Lara Poljšak

Lahkotna kot pero je imela zmeraj težave pri jadranju z majhnimi jadrnicami ob močnejših vetrovih. Slabost, ki pa se je pokazala kot prednost pri regatnem jadranju na velikih jadrnicah.

Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, fotografija: Martinez Studio, osebni arhiv, eMORJE.com

eM: Kdo si, kaj si in kam greš?

Najprej sem jadralka, študentka tretjega letnika portoroške Turistice, športnica, ne vem, kaj naj še povem. V resnici sem precej zadržana in s premislekom se odpiram in navezujem stike z neznanci. Všeč mi je timsko delo na morju, pa tudi čas, ki ga prav med valovi lahko podarim sama sebi.

eM: Kakšen je bil prvi vpliv družine pri tem, da si jadralka?

Kot zmeraj in povsod se vse dobro in slabo začne v družini. Jaz imam srečo, da sem odrasla v čudoviti sredini, kje sta bila starša, in sta še zmeraj, polna razumevanja in podpore za moje in bratove ideje. Nasploh pa je oče (ati) tisti, ki je vsega najboljšega »kriv«. Kot tržaški Slovenec je bil nekoč tudi trener v TPK Sirena v Trstu, jaz pa vedno z njim. No, pa tudi starša sta se spoznala na morju, kar je bilo že v osnovi dobro znamenje. Skupaj smo se dotikali morja in morskih dogodivščin, zato ni čudno, da sem odrasla v tak format ženske. Ena redkih slabih strani je bilo naše večno prevažanje na relaciji Škofja Loka–Trst, potem pa smo Trst nadomestili s Portorožem, a vožnja je ostala. Priznam, še sedaj se »furamo« gor in dol. Ampak tudi v tem lahko človek najde kaj dobrega. Predvsem sobivanje v avtomobilu izkoristimo za pogovor, včasih tudi za študij.

eM: Kje si začela z učenjem jadranja in kdo je bil tvoj prvi trener?

Ne vem natančno. Oče me je že v prvih letih mojega življenja vpeljal v skrivnosti jadranja na družinski jadrnici. Optimist pa je bil nato moja prva izbira. Z očetom sem tako ob koncu tedna prihajala v klub in se preizkušala v jadranju. Je bil pa kar problem, saj nisem imela svoje barke, denarja pa tudi nismo imeli, da bi jo kar kupili. Nato pa se je zgodil skoraj čudež. Na klubski prireditvi je bil srečelov, moja srečka pa je zadela prvo nagrado, ki pa je bil čisto pravi novi optimist. Ko premišljujem nazaj, lahko povem, da je bil to ključni trenutek, ko me je življenje zaznamovalo za jadranje. Brez tega dogodka v resnici ne vem, kam bi me odpeljalo. Tako pa sem pri desetih letih začela redno trenirati na optimistu, moj trener pa je postal oče, kar se je izkazalo kot zelo dobra izbira.

 

 

eM: Na katerih jadrnicah si se preizkusila?

Kot rečeno, sem začela na optimistu, ki sem ga trenirala polnih pet let, od tega sem bila kar štiri leta članica slovenske reprezentance. Vsak drugi petek sem zamudila h pouku, še sreča, da nikoli nisem imela težav pri učenju. Potem pa sem hodila z očetom od kluba do kluba, kjer je on treniral mlade jadralce. Začela sem v Sireni, nato smo se preselili v Portorož in v soline prepeljali tudi naš stari ketch, ki je postal naš drugi dom. Oba z bratom Danom, na katerega sem zelo navezana, sva tekmovala in jadrala na optimistih, oba sva bila člana reprezentance, in priznam, da me je Dan na morju ogromno naučil. Pokazal mi je veščine, popravljal moje napake in iskal rešitve, kajti zaradi telesne konstrukcije, nižje rasti in teže, sem imela zmeraj probleme v močnem vetru. Po optimistu sem leto dni jadrala tudi na 29er-ju, v dvojicah, a se nekako ni izšlo. Na koncu sem spet ostala brez barke in celo prekinila trening za dve leti. Vmes pa mi je YC Portorož ponudil za leto dni v uporabo dinghy 12, ki je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nekaj časa celo olimpijska klasa. S klubskim čolnom sem tako odšla kmalu na prvo regato in zmagala. V Italiji sem sodelovala tudi na nekaterih regatah ORC, UFO22, J70, preizkusila sem razred 470, nato pa po naključju vstopila v neolimpijske jadralske razrede RC 44, Melges 20 in TP 52. Olimpijski razredi me niso nikoli prav posebej zanimali, pa tudi finančnih možnosti nisem imela, da bi lahko opravila vse potrebne kvalifikacije. Prej našteti razredi so nekako bolj adrenalinski zame in laže izkoristim telesno konstrukcijo sebi in ekipi v prid.

eM: Kateri so tvoji posebni jadralski uspehi?

Teh je kar nekaj. Naj omenim 4. mesto posamično in 2. mesto ekipno na evropskem prvenstvu razreda optimist, pa 2. mesto na mednarodni regati razreda dinghy 12 v Italiji, nato italijansko prvenstvo, istega razreda, kjer sem zasedla skupno 5. mesto in 1. med ženskami. Si morete misliti, kako izgleda na morju, ko ima čoln 10 m² površine jader, jaz pa 45 kg telesne mase. Pri močnem vetru, kakršen je zmeraj na Gardi, nekako ni več šlo. Takrat sem se soočila z resnico, da sama ne morem preko zakonov fizike, in da razred dinghy, četudi lep in nekoliko retro, hkrati pa zelo popularen v tržaškem akvatoriju, žal ni najbolj perspektiven zame. Spogledovati sem se morala začeti z drugimi jadrnicami in jadralskimi razredi. Prišli so tudi novi uspehi, med drugim sem postala članica ekipe Quantum Rracing, razreda TP 52, v seriji Super Series, ko smo 2018 postali svetovni prvaki.

 

 

eM: Zdi se, da si ženska mnogih talentov, saj uspešno jadraš v različnih razredih, hkrati pa tudi pridno študiraš. Kako uspeš?

Jadranje ni le moj šport, je moj način življenja, zato je vse lažje. Študiram v Portorožu, v času predavanj bivam kar na naši stari barki v portoroški marini, tako da popolnoma optimiziram čas, morje je pa itak okoli mene. Pa tudi s študijem nimam problemov, izpite opravljam redno in sprotno, tako da topla poletja lahko rezerviram za jadranja. Proste večere v hotelih in čakanja na letališčih zapolnim z učenjem in delom za študij. S povprečno oceno 9,2 in statusom športnice nimam težav z usklajevanjem in izpolnjevanjem študijskih obveznosti. Letošnji načrt je diplomirati, nato pa vpisati še magistrski študij.

eM: Kot vrhunski športnici, kaj ti pomeni izobrazba?

To je naložba za prihodnost, ko bom morala odnehati z aktivnim jadranjem. Vem, da mi takrat ne bo žal, da sem študirala in predvsem tudi dokončala študij.

eM: Ali je jadranje tvoj edini šport?

Jadranje je moj edini resen šport. Sicer pa še tečem, telovadim, plavam, skratka, fizično kondicijo vzdržujem z vajami z lastno težo, zato da ne povečam telesne mase. Kakšen paradoks, mar ne? Si dovolim pojasniti; moja povprečna telesna masa je 45–46 kg. Če jadram sama, so zame ugodni majhni vetrovi. Pri močnem vetru nimam kaj iskati. V tekmovalnem razredu TP 52 pa je prav moja nizka teža tista, zaradi katere sem bila povabljena v ekipo, ki ima omejeno skupno telesno maso. V resnici so z menoj polnili kvoto. Pred vsako takšno regato je seveda obvezno tehtanje. Fante morajo ponavadi shujšati do 3 kg. Odpovedo se večerji, zajtrku, za tri ure smuknejo v savno, in to je to. Jaz pa sem morala shujšati za 1,5 kg, na 43 kg, kar pa ni niti malo enostavno. Če bi sprejela recept fantov, bi izgubila kvečjemu 0,5 kg. Za dosego mojega cilja je zato izredno pomembna prava in zdrava prehrana, sicer so posledice lahko celo uničujoče za telo. Vaje za telesno kondicijo pa morajo biti brez prehranskih dopolnil in uteži, sicer bi se takoj povečala mišična masa in z njo moji kilogrami. Zapleteno, mar ne?

 

 

eM: Kateri pa so še tvoji drugi hobiji?

Peka in kuhanje na zdravi osnovi. Najljubši je moj bananin kruh, pa ovseni piškotki, in še kaj bi se našlo, in ne samo sladice. Ko pridemo domov, obvezno zadiši iz naše kuhinje. In prišepnem, ko sem bila otrok, sem celo igrala na violino. Saj veste, kako je, ko se človek rodi v družini, kjer stara mati slika, oče trenira jadranje in igra kitaro, brat slika, igra kitaro, gradi barke, mati pa vse to gleda, koordinira, miri in usklajuje. Še dobro, da smo jo zadolžili za družinsko PR-ovko.

eM: Še zmeraj si razpeta med Škofjo Loko in Portorožem. Kje bivaš več časa?

V Portorožu. Skoraj tri četrtine časa sem na morju. Študij, jadranje, to je to, in odgovor, ki ne potrebuje dodatnih pojasnil.

eM: Si članica vrhunske posadke ameriške jadrnice Quantum Racing v razredu TP 52. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Po čistem naključju. V Marini Portorož se je dogajala regata serije RC 44, ko sem zjutraj odšla z našega Sandokana (stari ketch) s takratnim prijateljem jadrat s 470-ko. Po vrnitvi na obalo je k meni pristopil Sean Clarkson, član Quantum Racinga, z enim samim vprašanjem: »Kolikšna je tvoja telesna masa?« Niti v sanjah ni nisem mislila, za kaj gre. Nato sva si izmenjala kontakta, z obljubo, da se še slišiva. Nekaj časa je trajalo, potem sem poizkusno odjadrala z njimi, temu pa je sledilo povabilo v ekipo. Leto 2018 je bilo moje leto na TP 52 in eden izmed mojih dosedanjih jadralnih vrhuncev.

eM: Kako pa lahko oceniš RC 44?

Na RC 44 sem prišla iz TP 52, saj pol ekipe Quantum Racinga dejansko tekmuje tudi v razredu RC 44 v ekipi Aleph. Z Alephovim taktikom pa sem jadrala tudi v razredu Melges 20, tako, da sem bila nekako njihova prva izbira. Jadrnica je vrhunska, karbonska, energična, odzivna in adrenalinska, to mi ustreza. Hkrati pa na njej lahko opravljam več funkcij, kot na TO 52, kjer sem v resnici t. i. floater (oče pravi deklica za vse). No, tudi z Alephom smo kar dobro tekmovali. V prvem letu skupnega jadranja smo dosegli tudi prvo zmago v dosedanjih devetih letih za ekipo Aleph in 4. mesto v skupni razvrstitvi, kar sploh ni slabo, imamo pa še veliko neizkoriščenega potenciala.

 

 

eM: Ali si že kdaj prej tekmovala na velikih jadrnicah? Kakšne so bile tvoje izkušnje?

Ne, nikoli. Še največkrat sem odšla na morje z ekipo Adriatic Europa Dušan Puh Sailing Team. Izkušnje in znanje, predvsem pa tudi osvojeno jadralsko terminologijo z angleškimi izrazi, ki sem jo osvojila pri Quantumu, saj je sporazumevanje na jadrnicah v angleščini, mi sedaj omogočajo, da mnogo lažje prehajam tudi na druge jadrnice in v druge ekipe. Te izkušnje so neprecenljive. Na začetku pa je bilo težko. Ne znate si predstavljati, kako je izgledala prva komunikacija med tremi Novozelandci in menoj, ko jih nisem popolnoma nič razumela … (smeh)

eM: V resnici gre v teh jadralskih razredih za zelo zaprt krog ljudi. Kako se počutiš in znajdeš med njimi?

Odlično so me sprejeli, nimam nikakršnih težav. Sploh pa sem edina ženska v ekipi, mislim, da celo v vsej floti, kar je včasih olajševalna okoliščina. Razen, da stalno dobivam nove in nove nadimke. Začela sem malček »pocukrano«, kot princeska, sedja pa se me drži ime Jeza & Bes (Anger & Rage), na RC-ju pa me kličejo Peanut (Arašidek), a o tem kdaj drugič. Veste, ko enkrat osvojiš jadralske veščine, ti je vse jasno, le prenašaš jih v druge razrede in okolja, vedno pa se naučiš kaj novega. Se mi pa zdi, da me dečki spoštujejo, saj sem zelo praktična ženska. Pri bratu sem se naučila celo servisirati jadrnice in delati z materiali, zato se lotim vsakega dela, ki je dobrodošlo v ekipi. Na Quantum Racingu sem celo čistila in servisirala vinče.

eM: Kaj ti je prineslo sodelovanje s tako ekipo?

Ogromno izkušenj, novih znanj, niti ne morem opisati. Odprl sem mi je svet, jadranje je le globalni šport. Pridobila pa sem tudi samozavest, ki mi jo je prej morda malo manjkalo, in potrditev, da res spadam v jadralski svet.

eM: Kakšno pa je tvoje sodelovanje s »shore timom«?

Odlično, in več kot to. Rada se družim z njimi, tudi pomagam. Včasih grem na večerjo z njimi. Morda pa bo sodelovanje s »shore timom« kakšne ekipe lahko tudi moja kasnejša profesionalna priložnost in izbira.

eM: Ali lahko na kratko opišeš, kakšen razred je to in kako številčna posadka ga sestavlja?

Če mislite TP 52, gre za monotip jadrnice z dolžino 52 čevljev, na kateri je 13 članov posadke, z menoj 14, skupna telesna masa pa je omejena na 1150 kg.

 

 

eM: Dean Barker pogosto drži v rokah krmilo Quantuma. Je tudi zate krmar najbolj pomembna in zaslužna oseba za uspehe ali bi še koga drugega rada izpostavila?

Včasih sem mislila, da je krmar zares glavni, pa ni tako, saj smo na Palmi zmagali tudi, ko je lastnik Doug De Vos prevzel krmilo. Taktik, ta je pomemben, no, cela ekipa mora dihati kot eno, če želiš priti do vrhunskega rezultata.

eM: Torej, na regatah je za krmilom tudi lastnik ekipe Doug De Vos (družina De Vos). Kako pa takrat funkcionirate? Ali se kaj spremenijo odnosi v ekipi?

Ne, vzdušje je enako, saj je Doug zares prijazen in preprost človek, ob katerem se vsak počuti sproščeno. No, morda je le naš taktik, Terry Hutchinson, takrat nekoliko manj temperamenten, bolj prizanesljiv in toleranten.

eM: Koliko časa trajajo regate razreda TP 52?

Serija ima pet regat. Vsaka od njih pa gre po ustaljenem urniku: 2–3 dni treninga, poskusna regata in pet dni regat, vsak regatni dan ima dva plova. Če je za krmilom profesionalec in je veter v mejah dovoljenega, je lahko na jadrnici tudi VIP gost. Kadar je za krmilom lastnik, VIP gosta ne sme biti v ekipi.

eM: Ali lahko že profesionalno jadraš v tem razredu?

Ne. Sedaj velja, da do 24. leta ne moreš biti kategoriziran kot profesionalni jadralec, in kot tak ne prejemaš plačila. Se pa učiš in imaš pokrite vse druge materialne stroške v zvezi z jadranjem in potovanji. Zgodijo se pa drugi učinki; mene je poiskal nizozemski proizvajalec navtičnih oblačil Code Zero, in postala sem njihova ambasadorka, tako da imam obleko zagotovljeno. To pa tudi nekaj šteje v mojem študentskem proračunu.

 

 

eM: Katera je bila prva regata, ki si se je udeležila s posadko Quantum Racing?

To je bila regata v Zadru, ki je za vedno zapisana v moj spomin. Od tam se je začela moja zgodba na velikih jadrnicah.

eM: Fantje, ki jadrajo v tem razredu, se zagotovo pripravljajo na nov prihodnji Pokal Amerike in na Volvo Ocean Race? Kakšne so tvoje prihodnje izbire?

Serija RC 44, čakam na nov poziv za TP 52, prvič se bom udeležila univerzitetnega svetovnega prvenstva J70, pa diploma in nadaljevanje študija. To bo to.

eM: Kakšna pa je realna možnost za nastop na Pokalu Amerike, glede na tvoja poznanstva in telesno konstitucijo, ki pa spet ni najbolj primerna za tovrstna jadranja, ki so pospremljena z velikimi fizičnimi napori?

Vsak jadralec si verjetno želi nastopiti na Pokalu Amerike, enako tudi jaz. Realnost pa je prav zaradi moje teže nekoliko drugačna, saj bi lahko tekmovala le kot taktik ali krmar. Kot del celotne ekipe pa se mi morda le lahko uresničijo tudi te sanje. Sanjati pa je dovoljeno, mar ne?

eM: Leto 2020 je olimpijsko leto. Kje boš ti v času olimpijade v Tokiu?

Ne, kje pa. Imam druge obveznosti. Nekatere plove si bom pa zagotovo ogledala preko TV prenosov.

eM: Vsako leto te opazimo vsaj na tradicionalni majski regati starih bark v Piranu. Kakšen je tvoj odnos do pomorske dediščine?

Moj brat Dan je navdušen s starimi barkami in lesenjačami, ta »bacil« pa je prenesel na vse člane naše družine. Konec koncev je naš Sandokan častita barka, zgrajena leta 1932 v Toskani. Pluti in jadrati ter objemati valove z leseno barko, ki je živa stvar, pa je čisto nekaj drugega, kot jadrati z umetnimi materiali.

 

 

eM: Tudi za krmilom družinskega ketcha Sandokan si zelo suverena, brat Dan je sploh poznan kot odličen jadralec in graditelj lastnega škunerja Cassiopeia. Kako pa se znajdeš v svetu tradicionalistov?

Jadrati z barko, ki ima 88 let in 17 ton teže, je čisto nekaj drugega kot športno jadranje. Mi pa ustreza tudi takšen način, saj imam čas za opazovanje in premislek. Druženje s tradicionalisti pa je zelo »gentlemensko«, prijateljsko, nabito s čustvi, pozitivno energijo, zgodbami, predvsem pa zaznamovano z življenjem z morjem. So pa tradicionalisti tudi zelo tekmovalni, predvsem pa zaljubljeni v svoje barke.

eM: Lara, kaj najraje ješ, saj mislim, da ti ženski svet zavida tvojo postavo, ali pa je res vse zapisano že v genski zasnovi?

Marsikaj je v genih, in ko ugotoviš, da je manj lahko tudi več, si zadovoljen sam s seboj, in skušaš na najboljši mogoč, a pošten način, kar je nekoč predstavljalo šibko točko, izkoristiti sebi v prid.

Podobne teme:

• Lara Poljšak – Vodilna na lestvici SSL
• Lara Poljšak – The Austrian Ocean Race Project
• TP52 v Scarlinu
• Lara Poljšak ponovno v ekipi Quantum Racing
• Svetovno prvenstvo TP52