Jasna Tuta

Jasna pravi, da je Sesljanski zaliv najlepši na svetu, njen drugi dom pa je pri JK Čupa. Tržaška Slovenka, sicer profesorica razrednega pouka, je nemirnega duha. Tako kot gornike kliče Himalaja, je njo klical ocean.

Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv

eM: Tvoj zapisani slogan je »Never ending treasure hunt«. Ali nam ga lahko pojasniš?

Ko sem ustvarjala novo spletno stran, sem iskala skupni imenovalec vseh svojih strasti, o katerih pišem. Ugotovila sem, da je moje življenje eno stalno iskanje lepih stvari v svetu – blizu in daleč, pod vodo in na kopnem, v ljudeh in živalih. Zato sem svoji strani dala naslov »večen lov na zaklad«. Ker točno to počnem: iščem najrazličnejše zaklade okrog sebe in jih delim s svojimi bralci.

eM: Prihajaš s Tržaškega. Kakšen je tvoj odnos do morja, do kraja in ljudi, kjer živiš?

Rodila sem se ob morju in ne predstavljam si življenja brez njega. Samo eno leto sem poskušala, ko sem se preselila na Dolenjsko, pa ni šlo. Morje je del mene, v Sesljanski zaliv ne grem samo poleti na plažo (pravzaprav že dolgo let ne grem poleti ležat na plažo …), ampak tudi pozimi, tudi v dežju, tudi med nevihto. Ko diham sesljansko morje, ko občudujem naše skale, naše ribiče, pa tudi naše male jadralce, takrat se res počutim doma. Sesljan je poleti prenatrpan z ljudmi, takrat ga gledam samo z morja, naj si bo to z jadrnice, jadralne deske, supa ali gumenjaka. Kako zelo sem navezana na svoj kraj in na svoje ljudi, sem ugotovila, ko sem bila na drugem koncu sveta. Zadnja leta sem kar pogosto občutila domotožje.

eM: Kaj ti pomeni družina in prijatelji?

Zame so ti odnosi bistveni in morda so prav vse te pomembne osebe okrog mene razlog, da se nisem preselila v Polinezijo. Tam bi imela odlične možnosti za delo in čudovito življenjsko okolje, toda vedela sem, da tam ne bi mogla biti srečna, ker bi stalno nekaj pogrešala – svoje ljudi. V zadnjih desetih letih sem si ustvarila na stotine prijateljstev po celem svetu. Z nekaterimi smo navezali globoke stike, ampak vseeno, to ne more biti ista globina odnosa kot s tistimi osebami, s katerimi se poznamo že 30 let.

eM: Praviš, da si popotnica po izbiri. Kakšna je torej tvoja izbira?

Nimam ene življenjske izbire, vsak dan na novo izbiram, pred leti je bila ta izbira potovanje, letos je dom, jutri bo spet nekaj drugega.

eM: Tvoj neustrašni in nemirni duh te je oblikoval v iskalko zakladov. Kateri so tvoji zakladi?

Predvsem srečanja z živalskim svetom in z ljudmi, ki so pogosto zelo drugačni od nas.

 

 

eM: Kakšen pa je tvoj odnos do gorništva in gora?

V najstniških letih smo s prijatelji pogosto hodili v hribe in takrat sem spoznala lepoto prepotenih razgledov. Hribi mi dajejo podobne občutke kot morje, ko si na vrhu gore in gledaš to neskončnost okrog sebe, je podobno kot gledati ocean z jadrnice.

eM: Ali lahko določiš kakšne vzporednice med gorniki in morjeplovci? Za kakšen značajski tip ljudi gre?

Seveda. To smo ljudje, ki ljubimo naravo in v njej iščemo sebe. Pogosto smo to taki ali drugačni posebneži, ki potrebujemo samoto in tišino. Morje in gore imajo eno bistveno skupno značilnost: ne dovolijo ti, da odnehaš. Ne moreš »izstopiti«, ne glede na to, kako hudo ti je. Zato so mornarji in gorniki vztrajni in močni ljudje, ker morajo stisniti zobe in narediti, kar je potrebno, da pridejo do koče ali do varnega zaliva.

eM: Kdaj si začela aktivno potovati in katere so bile tvoje najbolj priljubljene dežele?

Moje prvo pomembno potovanje je bila Kuba leta 2007. To je bilo prvič, da sem poletela čez ocean, prvič, da sem šla sama v svet brez načrtov, samo z letalsko karto. Kuba je res nekaj posebnega, tja se želim še kdaj vrniti. Druga država, ki se je pogosto nostalgično spominjam, je Mehika, predvsem zaradi njenih srčnih prebivalcev.

eM: Kaj pa te je odneslo na ocean? Je tudi tebe zadela Amorjeva puščica?

Doma sem jadrala od nekdaj, pa nisem nikoli niti pomislila na ocean. Ko pa sem se preselila na jadrnico, sem se znašla med ljudmi, ki so se drug za drugim odpravljali proti obzorju. Počasi je začelo tudi mene mikati, vsako leto bolj.

eM: Kako je živeti na jadrnici, kakšen je običajen ritem?

Zelo je odvisno, če govorimo o jadranju čez ocean ali o življenju na sidru. Vsekakor je ritem zelo počasen. Imaš veliko časa zase, za branje, za razmišljanje, za posvečanje stvarem, ki te veselijo.

eM: S kakšno jadrnico si (sta) potovala preko Tihega oceana?

Calypso je Union 36, poznana tudi kot Hans Christian 36. Kuter z dolgo kobilico. V njej sem se počutila zelo varno, kar je psihološko zelo pomembno.

 

 

eM: Bi rada še s katerim oceanom poravnala račune?

Mislim, da me prej ali slej čaka še Atlantik … Svojčas sem sanjala celo o tem, da bi šla sama, a ne vem, če se bom res odločila za to. Rada jadram solo, a ocean je res velik zalogaj.

eM: Katera vrlina je najbolj pomembna na visokem morju?

Iznajdljivost.

eM: Ali te je bilo kdaj strah?

Vedno J. Tudi ko je bilo vse v redu, je obstajal tisti podtalen strah – kaj pa, če se tukaj zunaj kaj zgodi?

eM: Ali se je zgodil kakšen neprijeten, morda celo nevaren dogodek med plovbo?

Najbolj nevarno je bilo, ko je padel špinaker v vodo in se je Ricku zapletla vrvica okrog roke. Gledala sem ga, kako ga jadro vleče v vodo, in sploh nisem mogla trezno razmišljati. Še dobro, da se je on zadrl, naj odpnem dvižico. Tisti dogodek me je res pretresel, ker sem se prvič v življenju zavedela, kako ti lahko panika zamegli možgane.

eM: Kaj se v resnici mora človeku zgoditi, da izpusti iz rok vse, celo službo, se odreče varnemu objemu domačega ognjišča, in odide v neznano, na ocean?

Želja mora biti večja od strahu.

eM: Koliko let je na koncu trajala ta tvoja daljnovzhodna avantura?

Točno devet let, od oktobra 2009 do oktobra 2018.

eM: Kakšno kuhinjo priporočaš na barki?

Jaz imam rada preprosto, svežo hrano in zanimive kombinacije, da ne postane dolgočasna. Recimo riba z ananasom in koriandrom ali sipa s pomarančo.

 

 

eM: Ali lahko našteješ pet stvari, za katere meniš, da jih človek mora vzeti s seboj na plovilo?

Če govorimo o oceanu: naglavna svetilka, čepki za ušesa, zdravilo proti morski bolezni, bralnik, sončna očala.

eM: Kaj ti predstavlja in pomeni jadranje?

Zame je v življenju zelo pomembna svoboda in nikjer se ne počutim tako svobodno kot na jadrnici.

eM: Kdaj uspeš pisati publicistične prispevke in knjige?

Ha, pa si me našel! Disciplina je moja šibka točka, tako da potrebujem urednike, ki me priganjajo in mi postavljajo roke, sicer se nikoli ne spravim k pisanju, posebno ko je zunaj sončno vreme! Ko pa se končno spravim, pišem tudi ves dan ali celo noč.

eM: Tvoj sklenjeni ciklus je tudi potapljanje na Fidžiju. Ali gre najprej za zvedavo opazovanje sveta pod morsko gladino ali za iskanje lastnega miru?

Najprej mir. Najlepši del potapljanja je zame tišina in občutek lebdenja. Ko vidim kaj lepega, je še lepše, ampak jaz ne grem pod vodo zaradi ribic, grem, ker me zna voda tako zdravilno objeti.

eM: Kaj pa bližnja srečanja z morskimi »beštijami«. Ali se bojiš morskih psov?

Sovražim to besedo. Tudi Šterk je vedno uporabljal take vzdevke za morske pse, pa se mi zdi to zelo nepravično. Velika večina morskih psov ni nevarnih, jaz sem več let plavala vsak dan v njihovi družbi in lahko ti povem, da se bolj bojijo oni nas kot mi njih. Žal je Hollywood ustvaril tako sliko, da se sedaj vsak samo zgrozi ob pogledu na morskega psa, a če gledamo dejstva in statistike, vidimo, da je ta slika zelo krivična. Vsakemu, ki ga zanima ta tema, svetujem ogled odličnega dokumentarca Sharkwater.

 

 

eM: Ali so takšna pohajkovanja finančno zahtevna? Kako uspeš zagotoviti in krotiti finance?

Zelo je odvisno, kako se tega lotiš, kakšno jadrnico izbereš in koliko si prilagodljiv. Če ne shajaš, imaš dve možnosti – ali povečati prihodke ali zmanjšati izdatke. Midva sva imela zelo nizek budget, nisva imela ne watermakerja ne generatorja, tudi brez hladilnika sva bila nekaj let, pa se vse da, če imaš dobro voljo. O tem sva napisala knjigo Get Real, Get Gone.

eM: Na jadrnici Calypso si skupaj z Rickom preplula 30.000 milj. Kakšni odnosi se rodijo med plovbo. Ali so lahko tudi naporni? Kako uspešno reševati konflikte?

To je podoben odnos kot med soplezalci. Drugemu moraš slepo zaupati in pika. Seveda so tudi naporni trenutki, ampak mislim, da so bistvenega pomena spoštovanje, prilagodljivost in odkritost – se pravi to, da takoj poveš in rešiš probleme.

eM: Katere otoke (kraje) bi si še želela obiskati?

Mika me potapljanje v Indoneziji, z jadrnico pa bi rada obiskala Grčijo, kjer sploh še nisem jadrala.

eM: Katere so največje ovire za dosego teh ciljev?

Ni ovir, ko bo čas za to, bom že našla čas in denar.

eM: Ali je med jadranjem mogoče tudi zaslužiti? Kateri so načini?

Seveda. Načinov je ogromno. Največ se da zaslužiti s spretnostmi, ki jih nima vsak. Dober mehanik ne bo nikoli imel težav z denarjem, varilec inoxa tudi ne. Še ena dobra ideja je ta, da kupiš šivalni stroj in se naučiš izdelovati prevleke. V vsakem sidrišču bo kdo potreboval tvoje usluge. Veliko ljudi služi z video blogi, ampak tega ne priporočam, ker sem videla, kako ti jadralci preživljajo svoje dneve – non stop so na računalniku. Potem obstaja seveda tudi možnost, da se zaposliš na kopnem in delaš nekaj mesecev.

eM: Kaj pa varnost na morju, kako jo zagotavljaš?

Moraš si postaviti določena pravila in se jih strogo držati, brez izjem. Midva sva npr. imela vedno rešilni jopič na sebi ponoči in če je pihalo nad 15 vozlov, ko je drugi spal, sva bila vedno privezana, tudi v kokpitu, in nisva nikoli šla na palubo, ne da bi drugega prej zbudila.

 

 

eM: Ali si kdaj dobila morsko bolezen? Imaš kakšen dober nasvet, kako je uspešno preboleti in vmes ne trikrat umreti?

Pogosto. Ugotovila sem, da je zelo tesno povezana s strahom. Isto morje me sploh ni motilo, če je bilo pred mano 15 milj, ali pa me je spravilo ob ograjico, če jih je bilo 500 … Edino, kar pomaga, je preventiva, lahka hrana, nič branja, pogled naprej, po možnosti ročno krmariti. Od zdravil meni pomaga samo Stugeron, ki je sicer močno zdravilo, zato ga je treba jemati res samo občasno.

eM: V teh dneh si spet na celini, doma v Sesljanu. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Imam kar nekaj načrtov, vsi so vezani na morje, od tečajev jadranja in potapljanja do ovrednotenja tega našega teritorija preko različnih vodnih športov.

eM: Ljudje po navadi vprašamo po vremenu in zdravju. Kako je z zdravjem na barki? Kako si lahko pomagamo? Kje si bolj zdrava, na morju ali doma?

Na morju nisem nikoli zbolela, doma pa vsako zimo čmrkam in kašljam. Na barki je treba imeti zelo bogato opremljeno prvo pomoč in zelo paziti. Nezgode, kot so zlomi in udarci v glavo, znajo biti hud problem.

eM: Tvoja zadnja knjiga Vse barve Polinezije je doživela odličen odziv in sprejem pri bralcih, s tem, da si se tudi sama močno angažirala s predstavitvami. Kakšni so tvoji vtisi?

Polinezija je res svet zase, je čudovita dežela, za nas verjetno še bolj zanimiva, ker je tako zelo daleč. Jaz sem jo skušala bralcem približati s tem, da sem jo predstavila skozi svoje dogodivščine in odzivi so bili res nad pričakovanji. Marsikdo mi je rekel, da se mu je zdelo, da je bil res tam. To je zame najlepša pohvala.

eM: Menda se je nedavno zgodilo, da ste kar trije člani tvoje družine isti večer predavali vsak na svojem koncu – mati, brat in ti? Je to res? Ali kdaj zaznate medsebojno pozitivno konkurenco?

Haha, ja, čisto res! Lani se je celo zgodilo, da smo v istem mesecu predavali čisto vsi, se pravi vseh pet družinskih članov. Ampak ker predavamo na tako zelo različne tematike, o kakšni konkurenci sploh ne moremo govoriti. Med sabo se podpiramo, si izmenjujemo dragocene nasvete in kritike ter skušamo ustvarjati veliko mrežo kontaktov s tem, da delamo reklamo drug drugemu.

eM: Jasna, kam te torej pelje pot, in kdaj spet nazaj na morje? Morda že lahko izdaš, kdo bo v tvoji posadki?

Na morje grem takoj, ko se malo otopli, upam, da čimprej. Verjetno ne bom šla daleč, Jadran mi je trenutno čisto dovolj. Sicer pa komaj čakam poletje in nove tečaje jadranja ter kakšno križarjenje s prijatelji, čeprav smo vsi najbolj zaposleni prav v poletnih mesecih. Lani smo si uspeli izboriti samo jadranje do Poreča in nazaj, a kljub temu je bil to nepozaben dopust, kar mi spet potrjuje veliko resnico, da je na morju posadka bolj pomembna od destinacije.   

Podobne teme:

• Miran Tepeš – veliki trije
• Ladijska polena
• Maček Muri
• Leto 4/ št. 43; Dopust je tu!
• Leto 3/ št. 36; Polna tri leta