13. rovinjska regata

Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

Rovinjsko regato tradicionalnih bark sta že trinajstič zapored organizirala Ekomuzej in Zadruga Hiša batana v sodelovanju z lokalnim jadralnim klubom Maestral, tamkajšnjim turističnim združenjem, mestom, luško upravo in hotelom Maistra. Do začetka regate, točno ob 11. uri, je bil veliki rovinjski pomol prizorišče delavnic za otroke in starše, ki so pletli vrvi, izdelovali makete batan, se seznanjali z ribiškimi veščinami, posebnost tokratnega dogodka pa je bil vpeljan novi program – kuhinja Sredozemlja.

Na start že 13. rovinjske regate je tokrat prišlo 28 bark iz Hrvaške, Slovenije in Italije, ki so se med seboj pomerile v osmih tekmovalnih razredih (kuter, top, »catboat«, levt, dinghy, kvarnerski guc, pasara in batana). Kraljevska kategorija je seveda batana, in v tem razredu sta tokrat slavila domačina, Ennio Cherin in Ermanno Turcinovich z batano Regina. Slovenske barve je zastopal piranski Stari maček, ki je tradicionalni udeleženec vsakokratne rovinjske regate. Kulisa starega mestnega jedra in morje v zalivu pred njim ponujata prav posebne impresije, ko se raznobarvna jadra pojavijo na morju pred Rovinjem.

 

 Delavnice za otroke in starše, kjer so med ostalim družinsko gradili tudi makete rovinjske batane.

 

Zato ni čudno, da za Rovinj pravijo, da je eden izmed najbolj romantičnih krajev na vzhodni jadranski obali. Da bi lažje razumeli pomen batane – preprostega ribiškega čolna za življenje avtohtonih »Rovinežev«, se moramo sprehoditi skozi mesto in spoznati vsaj delček njegove bogate zgodovine ter navade iz življenja ljudi.

Staro mestno jedro privlači z več kot 1700 let dolgo spomeniško dediščino mesta, s svojo arhitekturo in slikovitimi fasadami, ki žarijo v samih toplih barvah. Celotna rovinjska občina leži na področju tako imenovane rdeče Istre (ita. terrarosa) in sega na sever do mesta Vrsar, s katerim si deli Limski kanal in Sv. Lovreč, proti jugu pa do občine Bale in Kanfanar. K mestu sodi tudi majhen rovinjski otoški arhipelag, ki ga sestavlja 22 otočkov in čeri. Največja med njimi sta Sv. Andrija in Sv. Katarina.

Kot je to primer v drugih istrskih mestih, je tudi staro rovinjsko mestno jedro prvotno naseljevalo samostojen otoček, ki pa je bil kasneje povezan s celino. Rovinj naj bi bil ustanovljen že v poznem antičnem obdobju. Prva pisna omemba kraja sega v 13. stoletje, ko so ga imenovali Ruvignio (Ruigno). Od leta 1209 je bilo mesto v lasti oglejskega patriarha. Že leta 1283 pa je pripadalo Benečanom, ki so v mestu pustili tudi največji pečat. Rovinj je svoj prvi statut dobil leta 1531. Po padcu beneške države leta 1797 pa je Rovinj prišel pod avstrijsko oblast, ki je mestu uredila pristanišče s pomolom in leta 1853 zgradila kamniti svetilnik na čeri Sv. Ivan na Pučini. Rovinj je ostal pod avstro-ogrsko oblastjo vse do konca prve svetovne vojne l. 1918, ko so oblast do kapitulacije fašistične Italije l. 1943 prevzeli Italijani. Po koncu druge svetovne vojne je bil Rovinj priključen Jugoslaviji, danes pa je del Republike Hrvaške.

Stari del mesta zaznamujejo ozke kamnite uličice, ki se strmo vzpenjajo do vrhnje točke Rovinja, kjer že od nekdaj stoji cerkev. Nekoč majhna antična cerkev sv. Jurija je bila porušena, na njenem mestu pa so v 10. stol. zgradili večjo triladijsko cerkev, ki so jo dograjevali in dokončno rekonstruirali med leti 1725 in 1736, in jo preimenovali v cerkev sv. Evfemije. Današnji, baročno beneški videz je cerkvi dodal arhitekt Giovanni Scalfarotta, svoj polni sijaj pa je cerkev dobila z dopolnitvami še enega beneškega arhitekta, Giovannija Dozzija. V cerkvi je shranjen sarkofag krščanske mučenice sv. Evfemije. Legenda pravi, da je neko jutro leta 800 sarkofag naplavilo morje na obalo, v kar Rovinjčani in drugi ljudje brezpogojno verjamejo. Na svetničin god, 16. septembra, množice vernikov romajo v ta božji hram. Triladijska cerkev s tremi apsidami ima 62 metrov visok zvonik v beneškem slogu, ki je drugi najvišji v Istri. Njegov vrh krasi 4,7 metra visok bronasti kip sv. Evfemije.

 

Levt Stari maček je vsakoletni udeleženec rovinjske regate.

 

S cerkvenega dvorišča se lepo vidi obrambna arhitektura starega mestnega jedra. Mesto je vselej imelo dve pristanišči: na severni strani tovorno, na južni pa za druge ladje. Morsko stran so varovala zidana pročelja visokih rovinjskih hiš, zidanih na skali tik nad morjem, proti celini pa je mesto varovalo mestno obzidje in tako je še danes. Od cerkve sv. Evfemije (sv. Fume v lokalnem govoru) se vse ozke kamnite uličice po hribu navzdol stekajo na glavni mestni trg, kjer se šopiri zvonik iz 12. stoletja z levom sv. Marka kot simbolom Beneške republike. Najlepša pot na glavni mestni trg pa je tista skozi baročni Balbijev lok.

Prav na poseben način so mesto zaznamovali rovinjski ribiči in njihove družine ter zgodovinski čoln, rovinjska batana, ki je vpisana visoko na seznamu UNESCO-ve kulturne dediščine. Vse od sredine 19. stoletja je bila v največjem delu Istre batana najbolj pomembno in najbolj razširjeno plovilo. Imel jo je skoraj vsak Istran, ki je živel ob morju. Batane pa niso bile posebne samo zaradi njihove številčnosti, ampak tudi zaradi tega, ker se krajevno pojavljajo v največjem številu različic. V splošnem sicer velja, da je batana majhno, največkrat do petih metrov dolgo plovilo, ravnega dna in minimalnega ugreza. Gre za preprost čoln, namenjen ribolovu. Batana se ni izdelala iz vnaprej izbranega in sušenega lesa, ampak iz tistega, ki je bil na voljo. Če so bile ladjedelcu na razpolago krajše deske, je pač izdelal batano s sedmimi rebri dolžine okoli štirih metrov. Seveda pa je naročnik na priporočilo mojstra šel tudi po drugačen les, ki pa ga ni nikoli pripravljal za gradnjo po dolgotrajnih postopkih. Večino batan so fantje in ribiči izdelali kar v domači delavnici, da ne rečemo na vrtu ali na njivi. Glavno pogonsko sredstvo batane so bila vesla. Rovinjsko batano so izdelovali v treh različicah; odprti tip barke (4,5–4,8 m), polodprti tip (5–6 m) in zaprti tip (8–8,5 m). V mesecu dni je tako nastal tradicionalni čoln z življenjsko dobo okoli 30 let, dobro vzdrževana barka pa je lahko dosegla tudi častitljivih 80. Tradicionalna rovinjska batana je širša na boku, ker je bila namenjena predvsem ribolovu. Njeno ime izhaja iz italijanskega glagola battere, kar v prevodu pomeni udarjati ali tolči. Poleg vesel pa je rovinjska batana imela tudi latinsko jadro, vila al tièrso, četverokotne oblike, izdelano iz močne bombažne tkanine. Jambor je bil vedno pomaknjen nekoliko od sredine proti krmi, ker je bil na ta način lahko kratek in lažji za prenašanje. Po končanem ribolovu so ribiči okoli njega ovili jadro in ga odnesli domov. V času največjega rovinjskega ribiškega razcveta je bilo v mestu registriranih 220 batan z 98 jadri. Jadra pa so bila še posebnega pomena. Sprva so lastniki barvali jadra zaradi zaščite in daljše življenjske dobe tkanine. Pridobljena barvila iz namočenega lubja so s pomočjo morske spužve nanesli na jadro. Kasneje pa je veliko lastnikov jadra batan porisalo z oznakami in risbami. Nekateri so na ta način le označili jadro zaradi lažje prepoznavnosti na morju, drugi so poslikavam dajali večji pomen. Na jadro so prenesli ljudske reke, različna ideološka, nacionalna in politična prepričanja. V osnovi pa je jadro pripadalo družini, ki se je z njim tudi poistovetila. Zanimivo je, da trup batane ni bil nikoli poslikan. Tradicionalno ima rovinjska batana bel trup z zelenim robom in rdečo zaščito podvodnega dela čolna.

 

Lesenjače so se med seboj pomerile v osmih tekmovalnih razredih.

 

V 60-ih letih prejšnjega stoletja so pisana latinska rovinjska jadra v večini nadomestili zunajkrmni motorji Tomos 4 in začela se je zlata doba batan. Še danes pa je latinska jadra mogoče videti na morju na tradicionalni regati, ki jo rovinjska skupnost tamkaj živečih Italijanov, ki upravlja tudi ekomuzej – Hiša o batani, skupaj z mestom vsako leto organizira sredi meseca junija.

Batana in njena kulturna dediščina ter obisk spàcio – kantine, kjer so se družili rovinjski ribiči in kmetje –, sta najbolj avtentični vsebini, ki identificirata mesto Rovinj. V spàciu se je pokušalo vino, praznovalo in pelo. Takšne kantine so se nahajale v pritličjih mestnih hiš in so bile v lasti kmetov, ki so v okolici mesta posedovali svoje oljčnike in vinograde. Danes jih je izvorno ohranjena le peščica, v njih pa se po starem običaju še zmeraj na hitro popije en kvartin malvazije, merlota ali terana, se poveseli, zapoje in druži.

Ujeti duha 1700-letne tradicije vse do 17. stol. utrjenega otoškega mesteca, se popeljati z batano in s prijatelji sesti v spàcio je prava izbira, če obiščemo Rovinj. Zvečer pa lahko v zavetju razkošnega parka z gozdovi na Punta Corrente, Zlatem rtu, počakamo najlepši sončni zahod v enem najbolj romantičnih krajev na Jadranu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close