Leto 1/ št. 6, Čas po Internautici 2018

Internautica 2018, katere idejni in izvedbeni oče je Jurij Korenc, za kar mu gre javna zahvala, je letos doživela že svojo 23. ponovitev. Brez njega, njegove vztrajnosti in mreže poznanstev, takšne mednarodne razstave plovil majhna Slovenija zagotovo ne bi imela, vsaj ne v takšni obliki. V dneh Internautice se zdi, da se Slovenci spet obračamo nazaj k morju, saj smo pripravljeni drveti na Obalo, stati v kolonah že na avtocesti, pa med Koprom in Portorožem, nato plačati parkirnino in vstopnino, da končno smemo vstopiti skozi vrata v raj – na navtični sejem.

Psihologija dela čudeže. Pravzaprav vložek sploh ni velik, zato da se vsaj en dan dotaknemo sveta, ki ga večina gleda le skozi revije in preko televizijskih ekranov. Še bolj pomembno pa je, da hipno pristanemo v višjih socialnih razredih in smo enaki med enakimi, vsaj po podobi, ako le oblečemo pisano oblačilo z navtičnim pridihom. Pristaja ali ne, je oprijeti kroj pravšnji, so sončna očala, ki zastirajo vroče poglede v temačnih in vetrovnih sejemskih hangarjih, sploh potrebna, pa tako ni pomembno. Važno, da smo navtiki.

In kakšna je resnična podoba slovenskega navtika? Kdo sploh je navtik? To pa še mene, avtorja tega prispevka, zanima. Slovenska družba, odmaknjena stran od morja, željna vsakodnevnih zdrah, je njega dni navtiko skoraj tajkunizirala. Generirala je javno mnenje, da je tisti, ki ima barko, tajkun in prevarant, užitkar, nasploh »baše« v žepe z leve in desne, sedi na barki in pije najboljše pijače, brbončice pa razvaja s kaviarjem in jastogi, skratka, novodobni multikapitalist. Kaj potem ostane ljudstvu? Navtični sejem, kjer gost svojo podobo, ozaljšano v eni dragi navtični majici, ki jo nosi več sezon, dokler ne zbledi na soncu, nastavlja sebe in svoje v družbi prestiža, vsaj za sejemski trenutek, potem pa odide nazaj, tja, kjer je doma. Morda pa so navtiki tudi čisto navadni ljudje, ki z dušo in telesom čutijo morje, mu pripadajo, se odrekajo vsemu, le da bi lahko bili pod jadri, spet druge žene motor in drugačno, nekoliko udobnejše življenje na morju. Zagotovo pa so v splošnem navtiki razgledani in uspešni, tudi zelo uspešni, vsak na svojem področju, sicer ne bi razumeli morja in se družili z njim, pa tudi plovila si ne bi zmogli privoščiti, in čemu bi morali ta uspeh skrivati pred ljudmi? Vsakovrstna navtika je v razvitem svetu pač način življejnja, kjer človek ostaja na prvem mestu, za njim pa se odslikavajo materialne dobrine in socialna mreža, v katero se je umestil.

Tudi glavni organizator Internautice je uspešen mož z vizijo, ki ve, kako krmariti med različnimi interesnimi skupinami, kako vzdrževati sprejemljiv odnos do vsakokratnih lastnikov Marine Portorož, ki je partner projekta, kako občevati z mediji, ki drug za drugim obširno pišemo o dogodku, potem pa na tiskovni konferenci ob odprtju sejma poslušamo predstavitev enega samega medijskega partnerja, ki je umetelno izbran. Blišč in beda Rolling Stonsov, bi zapisal, ko hkrati prepoznam izredeno bogat sejemski spremljevalni program, a kaj, ko je odmaknjen v konferenčne hale, tja pa slovenski navtik ne zaide, kdo bi sicer potem lahko videl in prepoznal njegov obraz in trenutni navtični stas.

Kar preveč je dogodkov za štiri sejemske dni, v preobilju ponujenega razkošja so se že začeli izgubljati v vročici navtičnega dne. Enako tudi piranska regata starih bark, ki že vsa leta vsebinsko dopolnjuje navtični sejem, toliko, kot je v interesu organizatorjev, in zato ostaja in caplja na mestu kot dobrodošla kulisa obsejemskega dogajanja, ko ji še med glavno regato med barke zapeljejo tekmovalne jadrnice z razpetimi genakerji, in uničijo še tisti edini vtis prvobitnosti življenja z morjem. Janez že ve, zakaj, Janez se je izučil obrti pred štirimi desetletji, Janez to zna, in ne popušča. Smeli organizatorji Internautice pa znajo vsa »janezovstva« uspešno implementirati sebi v prid, in hkrati zabrisati iz spomina, da utečeni model, v svojem bistvu skozi leta, ostaja nespremenjen, kar pa za večino obiskovalcev sploh ni pomembno. Bistveno je druženje in občitek, da je okoli 20.000 slovenskih rezidentov vsaj za tisti dan postalo del velike navtične družine. Navtika je pač globalni biznis, pri čemer se tudi Slovenci ne moremo obrniti vstran in spet iskati svojih posebnosti in unikatnosti. Včasih bi nam celo ustrezalo, da smo samosvoji, posebej ob pogledu na vsesplošno onesnaženje svetovnih morij, pa tudi Jadrana, a tokrat ne gre. Na koncu še pohvala organizatorju Internautice, da je prepoznal pomembnost in potrebnost ekološkega ozaveščanja ljudi pri ohranjanju morja in biotske raznovrstnosti oceanov. Stopiti bomo morali skupaj, ne le navtiki, ampak vsi ljudje. Narava nam ponuja še eno možnost.

 

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri