Leto 1/ št. 2, Arbitražno poneumljanje naroda

Kaj ima skupnega naš e-časopis za kulturo bivanja z morjem z arbitražo? Skoraj nič, razen morja, Tržaškega zaliva in njegovega piranskega okljuka. Pa je arbitraža vseeno prišla v komentar, četudi že nekulturno in tendenciozno redno vsak večer poneumlja in vzpostavlja občutek nelagodja, celo strahu, ko dramatizira situacijo med dvema prijateljskima narodoma, ki ju je Vsemogočni usodno postavil za soseda in jima še določil isto morje, ki ne pozna meja. Ko sem nedavno raziskoval in pisal zaupano mi nalogo o ohranjanju in revitalizaciji pomorske kulturne dediščine vzhodne obale Jadrana, pa sem naletaval na same težave. Kdo smo, komu pripadamo, kdo je bil prvi, kaj je izvorno, kaj je naše, pa so bila vprašanja, na katera sem le težko našel odgovore. Arbitražni dosežek o meji na morju ni noben presežek, še manj dosežek, po katerem bi se smeli in mogli postavljati obe vpleteni politiki. Je rezultat nepoznavanja in zanikanja zgodovinskih dejstev, v službi dnevne politike, na račun izkoriščanih in zmanipuliranih ribičev, ko javnost sprejema in dopušča, da peščica angažirancev z namenom ustvarja javno mnenje. Je rezultat nezrelosti za dogovor in krinka za lastno politično nesposobnost. Mar se ne zavedamo, da je tak dogovor rezultat brez prave politične volje in zato ni več vreden niti minute moje TV-pozornosti.

Jo pa imajo druge, bolj pomembne stvari. Sodelovanje ribičev na morju, kjer ni pomembna zastava, pod katero pluješ, niti nacionalnost, ampak obrt, ki jo opravljaš, srčnost in človečnost ter življenjski moto pomagati drug drugemu na morju in se medsebojno spoštovati. Spoštovati tudi ribolovno zakonodajo in varovati ribji fond v času drstenja, kot nekoč, ko so v piranski komuni s koncesijo oddajali upravljanje morja v zalivu, a si pridržali pravice strateškega upravljanja z obalo in morsko njivo. Pozornost bi morala biti usmerjena tudi v varovanje krhkega ekološkega ravnovesja v celem zalivu. Plitvo morje, neprezračeno morsko dno, gost ladijski promet, kar dve veliki pristanišči, pa tudi problem balastnih vodá in vpliv dviga temperature morja na morski živelj, so tisti dejavniki, o katerih bi veljalo sesti za zeleno mizo, najti skupne razvojne in ekološke perspektive in jih spoštovati, sicer bodo vse debate o mejah na morju postale še bolj brezpredmetne.

Sodelovanje in strokovno pogovarjanje bo zagotovo prineslo tudi presenetljive rezultate, za dobro in blagor narodov, ki živimo ob obalah Jadrana. Prvo dobro prakso pa lahko izkusimo prav blizu, v Trstu, ob ogledu razstave V morju bližine, ko podvodna arheologija pripoveduje o Jadranu. Brez sodelovanja številnih uglednih inštitucij (muzejev, ministrstev in univerz) iz Italije, Hrvaške in Slovenije bi ne bilo tega dogodka. Tako pa je razstavljenih kar sto arheoloških podvodnih artefaktov od Otranta do severne beneške lagune in Tržaškega zaliva. Velike civilizacije so vseskozi plule po istem morju, v želji po razvoju, cvetoči trgovini in blagostanju narodov. Pogled na razstavo, ki je plod odličnega sodelovanja ljudi, prinaša veliko sporočilnost. Morje je od nikogar in vsem nam dano v uživanje, na morskem dnu ležijo neme priče razvoja velike civilizacije, kot igla v kopici sena so bili na morskem dnu najdeni celo prstani in zlatniki, nikjer pa ni niti omenjena niti razstavljena kakšna morska meja. Za razumnike verjetno prevelika neumnost, da bi sodila v tak elitni krog. Koga ali kaj pa bomo v prihodnje podprli, tudi s podarjenim časom, četudi medijskim, pa mora še naprej ostati v izključni demokratični odločitvi vsakega posameznika. Morje ostaja, neumneže pa vselej tudi kaznuje!

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Podobne teme:

• Leto 6, št. 71; Privezi na bojah
• Leto 7, št. 80; Love Piran
• Leto 5, št. 55; Koga sploh briga jadranje
• Leto 1/ št. 10; Sol, ki ni našla poti
• Leto 2/ št. 20; Človek < dobiček