Leto 1/ št. 7, Festivali morja na Jadranu

Pred točno dvajsetimi leti so se Murterčani eksplicitno začeli zavedati pomena ohranjanja pomorske dediščine, in rodila se je kultna regata »Latinsko jidro«. Murter je otok, ki še danes v svojih škverih gradi tradicionalne barke iz lesa. Znanje o gradnji gajete, težaškega čolna, ki so ga ljudje potrebovali, da so lahko odpluli do svojih prekomorskih posesti v Kornate, je davnega leta 1740 na otok Murter iz Korčule prenesel Paško Filipi s sinovi. Gajeta ne le da se je ohranila vse do današnjih dni, pri življenju je ohranila tudi otok, ljudi, šege in navade, tako značilne za življenje z morjem. Po murterski postavi so se ravnali tudi drugi, na drugih koncih Jadrana. Med prvimi prof. Joško Božanić, rojeni Komižan, ki je skupaj s prijateljema Sašom Lukićem in Plamenkom Bavčevićem, istega leta 1998 z gajeto falkono – komiško falkušo Comeso Lisboa odšel na EXPO 98 v Lizbono na Portugalsko, s seboj v Brest na Atlantik pa popeljal 11 hrvaških bark in 250 svojih kolegov.

Preteklo je nekaj časa, ko je leta 2008 isti profesor, raziskovalec jezikov, lingue france, svobodnega jezika ribičev na Sredozemlju, iz svojega predala na splitskem vseučilišču razgrnil papirje in skupaj s Sašom in Plamenkom uresničil tudi idejo o organizaciji Rote palagruzone, najstarejše zgodovinske regate na stari celini, katere dokumenti posegajo v leto 1592 in pomenijo zametek tudi današnjemu športnemu jadranju. Takratni poziv hvarskega kneza, naj pridejo lastniki gajet z barkami v Komižo na 42 navtičnih milj dolgo regato med Komižo in Palagružo, kjer bi prvih 30 gajet, ki bi dosegle veliko palagruško žalo, lahko lovile v času luninega mraka, posadke pa bivale na tem delčku kopnega, izvlekle čolne, sušile mreže in solile sardele, je takrat pomenilo preživetje.

Komiški Joško Božanić in murterski Željko Jerat si takrat nista mogla predstavljati, kakšen razvoj festivalov morja, ki vključujejo regate tradicionalnih bark, njihovo obnovo, razstave, delavnice in druge kulturne dogodke, povezane z življenjem ribičev in njihovih družin, sta generirala na Jadranu od Izole do Palagruže.

Danes je v aktualni koledar za sezono 2018 vpisanih kar 46 tovrstnih dogodkov, tradicionalnih regat, ki sicer nimajo vse statusa festivala morja, a so še kako pomembne za ohranjanje in revitalizacijo pomorske in kulturne dediščine Jadrana. Morda jih je celo preveč, morda v iskanju biti všečne gostom, kot prvovrstni turistični dogodek, začenjajo pozabljati na kulturno poslanstvo in domoznansko noto, predvsem pa večina njih ne vidi preko lokalne meje in lastnih interesov.

 

 

Slovenci ne izstopamo iz jadranskega modela. Obrnjeni stran od morja se maja in septembra spomnimo, da smo pomorski narod in se bolj ali manj uspešno preganjamo po morju na dveh tradicionalnih regatah. Če majski, po naravni poti, zaradi ostarelosti članov stanovskega društva, pojema sapa, pa mlajši v Izoli iščejo svojo priložnost. Vsesplošnemu jadikovanju, da ni denarja, se ne bi mogli pridružiti. Problem je v tem, da ni ljudi, ki bi bili pripravljeni vzeti v roke razpise in izpolnjevati vloge in formularje, potem pa denar res ne doseže prijavljenih dogodkov.

Velik zagon k ohranjanju in revitalizaciji pomorske dediščine severnega Jadrana je dal čezmejni projekt med Slovenijo in Hrvaško, ki ga danes poznamo pod aktualnim akronimom Mala barka 2. Rezultati so vidni, pa ne le pri zgledni organizaciji klasičnih regat in festivalov morja, ampak tudi pri ohranjanju pomorskih veščin in po obnovah in novogradnjah tradicionalnih plovil. Topo, bragoc, lovranski in kvarnerski guc, lošinjska pasara in nerezinski loger, pa je le nekaj obnovljenih plovil, grajenih v lesu. A brez strokovnega dela cele ekipe iz zahodne Istre in Kvarnerja ne bi šlo. Tu nosi večinsko breme še en profesor, Robert Mohović, z reške Pomorske fakultete, kot avtoriteta, ki nesebično koordinira regijo, da bi severni Jadran ohranil in promoviral tudi navzven njemu lastno pomorsko identiteto.

Že res, da ljudstvo na vzhodni obali Jadrana živi od turizma, kjer nacionalna in lokalna turistična združenja diktirajo politiko, naravnano na statistično osvajanje olimpov glede na prihode in nočitve gostov. A v primeru festivalov morja je potrebno upoštevati vsaj še dva kriterija – strokovnost in kulturno poslanstvo. Brez tega ne bo šlo. V poplavi tovrstnih dogodkov bodo določeni padli pod povprečje in izgubili smisel ter poslanstvo, saj so ujeti v osebne nečimrnosti, zato bodo počasi tudi izginili s koledarja dogodkov.

Morda pa prihaja čas, ko bi morali ohraniti raznovrstnost manifestacij na lokalni ravni, in se hkrati dogovoriti o enem samem velikem festivalu morja, na nivoju vzhodne jadranske obale kot regije, ki bo vstopnica iz morja bližine (Jadrana) na morje sosedstva (Sredozemlje), kateremu narodi od reke Timave na severu do Bojane na jugu tudi pripadamo.

V vročem poletju ne spreglejte tovrstnih prireditev. Koledar je objavljen v eMORJE.com v rubriki Pomorska dediščina/regatni koledar 2018.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri