Leto 1/ št. 10; Sol, ki ni našla poti

Pravijo, da je sol morje, ki ni moglo nazaj na nebo. Morda pa je ostala na trdih tleh zato, da bi našla pot v naše glave in presvetlila samopašno miselnost, da vse znamo, vse vemo, še posebej takrat, ko se dotikamo Njega, morja, ki je vsem nam dano in zato tako samoumevno.

Dnevno ga z lahkoto spregledamo, sploh če živimo ob njem. Ono pa vztrajno valovi, se huduje nad našo brezbrižnostjo, na koncu pa se upeha, pade v brezvetrje in ponovno začne, ker morje enostavno takšno je. Še dobro, da ne pozna političnih meja in da se s plovbo, brez cestnih zastojev, v goste pride najlažje in najhitreje, če le ne pokaže svojih dveh obrazov, ostrega po burji in zamolklega po jugu. Morje je kot naše življenje, že zato, ker je močno povezano z njim. Morigenosi trdijo, da je življenje izšlo prav iz njega, mi pa dodajamo, da dokler bo življenje v morju, bo tudi na kopnem. Kako brezbrižni smo v tuzemskem sobivanju z Njim, se zdi, da kaže kar rumena, že dlje časa delno pokvarjena boja Vida pred Punto Piran, ki morski biološki postaji posreduje podatke o stanju morja. Pokvarjen je senzor, ki sporoča stanje temperature in slanosti na površju, pokvarjeni pa smo tudi ljudje, ki brezbrižno onesnažujemo morje, s tem pa počasi in vztrajno uničujemo del samega sebe. Morje, še posebej plitvo Jadransko, je ogrožen ekosistem. Marsikatero obalno mesto in otok jadranske obale še vedno nima rešenega odvajanja fekalnih vod, po domače – kanalizacije. Črni tanki s plovil se praznijo v kanalih pa tudi v pristaniščih, samo da ne bi bilo treba plačati in izgubljati časa s praznjenjem. Poletna prenatrpana sidrišča postajajo jutranje plavajoče greznice. Ogromno število plovil, okoli 4000 samo v čarterju na hrvaškem delu obale, kličejo k vzdržnemu razvoju občega in navtičnega turizma na Jadranu. Po svoje še dobro, da so delci mikroplastike nevidni očem, sicer bi se zgrozili, kako se zastrupljamo z njimi. Enako kot nas vse mine ob pogledu na plastične odpadke in plaže ter zalive, okupirane z njo. Krive so smeti, ki jih Albanija še vedno odlaga in stresa v morje, kriv je jugo, ki jih prinese s seboj na najlepše obale Jadrana, krive so reke severne Italije, ki tečejo skozi industrijska mesta in se izlivajo v Jadran. Vse je res, ampak pod črto smo krivi ljudje sami. Kako občutljivo je segrevanje morja, sploh plitvega Tržaškega zaliva, ki je obremenjen z industrijo, dvema velikima pristaniščema, z izpuščanjem balastnih vod tovornih ladij, zaradi povečanega prihoda velikih potniških ladij – cruiserjev, pa kaže kakovost morske vode pred turistično sezono, ko smo maja meseca v Portorožu doživeli, namesto prvega pravega turističnega booma, šok s prekomernim onesnaženjem morja in nekajdnevno prepovedjo kopanja.

Še ribam je vroče oziroma se sploh nimajo več kam skriti, ko pa je segrevanje planeta prineslo tako velike spremembe klime in dvig temperatur, da je poletna temperatura na dnu Tržaškega zaliva, na lokaciji že omenjene boje Vide, okoli 19 stopinj. Krivo pa je tudi prekomerno izkoriščanje morja. Problem se ne skriva v umaški in izolski ribiški floti, veljalo pa bi se ozreti po številčni kalijski in floti 200-ih ribiških ladij iz italijanske Chioggie, ki dnevno orjejo po jadranskem morskem dnu, za seboj pa puščajo opustošeno morsko njivo.

Na svetlem površju modrega sveta pa se ljudje zabavajo, festivale morja in tradicije izkoriščajo za druženja, kar je sicer pohvalno in prav, v evforiji lastne zabave in opijanja pa pozabljajo na primarno poslanstvo takšnih dogodkov, ki pomenijo ohranjanje, zavedanje in revitalizacijo pomorske dediščine. Morje pa še naprej valovi, v svojih globinah kaže klavrno podobo, na meji ireverzibilnega, kar večkrat opozarja dr. Božo Dimnik, ko ob potopih do 80 m globine opazi krute spremembe in prazno modrino brez življenja. Starosta z Jadrana tako sporoča, da je nujen meddržavni dogovor vseh deležnikov, ki domujemo ob morju bližine, da skozi mednarodni Inštitut Jadranskega morja ohranimo njegovo podobo in življenje v njem. Pobuda, ki mora biti uslišana med aktivno publiko in razumsko usklajena z meddržavno politiko na osi Alpe – Jadran, enako kot mora skrb za življenje z morjem in revitalizacijo pomorske dediščine preiti iz muzealskih vsebin v življenje zainteresiranih stanovskih društev.

Pa smo spet pri ljudeh in soli, ki ni našla nazaj na nebo, ni našla niti v naše glave, se pa nevidno pretaka po naših telesih, ko jih v »kup« drži. Naj nas končno zadene in presvetli, dokler je še čas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close