Štorije z Jadrana 5 – Tajka v Rovinju

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 5. poglavje – Tajka v Rovinju

To je bil čas mojih založniških dni, ko sem še aktivno sodeloval v mednarodnih kulturnih inštitucijah, zraven pa sem se v prostem času preganjal po morju. Tisto pozno pomlad, v drugem mileniju naše dobe, je v Piran prihajala na svoje stanovsko srečanje mednarodna skupina založnikov, znana kot Motovunska skupina. Večina jih je prvič prišla v ta del sveta, predsednik skupine, sedaj že pokojni švicarski založnik Jürgen Braunschweiger, doma iz Züricha, pa je imel svojo poletno rezidenco v lepo urejeni kamniti hiši v Motovunu.

 

 

Kot kolega založnika in poznavalca morja ter morskega akvatorija zahodne Istre me je povabil v organizacijski odbor za pripravo spremljevalnega programa takratnega srečanja, ki pa je bil resnici na ljubo kar glavni. Cehovske in stanovske zadeve smo hitro opravili, no, kar sproti, v splošno zadovoljstvo vseh prisotnih. Posvečeni čas druženja in spoznavanja dežele je bil pač glavni in z dobrim namenom.

»Dobro jutro, Jürgen pri aparatu,« je donelo v telefonski liniji.

»Ali si pripravljen pomagati pri pripravi programa tokratnega letnega srečanja, ki bo v Piranu?« me je prijazno nagovoril Jürgen, in pribil, da seveda ne bo zastonj. Denarja sicer ni, lahko si pa obetam številne odlične poslovne kontakte.

Brez oklevanja sem pristal na sodelovanje in pripravil umetelni program po kopnem in morju vzdolž zahodne istrske obale. Dve lokaciji sta bili seveda že vnaprej oddani in določeni: Piran in Motovun, ves ostali program pa je bil plod moje kreativne iznajdljivosti. Vsekakor sem moral kopensko turistično turo nadgraditi tudi z morsko. Motovun z reko Mirno je bil druga izbira, prva so ostale piranske cerkve, trgi in vodnjaki. Krona vsega pa plovba z ladjo Portorož mimo Savudrije v Rovinj. Načrt je bil sprejet in predstavljen na vrhu altane hotela Tartini.

Z nami so bili pomembni založniki iz vseh koncev sveta, tudi s Kitajske in Tajske, zato smo morali skrbno izbirati program in kulinariko. Vino, glavna založniška hrana, pa ja šla v slast celi skupini, bila je nesporna, zato z litri nismo skoparili.

»Kje bomo imeli generalno zasedanje?« me je še vprašal predsednik.

Še dobro, da sem nekoliko poznal odnose v skupini in sem že vnaprej predvidel več možnosti, kajti iznajdljivosti in prilagajanja programa nikoli ni zmanjkalo.

»V mestni hiši, v Tintorettovi dvorani, prav tam, kjer je še vedno živa legenda o dečku, ki je rešil Piran,« sem vsebinsko polno odgovoril in požel zanimanje častitih vodij založniškega klana.

 

 

Zbralo se je vseh 67 intelektualnih turistov, pravih knjigoljubov, med drugimi tudi Bato Tomašević, kulturni ataše nekdanje skupne države, sicer pa velik prijatelj Slovenije in Slovencev. Piran je dihal z nami. Bil je čaroben, vse se je v kup zložilo za odličen začetek, ki pa je meni naložil le še dodatno breme na ramena. Čas popoldanskega počitka smo izkoristili za kopanje v morju, pozno popoldne za oglede, tudi piranskih inkunabul – prvotiskov, večer je izzvenel v prešernem vzdušju na že znani altani nad mestom. Piran se je še enkrat izkazal za kraj, kjer bi lahko razvijali turizem višjega reda z visoko dodano vrednostjo.

 

 

Nov dan je bil namenjen celinskemu raziskovanju Istre. Sedli smo v avtobus, ki nas je iz Pirana hitro pripeljal do Dragonje. Tam pa smo doživeli prvi zaplet. Annie Lin, mlada in brhka založnica iz Tajske, ni imela vstopne vize, zato bi se morala vrniti nazaj v Piran. Bil pa je to še čas, ko si lahko marsikaj uredil, če si poznal prave ljudi. Kar iz avtobusa sem po telefonu poklical v Ljubljano.

»Pero, zdravo, imam težavo in potrebujem tvojo pomoč,« sem sporočil v glavno mesto.

Petra niso zanimale podrobnosti, potreboval je dejstva. »Torej, za kaj gre, prijatelj, dragi?« je še vprašal.

»Ah, z mednarodno skupino založnikov smo z avtobusom na poti iz Pirana v Motovun, pa tajska kolegica nima veljavne vize za obisk Hrvaške. Ali lahko posreduješ po diplomatski poti?« sem moledoval v moj prenosnik.

»Za takšen primer pa potrebujem več informacij. Najmanj njen naslov, datum rojstva, stan. No, saj veš, osnovne informacije, s katerimi se človek lahko identificira.«

Pristopil sem k Annie Lin. Sedela je v četrti vrsti desno ob oknu in jo začel spraševati. Nič ji ni bilo jasno, saj sem spraševal le osebne stvari, ona pa je iz vprašanja v vprašanje močneje rdečila svoja nežna lica. Bila je res drobna, majhna, a zmeraj nasmejana. Prava bisernica med večinsko že osivelimi glavami. V kratkem izpraševanju sem marsikaj izvedel od nje, predvsem pa, da je še prosta.

»Peter, izvoli podatke. Kdaj lahko pričakujem odgovor, saj smo zaustavljeni v žepu na državni meji?« sem nestrpno vprašal.

 

 

Peter ni bil le človek z odličnimi zvezami pri oblasteh in politikih, ampak je bil tudi mož beseda. Kmalu je vrnil klic z veselo novico: »Annie Lin lahko nadaljuje pot pod pogojem, da na policijski postaji podpišeš izjavo, s katero si neposredno odgovoren za Tajko, da se bo tudi vrnila nazaj v državo Slovenijo.«

»Tudi prav, sprejmem,« kako naj bi sicer ubogo dečvo pustil v nemilosti. Podpisal sem izjavo in preko ozvočenja v avtobusu sporočil veselo novico. Prislužil sem si glasno odobravanje, huronsko vriskanje in poljub na ličnico naše plašne Annie Lin.

Gospodična Lin je ves dan preživela v moji družbi, niti tja, kamor gre cesar peš, ni odšla sama. Stražil sem jo pred vrati in se vse bolj počutil kot osebni telesni stražar. Niti Motovun in Jürgnova hiša nista mogla zmotiti mojega plemenitega dejanja, sam pa sem vse bolj postajal alfa samec, želena trofeja tokratnega založniškega srečanja.

 

 

Pod zvezdno noč smo doživeli tudi priokus znamenitega motovunskega filmskega festivala, nato pa smo se končno le odpravili nazaj proti Piranu. In Annie Lin je bila srečno z nami. Ker sem prevzel skrbništvo nad prelepo kolegico vse do konca srečanja, me ni skrbelo za nov dan, ko smo z ladjo odpluli v Rovinj.

Skrb vzbujajoča je bila le vremenska napoved, ki je napovedovala prehod fronte, kakšno nevihto iz zahoda in malo južnega vetra. Zame enostavne reči, za druge pa izziv, kot se je kasneje pokazalo tudi v praksi. A plovba do Rovinja je bila še po gladkem morju. Modrina morske gladine je očarala predvsem naše azijske prijatelje, piranska veduta se jim je vtisnila v globok spomin, zgodba izpod savudrijskega svetilnika pa je bila kasneje menda celo oživljena v knjigi spominov na motovunsko srečanje.

 

 

Rovinjski zvonik sv. Evfemije nas je kot svetilnik povabil v to slikovito istrsko mesto. Večina je odšla na kavo in sladoled, mlajša skupina, v kateri je bila tudi drobna Annie, pa je želela čim prej na ogled starega mestnega jedra. Ostal sem brez izbire, kajti še vedno sem bil njen angel varuh, njen skrbnik in garancija – sicer z močno omejenim servisnim rokom. Dober ducat založnikov se nas je smelo odpravilo peš raziskovat slikovite rovinjske uličice. Na koncu smo se povzpeli vrh vzpetine do rovinjske katedrale in uživali v prečudovitem pogledu nad morski akvatorij. Res je bilo vroče, zato sem si v hladu drevesa slekel kratko majico in obrisal pot. Čutil sem, kako me Annie Lin požira z očmi.

»Mi-ti-ya, želela bi se fotografirati s teboj visoko nad morjem, ker vem, kako rad ga imaš,« je sramežljivo zaprosila Annie.

»Kdaj imaš več težav, ko ženskemu svetu odrečeš ali sprejmeš prošnjo?« sem za trenutek pomislil, si nazaj oblekel prepoteno majico in podobo nastavil njenemu fotografskemu objektivu.

Zaslonka aparata se je komaj zaprla (fotografije žal nisem nikoli videl), takoj za klikom fotoaparata pa je mimo prišla glasna večja skupina mimoidočih naključnih kitajskih turistov. Glej ga, šment, in to po večini žensk, le da se jih grmada ni želela fotografirati, so pa rade opazovale in se krohotale.

»Ali bi se lahko fotografiral tudi z nami?« je vprašala ena izmed njih. Z Annie Lin sva očitno bodla v oči.

»Lahko, kar pridružite se mi pri kamniti ograji,« sem nadaljeval in zavzel zvezdniški položaj za naš slavni mednarodni skupinski posnetek.

 

 

To pa ni bilo dovolj. Najbolj glasna med njimi (imena nisem nikoli vedel) me je prosila, naj slečem polo majico, saj so njihovi dečki mnogo manj plečati, sam pa sem bil takrat kot jadralec v kar dobri kondiciji.

»Naj bo!« sem odgovoril nekoliko šegavo, in priznam, prav dobro se mi je zdelo. Doživel pa sem cunami. Namreč, tolikšnega ženskega vreščanja kot takrat nisem nikdar več doživel. V vsej vznesenosti pa nisem opazil, da je izginil nasmeh naši mali Annie Lin.

Po jugu in z jugom smo se vrnili nazaj v Piran. Tudi tokrat nisem izgubil Annie, torej je bilo skrbništvo in osebno poroštvo opravičeno. Še danes si ne znam predstavljati, kakšno odgovornost sem prevzel nase, in predvsem, kakšne težave bi lahko imel v nasprotnem primeru. Bil je zadnji večer, nastopila je tudi Annie Lin.

 

 

»Mi-ti-ya, ti si moj heroj,« mi je pred vsemi založniškimi kolegi podelila priznanje Annie in ga čez dve leti tudi zapisala v posvetilo podarjene slikanice najboljše klasike, ki jo je leta 1719 v romanu Robinzon Crusoe napisal avtor Daniel Defoe, in jo leta 2002 za tajsko založbo ilustriral Robert Ingspen. Bil je to prvi samostojni projekt Annie Lin. V knjigo je zapisala: »For My Hero! Thank you for such a special & beautiful memory!! Annie Lin from Taiwan.«

Nekaj časa sva še ostala v kontaktu, ujeta v sodobnem času sva se izgubila, ostaja pa živ spomin na neponovljivo morsko skrbništvo.

 

 

Podobne teme:

• EP za ILCA 4 – naši zadovoljni z napredkom
• Tujerodne vrste v slo morju
• Mark Rodica in Zala Vidmar v srebrni skupini
• Ženska veslaška skupina Voga Veneta Piran
• Piranski “furešti”