na avstrijskih bojnih ladjah je bilo veliko pogumnih dalmatinskih in slovenskih mornarjev, ki jim je poveljeval Wilhelm von Tegetthoff, mož slovenskih korenin, rojen v Mariboru. Prav njemu gredo največje zasluge za zmago nad italijansko mornarico.

Poglejmo si, kaj vse se je dogajalo na otoku Visu od začetka 19. stoletja pa tja do današnjih časov. Po padcu Beneške republike leta 1797 je otok Vis prvič prešel pod Avstrijo, vendar ga je s prihodom Napoleona že leta 1805 izgubila in je prešel pod francosko oblast. Med letoma 1810 in 1815 so z Visom upravljali Angleži, nato je leta 1815 otok spet prešel pod avstrijsko upravo.

Pod njo je ostal do konca 1. svetovne vojne leta 1918, ko je padla avstroogrska monarhija. Nato ga je okupirala Italija do kapitulacije. Od konca 2. svetovne vojne leta 1945 in do leta 1991 je bil otok Vis ena najpomembnejših jugoslovanskih vojno-pomorskih baz. Šele v času samostojne Hrvaške, po letu 1991, smejo na otok stopiti tuji turisti.

Mesto Vis se je razvijalo v obliki peščene ure

Skozi celotno zgodovino pa se je otok razvijal v značilno sredozemsko otoško skupnost. Strmi bregovi otoka so mestu Visu omogočili razvoj v obliki peščene ure iz smeri Kut, ki je pripadal bogatejšim meščanom, proti drugemu delu mesta, do Luke. K spajanju teh dveh smeri je pripomogla izgradnja župnijske cerkve »Gospe od Spilica«, postavljena skoraj na sredini med obema deloma mesta.

Mesto Vis se nahaja na koncu globokega in varnega zaliva sv. Jurija. Skozi zgodovino se je razvil v tipično sredozemsko mesto z več trgi in utrdbami. Že na samem vstopu v zaliv nas sprejmejo dobro ohranjena trdnjava sv. Jurija (Fortica), ruševine trdnjave Welington in Češka vila. Mestna »riva« je prostrana z veliko navtičnih privezov, ki so poleti vedno natrpani s privezanimi barkami. Po burji je v Viškem zalivu lahko precej valovito, takrat boje pod Češko vilo nudijo najboljše zaklonišče pred sunki vetra, omogočajo varnejši privez in mirnejši spanec navtičnim turistom.

Otok Vis je zaznamovan z močno jadralno tradicijo

Nasploh je jadralni šport v tamkajšnjih krajih zelo priljubljen. Otok obiščejo jadralci na znameniti Viški regati, ki je bila prvič organizirana že leta 1934. Zaradi množičnega odziva je limitirana na 160 bark, kolikor je tudi privezov na obali. Traja tri dni. Start je v Splitu, preko Splitskih vrat do mesta Vis, drugi dan po Viškem zalivu in tretji dan nazaj do Splita.

Druga, Komiška regata, je mlajša in poteka iz Splita, mimo zahodne obale otoka Šolta, do Komiže in nazaj. Velja omeniti, da z začetkom in ciljem na Visu od leta 2007 poteka tudi najdaljša in najbolj zahtevna regata na Jadranu, imenovana Jadranska. Jadralna ruta poteka od Visa, mimo otoka Sv. Andrija in Dubrovnika, do Palagruže in nazaj na Vis. Primerna je za vrhunske jadralne posadke, zato je številčno precej omejena.

 

Gajeta komiških ribičev.

Gajeta falkuša je čoln komiških ribičev

Besedni termin gajeta izvira še iz časov Homerjevih epskih junakov. Po padcu Troje je Enej plul po Sredozemlju. Da bi našel novo kopno, primerno za gradnjo mesta, so Enejeve ladje našle pristan tam, kjer so pokopali Kaieto, ki je s svojim mlekom dojila ustanovitelja Rima. Tako je mesto blizu Neaplja dobilo ime po dojilji Kaieti in so ga poimenovali Gaeta.

Ta tip barke je poznan po južni Italiji, na Kreti in v Kataloniji, celo portugalske rečne barke za prevoz tovora so »falke«. Komiški ribiči pa so razvili poseben tip gajete, ki se je ohranila vse do danes. Gajeta falkuša je dolga 9 metrov in široka 2,55 metra. Ima latinsko jadro in flok s skupno površino 90 m². Mile Jadrešić Pile z Murterja je specializiran za izgradnjo replik teh lesenih tradicionalnih plovil.

 

Procesija na god sv. Nikolaja (sv. Miklavž je zaščitnik popotnikov, ribičev in mornarjev).

Obredni zažig barke na godovni dan sv. Miklavža

Skladno s starim komiškim običajem kobilico nove gajete falkuše posipajo s pepelom zažganega odsluženega čolna, ki ga vsako leto na dan sv. Nikolaja (Mikule) pred istoimensko župnijsko cerkvijo na Mustru žrtvujejo v dar morju. »Posvečena« kobilica bodoče falkuše nato potuje v betinsko ladjedelnico k mojstru, da ji v osmih mesecih trdega dela izdela trup. Končana barka pred splovitvijo dobi ime, z njim pa dušo. Barka je živo bitje, ki živi z gospodarjem in družino, brez nasledstva pa po navadi z njim tudi umre.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri