Borut Furlan

Vstopili smo v Borutove Tihe svetove, za katere ga je pred 46 leti navdušil Arkadij Popovič, ki je tedaj služboval pri Inštitutu Jožefa Štefana. Podvodni svet je poln življenja in barv, te je opazoval Borut, ko je še kot otrok pogosto z družino odhajal v Piran. Do mature je bil prepričan, da bo študiral biologijo, zapisal pa se je kemiji. Magister kemije, rojen 6. marca 1959 v Postojni, v svojem prostem času ostaja zvest podvodni fotografiji.

 

Mitja Zupančič, foto: osebni arhiv Boruta Furlana

 

eM: Kaj je bolj pomembno pri podvodni fotografiji, biti najprej potapljač ali fotograf?

Biti potapljač! Moj prijatelj Arne Hodalič bi sicer odgovoril drugače, sam osebno pa stojim za svojo trditvijo. Veščine potapljanja ti morajo priti v podzavest, da se ne ukvarjaš več z zrakom, dekompresijo, da nadzoruješ mraz, šele nato, ko si sproščen, se v resnici lahko posvetiš fotografiji. Veš, podvodna fotografija je predvsem tehnična zadeva, dober aparat je sicer prednost, potrebne pa so tehnične rešitve in odličen avto fokus, vse ostalo gre potem preko ročnih nastavitev.

eM: Kdaj si se začel ukvarjati s potapljanjem?

To je bilo leta 1977, takrat sem opravil potapljaški izpit, pred tem pa sem raziskoval morje z masko in obrnil vsak kamen ter pokukal v luknje. Odhajal sem na lov za ribami s podvodno puško. Ko pa sem videl diaprojekcijo Arkadija Popoviča, sem se v trenutku odločil za podvodno fotografijo, in ta trenutek še kar traja.

eM: Tvoj prvi klub je bil DRM Ljubljana in še zmeraj ostaja?

Društvo za raziskovanje morja, ki je bilo ustanovljeno leta 1952, je moj prvi klub, v katerega sem vstopil leta 1977 in ostajam z njim. Tam imam veliko prijateljev, s katerimi delim iste vrednote, žal pa že tudi kakšen manjka. Zato velja užiti vsak trenutek, ki nam je dodeljen, in se spominjati preteklosti, prihodnost pa pustiti pri miru. Ta šele prihaja, kakšna bo, pa ni več v naših močeh.

eM: Prvo podmorsko fotografijo si naredil leta 1979, vendar temu datumu še ne pripisuješ resnega začetka. Kaj predstavlja pravi mejnik, vstop v svet podvodne fotografije?

Pisalo se je leto 1985, ko sem si priboril naslov jugoslovanskega državnega prvaka v fotolovu, in to z izposojeno opremo, saj je mojo zalila voda. Isto leto sem magistriral kot specialist za sintezo organskih molekul in se zaposlil na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, vmes pa sem odšel na služenje obveznega vojaškega roka. Takrat sem imel čas za razmišljanje in sem narisal novo podvodno ohišje, ki so mi ga ob vrnitvi domov leta 1987 izdelali iz aluminija. Ta je v kombinaciji z novim Nikonom F3 prinesel nove, resne dimenzije na področju podvodne fotografije.

eM: Prvo fotografsko ohišje si izdelal sam. Kako si prišel na idejo, ali je bil to v tistem času celo trend?   

Ne trend, bila je potreba. Začel sem z razmeroma ceneno kamero Exa-1a in ohišjem, ki sem ga sestavil iz delov, narejenih pri ameriški firmi Ikelite. Udeležil sem se fotolova in dosegel dosti dobre rezultate. Pri potopu na –40 m pa je material med dvema luknjicama, ki sem ju izvrtal preblizu, počil in popustil. Že naslednje leto mi je oče kupil prvi profesionalni aparat Nikon F3 in zanj sem si izdelal ohišje iz poliestrske smole (1982), kasneje pa so mi v delavnici po mojih načrtih izdelali že prej omenjeno ohišje iz aluminija.

eM: Kdo je bil tvoj vzornik, ki te je očaral in zasvojil s podmorsko fotografijo?

Kot rečeno me je navdušil Arkadija Popovič, takrat eden najboljših jugoslovanskih fotografov, vendar ne morem reči, da je bil moj mentor. V resnici sem precej samouk.

eM: Dolgo časa si tekmovali v t. i. fotolovu, potem pa se odločil, da prekineš. Zakaj?

Bil sem že naveličan zmag in desetletja prvih mest na državnem prvenstvu. Takrat sem bil naročnik specializirane nemške revije UVF, ki sem jo prvič videl v trgovini v Celovcu. Na interni natečaj sem poslal svoje materiale in bil izbran med TOP 10. Za nagrado pa smo vsi nagrajenci odšli na potapljanje na Costa Bravo. Tja so prišli tudi najmočnejši nemški podvodni fotografi, in sem ugotovil, da ni bistvo fotografirati čim večjega števila različnih ribic, ampak različne organizme, ambient in pa seveda kompozicijo. Takrat se je v meni prelomilo in začel sem z novo stvarnostjo v smislu podvodne fotografije.

eM: Kaj šteješ za dosedanji največji tekmovalni uspeh?

Zadnje čase se je nabralo kar nekaj nagrajenih fotografij, in zadnja, 2. mesto specializiranega portala Wetpixel Masters 2022 v kategoriji »Over-Under«. Čudovite so tudi fotografije iz nedavne Francoske Polinezije. Zelo odmeven tekmovalni nastop pa je 3. mesto iz svetovnega prvenstva leta 2000 v Safagi v Egiptu, v skupnem seštevku iz vseh petih kategorij.

 

 

eM: Katera fotografija ti je najbolj pri srcu?

Par kraljičkov, ko samička odloži jajčeca samčku v usta. Fotografija je bila večkrat nagrajena, zgodila pa se je naključno. Z mojo partnerko Ireno Čok se pogosto potapljava skupaj, običajno je Irena moj model, takrat pa sem bil jaz njen. Ko me je usmerjala na pozicijo za kader, sem opazoval okoli sebe in videl dve ribici, ki nekaj zganjata. Ireni sem pokazal, da grem na površino po makro objektiv. Potem pa sem priplaval nazaj in pričel hitro fotografirati, kraljička pa sta v krogu plavala v jami. Naredil sem 200 fotografij in šele ob kasnejšem pregledu ugotovil, kaj mi je uspelo. Res sem imel veliko srečo!

 

 

eM: Kakšni pa so občutki pri fotografiranju morskih psov?

Odlični in vedno boljši, saj te čudovite živali začenjam spoznavati. Popolnoma napačne predstave imamo o njih, v dobršni meri nam jih je izoblikovala filmska industrija, pa kakšne vraže in prigode ljudi, ki se po pravilu v življenju nikoli niso srečali z njimi.

eM: Ali te je bilo ob fotografiranju morskih psov kdaj strah?

Seveda na začetku, no, ne čisto pravi strah, ampak nelagodje. Človek ni zanimiv za morskega psa, ne privlači ga niti človeška kri niti meso, v resnici so to zelo plašne živali. Moraš pa se primerno obnašati in zagotoviti, da te ne zamenja z ribo – svojim naravnim plenom. Ob srečanju z morskim psom ga velja spremljati iz oči v oči, ostati negiben in v vertikalnem položaju, oblečen v črno (tudi rokavice), saj je človeška koža v morju bela, ta pa spominja na ribje meso. Vabiš ga z vabo, ki pa se je ne smeš dotikati. Danes, ko imam že veliko izkušenj z njimi, je strah popolnoma izginil.

eM: Ali se morda spomniš kakšnega neljubega dogodka?

Dobro se spomnim, kako je 5−6 m dolg tigrasti morski pes plaval direktno name. Počakal sem ga in s kupolo fotoaparata udaril direktno po smrčku. Ker je kupola trda, se je morski pes obrnil in odplaval. Statistično gledano pa je tako: na leto morski psi ubijejo 5 ljudi, kokosovi orehi 150, opekači kruha 800 in domači psi 30.000.

eM: Kako se približaš živali, ki jo želiš fotografirati pod vodo?

Odvisno od živali, vsaka zahteva svoj pristop. Morske pse privabiš s hrano in jih gledaš naravnost v oči, največjega, manjši psi, ki ga spremljajo, v tej hierarhiji niso nevarni, oceanski beloplavuti pa je tako radoveden, da ti kar sam priplava nasproti. Nasploh so najbolj cenjene neposredne fotografije morskih bitij iz oči v oči.

 

 

eM: Kakšno je podmorje Jadrana?

Lepo, čudovito, glavni problem v zadnjem času pa je slaba vidljivost, sploh na severnem delu Jadrana in v Tržaškem zalivu. Problem pa nastaja, ker so ribe ostale le še v zaščitenih parkih, pa še tam izginjajo.

eM: Katere so tvoje najbolj priljubljene destinacije na Jadranu?

Sušac je moja prva izbira, za njim pa vsi otoki viškega arhipelaga.

eM: Potapljal si se v 17-ih državah sveta. Kje so za vas nebesa pod morsko gladino?

Odvisno, kakšen motiv iščeš. Vsaka lokacija je po svoje posebna in specifična, nobena pa ti ne ponuja celostnega asortimaja. Če bi moral generalno reči, katera destinacija je najbolj kompleksna, je to Južna Afrika.

 

 

eM: Dobra fotografska oprema je nujno zlo. Kako pomemben je fotoaparat, ohišje, osvetlitev?

Dober fotoaparat je zagotovo prednost pri tehnični fotografiji, temu primerno mora biti tudi kakovostno podvodno ohišje, z osvetlitvami pa morske globine oživijo. Res pomemben pa je odličen avtofokus, ki uspe pod vodo slediti tudi premikanju majhne ribice, pa vgrajeni slikovni senzor s čim večjim dinamičnim razponom, da lahko iz teme »potegneš« realno krajino.

eM: S kakšno opremo si začel, s katero nadaljeval in kaj danes uporabljaš pri svojem delu?

Kot rečeno sem začel z relativno ceneno kamero Exo-1a, nato mi je oče kupil prvega Nikona F3, zatem sem sam kupil Nikon F4, kakovostni preskok pa se je zgodil leta 1998 z nakupom Nikona F5 in Seacam ohišjem. Leta 2006 pa sem iz klasične prešel na digitalno fotografijo z uporabo Nikona D2 X, šest let potem sem si kupil Nikon D800. Ostajam zvest Nikonu, danes uporabljam model D850.

eM: Ko beremo podatke o tebi, se zdi, da je bil prelomni trenutek srečanje z Avstrijcem Haraldom Hardoschom (Seacam).

Profesionalna ohišja in podvodne bliskavice (osvetljava), to je tisto, kar resnični podvodni fotograf zares potrebuje, in Harald mi je to ponudil.

eM: Menda si bil letos gost na boot Düsseldorf 2023. Kakšna sta bila ponudba in utrip v hali »underwater sports«? Kam so usmerjeni trendi?

To pa ne, menda so me res označili na družbenih omrežjih, ampak sam nikoli ne hodim po sejmih, nimam časa. Ves moj dopust in prosti čas je namenjen potapljanju.

eM: Včasih se zdi, da je podvodna fotografija kot jadranje; marsikdo bi ji želel slediti, a ne razume kategorij. Ali lahko razložiš, kaj pomenijo kategorija makro, prinešen, ambient, riba?

V osnovi imamo kategorijo makro in ambient. Makro predstavlja vse, kar je manjše od 1 : 10 (to je cca do 36 cm v naravi – vse majhne živalice), ambient je okolje s širokokotnim objektivom. Riba spada v makro … Posebej pa je razpisna tudi kategorija ½ : ½ (pol pod vodo, pol nad gladino), pa kreativa, in še kaj bi se našlo. Fotografi lahko tekmujejo na tekmovanjih, kjer se vsi istočasno potapljajo v istem akvatoriju, vendar danes večinoma svoja dela pošiljamo po svetu na različne natečaje.

 

 

eM: Svojo prvo knjigo Tihi svetovi si posvetil hčerki Urški, ki je že zelo mlada s teboj začela raziskovati svet pod morjem. Ali ta njena ljubezen še traja?

Da in ne, bom pojasnil. Urška je pred kratkim v Angliji doktorirala iz egiptologije, trenutno tam tudi živi in ima zelo malo prostega časa. Ko pa lahko, se mi pridruži pri potopih. Nedavno sva bila skupaj v Francoski Polineziji.

eM: Kakšne motive najraje izbiraš?

Kot vse se tudi jaz spreminjam in s časom tudi moj interes. Od makra preko ambienta prehajam na fotografiranje velikih živali. Morski psi so postali moja prva strast. Svoje delo bi danes opisal kot »kreativno dokumentiranje«, saj še vedno večinoma fotografiram naravne motive, vendar jim skušam dati svoj individualni, kreativni pridih.

eM: Kdaj raje fotografiraš, podnevi ali ponoči?

Spet odvisno od motiva. Včasih smo rekli, da je vsak potapljaški dan potrebno končati z nočnim potopom. Sedaj se ponoči potapljam le takrat, ko je to potrebno, npr. zaradi živali, sicer grem iz zdravstvenih razlogov raje spat s suhimi sluhovodi.

eM: Na kakšni razdalji in zakaj pa se naredijo najboljši posnetki?

Čim manj vode (morja) mora biti med objektivom in objektom, sicer se izgublja barvni spekter in ostrina, ki jo povzročajo fizikalne lastnosti vode. Priporočena razdalja je do 1 m ali manj, kar pomeni, da se moraš za dobro fotografijo živalim pod morjem popolnoma približati.

eM: Pri potapljanju ne gre brez prijateljev, partnerjev? Katera imena bi izpostavili – reciva TOP 5?

To bo pa res težko, imen je preveč, pa bi koga izpustil. V zadnjih letih je prva med vsemi moja partnerica Irena Čok, odlična tehnična potapljačica, sicer pa učiteljica glasbe.

eM: Kdo ti je pomagal vstopiti v svet komercialne fotografije?

Z nasveti in kontakti je bil to Arne Hodalič, in to nesebično, kar moram priznati.

eM: Po mnenju mnogih sta s Tomom Turkom uredila (napisala in opremila s fotografijami) kultno knjigo Živalski svet Jadranskega morja (DZS, 1996, 228 fotografij). To je bil obsežen avtorski podvig, mar ne?

Ja, Tom je biolog in odličen pri pisanju, jaz pa sem imel obsežen fondus fotografij rib in ostalega živega sveta Jadranskega morja. Tistega lepega dne me je Tom poklical in dal idejo, ki sva jo realizirala skupaj. V knjigo sem prispeval večinski del fotografij, mislim da okoli 298. Nato pa sva še večkrat sodelovala, tudi pri knjigi Pod gladino Mediterana in Piran – Kjer se srečata morje in mesto.

eM: Sicer pa si pisal za številne revije, v mnoge knjižne izdaje si prispeval fotografije, s prihodkom pa si kupoval fotografsko opremo. Ali je bil to edini vir financiranja dejavnosti?

Ne, kje pa. Približno polovico uspem financirati iz nagrad in tekmovanj ter prodaje fotografij, drugo polovico pa odrinem od mesečne plače, ki jo zaslužim v Leku.

eM: Koliko potopov si opravil do sedaj in koliko posnetkov imaš v arhivu?

Do sedaj sem zbral okoli 5750 potopov, arhiviranih imam okoli 50.000 digitalnih fotografij in 20.000 scanov urejenih diapozitivov.

eM: Ali je v pripravi še kakšna nova knjiga?

O podvodni fotografiji bi rad napisal učbenik, saj menim, da imam dovolj izkušenj in pridobljenih znanj. Ta mora biti založen v angleškem jeziku, pri založniku, ki bi znal in bil pripravljen pošteno ovrednotiti moje delo, kar bi bila lahko moja majhna renta za nadaljnje potope.

eM: Mnogo tega si že uresničil. Katera pa je še neuresničena destinacija, ki jo še želiš raziskati?

Ogromno jih je še, morda Galapagos, ta vem, da bo uresničen.

eM: Kaj pa motiv, ki te še zmeraj vznemirja? 

Kaj posebno novega ni, me pa še zmeraj privlačijo različne teme: studijski pristop akt in art fotografija v bazenih s kulisami, black water makro na odprtem morju, rad bi fotografiral kite, veliko tega bi se še našlo …

 

 

Podobne teme:

• Potapljaški safari
• Morje skozi objektiv 2022
• 6. Mares podvodni foto maraton 2022
• Ujeli zaščitenega morskega psa
• Morski val je zmagovalec natečaja MSO 2019