Košljun – Mali otok z veliko dušo
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Otoček Košljun je bil naseljen že v antičnih časih, ko so na njem zgradili utrjeni poletni dvorec. Iz tistega časa izvira tudi njegovo ime castellum – Košljun. Njegova velikost je vsega 68.500 m², pravo obilje pa je skrito v njegovi duhovnosti, miru in biotski raznovrstnosti, saj je na njem več kot 400 različnih rastlinskih vrst, na njem raste 151 različnih vrst gob. Več kot 65 odstotkov otoka je bogatega z negovanim gozdom, kjer prevladujeta črničevje in alepski bor. Na zahodni strani otoka pa je urejen eden najlepših oljčnih nasadov.
Na jugozahodni obali otoka Krka je torej pred visokim morjem skrit otoček Košljun, prav na sredini Puntarske drage, s pogledom na Punat. Legenda pravi, da v tem zalivu nekoč ni bilo morja, ampak polje, ki je bilo v lasti dveh bratov. Eden od njiju je bil slep, zemljo pa sta obdelovala skupaj. V času pobiranja pridelkov in razdelitve letine je bil slepi brat opeharjen, kar pa je razjezilo Boga. Vsemogočni je zato polje potopil v morje, ostala je le posest in hiša slepega brata. To posest danes predstavlja otoček Košljun.
Že v 9. stoletju so Košljun naselili benediktinci. To je bila glagoljaška opatija sv. Marije, in so zgradili triladijsko cerkev, katere temelje so našli pod današnjo samostansko cerkvijo. Papež Nikolaj V. je leta 1447 na željo lastnikov otoka, frankopanskih krških knezov Martina in Ivana, dovolil, da se po smrti zadnjega benediktinskega opata Dominika na otok naselijo frančiškani s Krka. S takratno donacijo kneza Ivana Frankopana in njegove hčerke Marije Katarine so povečali in obnovili benediktinsko cerkev ter jo posvetili Marijinemu oznanjenju.
Cerkev se je poslikavala od 16. do 19. stoletja, ko je Benečan Girolamo da Santacroce leta 1535 izdelal poliptih na glavnem oltarju. Zanimivo je, da je cerkvene orgle leta 1908 izdelal Slovenec, Ivan Milavec iz Ljubljane. Samostan pa je dobil današnjo obliko na prehodu iz 16. v 17. stoletje.
Prav posebno draž dajejo kapelice na otoku. S prvo se srečamo tik ob poti iz prenovljenega otoškega pristanišča, omenjena je bila že davnega leta 1651. V gozdu blizu samostana pa je tudi kapela sv. Križa, v kateri še vedno visi razpelo iz leta 1723. Sploh imamo za vsako postajo križevega pota svojo kapelico.
Izrazito duhovnost otoka pa prepleta tudi duh učenosti. Samostanska knjižnica je najstarejša in največja na otoku Krku. Obsega preko 30.000 knjižnih enot, med katerimi je blizu 100 inkunabul. Pravi knjižni zaklad je izdaja latinskega prevoda Ptolomejevega atlasa, ki so ga napisali leta 1511 v Benetkah. Ob tem čudovitem knjižnem blagu ne smemo spregledati Strabonovega atlasa, ki so ga natisnili leta 1571 v Baslu. Pomembna je tudi samostanska glasbena zbirka. Košljunski samostan so skozi njegovo zgodovino uporabljali za različne namene, a vselej je ohranil svojo primarno poslanstvo. Morda je zanimiv podatek, da je med leti 1894 in 1927 v njem delovala prva gimnazija v Istri in Kvarnerju, v kateri so poučevali v hrvaškem jeziku.
Na otoku se nahajajo štirje muzeji: arheološki, sakralni, etnografski in prirodoslovni. Prav slednja zbirka je izredno bogata, saj predstavlja didaktično zbirko mineralov, koral, spužev in fosilov, ki jo je v letih 1870–1946, tudi za potrebe delovanja že omenjene gimnazije, zbral menih Mauricije Gugić.
Otoček je danes prava turistična atrakcija. Nanj je mogoče priti celo z javnim prevozom, s taxi-boatom iz Punata. Po pristanku ob zglednem in obnovljenem mandraču, ki je oblečen v beli kamen, bomo najprej zagledali velik bronasti kip svetega Frančiška Asiškega z udomačenim volkom, ki simbolično ponazarja, kako lahko divja narava postane človekov prijatelj, kar se je zgodilo prav na otočku Košljunu. Okoli otočka je zgrajen suhozid, ki varuje odnašanje zemlje s Košljuna, pa tudi poplavljanje otoka. Rodovitno zemljo z otočka pa varuje tudi bogat gozdni plašč.
Skoraj v celoti okoli Košljuna vodi uhojena pešpot. Njegova obala se nizko staplja z morjem, ki tudi poplavi. Takrat voda prelije Piškero – mokrišče na jugovzhodni strani otoka, ki je le 750 metrov oddaljeno od bližnjega polotoka Prnibe na Krku. Pod morjem Piškero obkroža krožni suhozid, ki je bil nekoč v funkciji lova in shranjevanja žive ribe. Prav tako je iz zraka dobro viden podmorski zid do že imenovanega bližnjega krškega polotoka. Nekateri viri trdijo, da je bil to pravi antični most med Košljunom in Krkom.
Morje okoli otočka je plitvo, v starih časih je bilo celo dva metra nižje, zato velja pluti na varni razdalji. Pristanemo lahko na zunanji strani obnovljenega pristanišča, a le, če je visok vodostaj (plima) in naša barka ne potrebuje več kot 1,5 m pod kobilico. Mandrač je plitek, primeren le za majhna plovila z ravnim dnom, itak pa je namenjen menihom in taxi prevozu.
Tja grede nas bo sprejel napis Moli in delaj, z otočka pa bomo odšli s frančiškanskim pozdravom Mir in dobro! Na Košljun se vračajo vsi, navtiki, turisti, verni in ateisti. Nekaj je na njem, res ima veliko dušo.
