Leto 6, št. 62; Pomorska dediščina Jadrana
Pomlad bo kmalu tudi na Jadranu nasledila zimo, prijaznejše temperature pa bodo zvabile barkajole, da se bodo posvetili negi lesa svojih barčic pred novo plovbno sezono. Če so jo v preteklih letih zaznamovali festivali morja in obnove bark, ki so bile finančno podprte predvsem iz projektov čezmejnega sodelovanja Mala barka 1 in 2 in Arca Adriatica, je nastopil čas streznitve, ko je treba pridobljena in porabljena sredstva opravičiti vsaj še z nadaljevalnim petletnim programom.
To pa ni najlažja stvar, za mnoge obveznost, ki ji sami brez podpore lokalne skupnosti in turističnih združenj niso več kos. Hkrati pa je priložnost, da odskočijo najbolj strokovni in najbolje organizirani iz sredin, ki premorejo politično modrost in zavedanje, da pomorska dediščina ni le turistična kulisa, ampak produkt z veliko dodano vrednostjo.
Inflaciji tovrstnih dogodkov torej brezpogojno sledi kakovostni premik, v katerem bodo le še nekateri lahko pripravljali večje manifestacije, druge pa bodo ostale omejene na strogo lokalni dogodek družabnega značaja. Na celotni vzhodni jadranski obali se zdi, da je TZ Kvarner s svojimi deležniki lahko primer dobre prakse. Pod strokovnim vodstvom Roberta Mohovića, profesorja z reške pomorske fakultete, jim uspeva verodostojno združevati stroko in turizem, svoje seveda dodajo barkajoli z malimi barčicami, ki vestno sledijo programu.
Bolj južno je biser, ki sliši na ime otok Murter, tam tradicija živi sedanjost, mladi Murterčani pa so jo sprejeli skoraj za modo. Njihova številčnost je tako visoka, da so skoraj samozadostni, kar je dobro in slabo hkrati, saj se držijo predvsem svojega otoškega akvatorija, v goste pa prihajajo le še simbolno na kakšen južnejši festival morja. Vsi bi radi razkazovali svojo dediščino, paradoks pa je, da ne gre brez tradicionalnih bark niti ne brez kalafatov in rokodelske obrti, pa še osebne interese je treba spraviti pred skupne, kar se dobro zavedajo tudi v najstarejšem ribiškem mestu, viški Komiži, kjer edina odprtomorska tradicionalna regata izgublja veter v jadra.
Letošnji regatni urnik v svetu tradicionalistov še ni dokončno definiran, je pa predvidljiv, saj je periodično ponavljajoč. Tradicionalnim organizatorjem se pridružujejo novi, nekateri uveljavljeni, kot tisti v zgodovinski Tersatici, še ne vedo, ali festival sploh bo organiziran. Podobna situacija je tudi na slovenski obali, kjer bo piranski majski dogodek spet lahko postal le razglednica navtičnega salona, jesenski v Izoli pa se je že ustalil v avgustovskem urniku ribiškega praznika.
Nekaj bo, to drži, da le ne bi svet tradicionalistov, ki sloni na barki in človeku, torej dveh živih stvareh, zamenjali le še interpretacijski muzeji sodobnega sveta in virtualnih odnosov v njih.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
