Nevtralna pomorska zastava – Libertas Ragusa

 

Besedilo: Mitja Zupančič, foto: M. Zupančič

Za razumevanje pomena in veličine današnjega Dubrovnika in Dubrovniške republike skozi čas je nujno potrebno poznati zgodovino, ljudi in njihove običaje ter kraje v celotni Dubrovniško-neretvanski županiji, ki ji to utrjeno mesto danes pripada. Začenši na Neretvi, na reki, ki je plovna globoko v notranjost celine, pa v prastarem antičnem mestecu Narona v vasici Vid blizu Metkovića, na rodovitnih poljih v delti reke Neretve, znotraj obzidanega mesteca Ston na polotoku Pelješac, preko Korčule, ki je vseskozi veljala za beneško pomorsko kontrolno izpostavo na Jadranu, do doline reke Omble (op. staro ime za Rijeko Dubrovačko), vse do samega utrjenega mesta Ragusa – mesta Dubrovnik. Šele nato lahko začnemo razumeti zgodovinska dejstva in procese, ki so z diplomatsko spretnostjo dubrovniškega plemstva sledili skoraj po naravnih poteh.

Pitna voda

Nikakor ni šlo le za morje, zrak in svobodo, tri elemente, ki jih sodobni človek najhitreje in najbolj površno sploh še uspeva razumeti. V resnici je Dubrovnik vstal in obstal zaradi pitne vode, srebra iz sosednjih rudnikov in močne trgovske mornarice, ki je bila v njeni zlati dobi četrta pomorska svetovna velesila. Ob vseh vojnah so Dubrovnik še najbolj prizadele naravne katastrofe, med njimi kuga, potresi in požari. Nemirna tla so leta 1667 katastrofalno stresla Dubrovniško republiko, sledil je še velik požar, ki je uničil, kar je ostalo od mesta. Več kot 4000 ljudi je ostalo pod ruševinami, preživelo je samo 2000–3000 ljudi, ki so ob pomoči dubrovniških ladjarjev in s pomočjo ladij, ki so bile v času potresa zasidrane v svetovnih pristaniščih, ter po svetu izseljenih ljudi, spet obnovili Dubrovnik. Toda prizadeto in oslabljeno mesto je v naslednjih sto petdesetih letih izgubljalo moč in pomen, čeprav je vseskozi uspelo graditi, vzdrževati in voditi dobro premišljeno diplomatsko mrežo. Še leta 1800 je imel Dubrovnik svoje konzule v več kot osemdesetih mestih in pristaniščih po vsem svetu, kar je bilo skozi zgodovino Dubrovniške republike zagotovo eno njenih najmočnejših orožij. Tudi leta 1806, ko je francoski general in diplomat Lauriston zasedel Dubrovnik, je dubrovniška vlada lobirala pri Avstrijcih, Turkih, Rusih in tudi Francozih, da bi ohranila samostojno republiko, takrat žal neuspešno. Tako ji je francoski maršal Marmont leta 1808 dokončno odvzel samostojnost, sam pa je bil imenovan za dubrovniškega vojvodo. Čeprav se mestni senat s temi dejanji ni strinjal in jih je jemal le v vednost, se je moral Dubrovnik vsaj začasno podrediti francoski oblasti, ki ga je upravno in politično priključila Dalmaciji in Hrvaški. Leta 1809 pa je Dubrovnik vstopil v sklop Ilirskih provinc in tam ostal do prihoda Angležev, Avstrijcev in vseh drugih oblastnikov, ki so se izmenjevali na oblasti vse do novih časov, ko je Dubrovnik v 21. stol. pripadel sodobni in samostojni Republiki Hrvaški.

 Dubrovnik, kot se vidi s Srđa.

 

Večna obnova, a vselej po »pravilih«

Vsa minula stoletja od velikega dubrovniškega potresa in požara naprej je mesto zaznamovala dolgotrajna obnova, a vselej po »Pravilih«, ki so jih v mestu zapisali že na samem začetku: skladnost, skromnost in prilagojenost obstoječemu. Domači in tuji mojstri so tekmovali v umetnosti gradnje in lepoti zgrajenega. Z današnjo podobo mesta je bil Dubrovnik leta 1979 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine, leta 1991 pa so ga dodatno uvrstili tudi na seznam ogrožene kulturne dediščine. Takoj ko so pogasili požare in so utihnile bombe v t. i. »domovinski vojni«, se je začela obnova, ki še traja, obnova po istih »Pravilih«, s tradicionalnimi materiali, kakršna sta les in kamen. Rokodelski mojstri pa spet tekmujejo v lepoti izvedenih mojstrskih restavratorskih postopkov. Pri tej obnovi ne gre samo za obnovo in ohranitev kulturnih spomenikov, gre tudi za ohranjanje kulture bivanja v Dubrovniku.

 

Ustanovitev mesta

Mesto naj bi okoli leta 614 ustanovili begunci iz Epidaurusa – Cavtata, ki se jim je kasneje pridružil še del ubežnikov iz Salone. Na otočku Rausij (Ragusium) so postavili istoimensko naselje, ki se danes imenuje Dubrovnik. Neznani astronom in geograf iz Ravenne je ime mesta prvič zapisal leta 667 kot Epitaurum id est Ragusium. Od 7. do 9. stol. so prebivalci obzidali polotok, na katerem je stalo mesto, obrambni zid pa jih je proti koncu 9. stol. v petnajstmesečnem obleganju sovražnega ladjevja obvaroval pred napadi Saracenov (op.: Saraceni so bili arabsko nomadsko pleme s Sinajskega polotoka). Mesto se je nato razvijalo in ohranjalo samostojnost, ko je leta 972 dobilo svojega zaščitnika, patrona mesta, sv. Vlaha (sv. Blaž).

Dubrovnik, ki je imel v lasti ogromne količine najkvalitetnejšega srebra iz rudnikov iz zaledja, je gradil svojo moč tudi z vlaganjem v kulturne in sakralne objekte. Mestne zakladnice pa so bile vedno polne in bogate z rokodelskimi izdelki iz srebra. Kultura bivanja v mestu Dubrovnik je bila prebivalcem že od vsega začetka zelo pomembna. Mestni narodni zbor je tako že leta 1272 sprejel prvi statut, ki ga je sestavljalo osem knjig. Med drugim je bilo v njih govora tudi o žitnici in velikem Arzenalu. Le pet let kasneje, leta 1277, so mestni veljaki objavili carinski statut (Liber statutorum doane), ki je določal pravila trgovanja od Vrulj pri Omišu do reke Lješ v Albaniji. Za zidovi obzidja novozgrajenega frančiškanskega samostana, katerega začetek gradnje sega v leto 1317, je mesto pridobilo prvo lekarno. Zanjo še danes velja, da ima v Evropi najdaljšo neprekinjeno dobo delovanja. Potreba po vrednotenju trgovanja je že davnega leta 1337 povzročila, da so v prostorih nekdanje carinarnice ustanovili kovnico denarja, kjer so kovali prve groše. Po več kot treh stoletjih, natančneje leta 1674, pa je mesto dobilo tudi prvo banko, imenovano Sv. Vlaho po patronu mesta. Dubrovnik je v skrbi za zdravljenje bolezni zgradil leta 1347 tudi prvo bolnico Domus Christi, da bi lažje krotili kugo, ki je leta 1348 pokončala več kot 7000 ljudi in pustošila v tamkajšnjih krajih še v letih: 1357, 1366, 1371, 1374 in 1391. Epidemije kuge so bile ob potresih, požarih in vojnah četrta največja grožnja mestu, celo tako velika, da je mestna oblast uvedla karanteno za ladje, ki so prišle v dubrovniško pristanišče.

 Lekarna

 

Požari, potresi, vojne in kuga

Že leta 1435 so v Dubrovniku odprli prvo javno šolo, neke vrste klasično gimnazijo, ki deluje še danes. Hedonistično življenje in modrost meščanov Dubrovnika se kaže tudi v izgradnji prvega javnega vodovoda in dveh vodnjakov s pitno vodo, ki ju je mestu daroval in zgradil Onofrio de la Cava. Prvega je postavil pred mestna vrata Pile v letih 1436–1438, drugega, imenovanega tudi mala Onofrijeva fontana, pa na drugem koncu Place (Straduna), v neposredni bližini mestnega zvonika in Orlandovega stebra.

Izredna pa je bila diplomatska spretnost in sposobnost dubrovniškega plemstva, ki je vseskozi znalo graditi lastno diplomatsko in konzularno mrežo ter se z nevtralnimi dogovori držati vstran in nad vsakokratnimi sovražnostmi. Na ta način pa so samo še utrjevali svoj trgovski pomen in moč Dubrovniške republike. Glavno orožje pri sklepanju političnih dogovorov je bila dubrovniška mornarica, ki je že leta 1032 skupaj z bizantinsko premagala gusarske Saracene, ki so ropali vzdolž ilirske obale in Krfa. V letih 1081–1085 je Dubrovnik priznal samostojnost Normanom, ki so vladali v južni Italiji, in jim pomagal v vojni proti Bizancu in Benetkam, kar pa je spet izkoristil kot priložnost za novo širjenje trgovine na nove trge. Dubrovnik je že leta 1148 z mestom Molfett podpisal sporazum o vzajemni ukinitvi plačevanja pristaniških pristojbin! Ta dokument je prepoznan kot prvi dubrovniški trgovinski sporazum.

 

Nevtralna pomorska zastava

Beneška republika se je vseskozi trudila, da bi prevzela oblast nad Dubrovnikom, a precej neuspešno. Prvič je dobila oblast že leta 1000, a le za osemnajst let, drugič leta 1171, ampak spet le za kratek čas. Eden izmed viškov dubrovniške diplomatske spretnosti je zagotovo leta 1189 sklenjen dogovor s Kulin-banom, da smejo Dubrovčani trgovati po Bosni brez plačila davkov. Dubrovniška republika je nato leta 1205, ob prekinitvah pa vse do leta 1358, sicer priznala beneškega kneza in škofa ter Benetkam plačevala davek. Vseskozi pa je ohranjala svojo upravljavsko strukturo in širila svojo trgovsko mrežo ter sklepala prijateljstva in dogovore o svobodni trgovini z mesti v srednji in južni Italiji, s Trogirjem in Splitom, tudi s Kotorjem. V letih 1278−1282 je poslala dubrovniške konzule v Brskovo (Srbija), da bi se vnaprej dogovorili in obdelali vsa pomembna zaledna kopenska trgovska središča, nato pa še prekomorska. Leta 1358 je hrvaško-madžarski kralj Ludvik I. prisilil Beneško republiko, da je predala skoraj vso vzhodno jadransko obalo, od polovice Kvarnerja do Drača: sklenili so t. i. zadarski mir, z njim pa se je Dubrovnik dokončno in za zmeraj rešil beneških oblastnikov ter postal samostojen in svoboden pri velikem trgovskem razvoju na širne trge v zaledju, ki so bili pod Ludvikovo oblastjo.

Dubrovniku je uspel še en izredni diplomatski podvig, ko je v obeh dveh vojnah svete lige (1. vojna: Španija, Benetke, Avstrija in papež (1538−1540) in 2. vojna: Španija, Benetke in papež (1570−1573)) ostal proti Turčiji strogo nevtralen. Ni se smel zameriti Turčiji, še manj Španiji, ki je tedaj veljala za veliko zahodno dubrovniško zaščitnico in zaveznico. Kot tehtnica v trgovanju med turškim zaledjem in španskim zahodom je Dubrovnik v času vojne skoraj sedemkrat povečal svoj trgovinski delež glede na mirnodobski čas. S spretnostjo diplomatskega jezika so Dubrovčani celo vojne unovčili za povečanje trgovske moči. Navkljub stalnim spremembam političnih razmer in spremembam trenutnih oblastnikov so vseskozi uspeli ohranjati svojo samostojnost v organizaciji življenja, pri razvoju dubrovniške mornarice in diplomatsko-konzularne mreže.

 

Trgovska in vojna mornarica

Vso moč, politično in trgovsko, na celini, na obalah in preko Atlantika pa je Dubrovnik pridobil zaradi izredno razvite vojaške in trgovske mornarice. Dubrovniški ladjarski mojstri so razvili poseben način gradnje velikih ladij, da so jih splavili v morje po boku. Okoli leta 1500 so zgradili prvo veliko ladjo – karako. Zanjo pravijo, da je zmogla prepeljati toliko tovora, da je bila dobičkonosna že po prvi ali drugi plovbi, če je srečno dosegla pristanišče, v katerega je bila namenjena. Posebej so bili priznani po gradnji oboroženih trgovskih ladij na jadra tipa »t. i. galijun«. Zlati čas razvoja dubrovniške mornarice je bil v drugi polovici 16. stol. od 1580 do 1600. Tako je bilo leta 1584 v sestavu trgovske mornarice 170−200 večjih ladij, med njimi kar 57 karak, 72 galeonov in 32 bark vrste »nava«, mornarica pa je dajala kruh preko 5000 pomorcem. Že takrat je imel Dubrovnik več kot 50 konzularnih predstavništev po vsem Sredozemlju, katerih število je še povečeval, dohodek na prebivalca pa je Dubrovniško republiko uvrščal med najbolj razvite države starega sveta.

Razvoj pomorstva v Dubrovniški republiki, tako kot vse v življenju, je bil cikličen z vzponi in padci. Za začetek dubrovniškega pomorstva smemo zapisati 9. stol., ko je bil Dubrovnik še pod bizantinsko oblastjo in je izbojeval že prej omenjeno zmago nad Saraceni. Sledilo je sodelovanje dubrovniškega ladjevja pri osvobajanju Barija izpod Arabcev, po tem dejanju pa je Dubrovnik začel sloveti kot mesto odličnih pomorcev in prekomorskih trgovcev. Razvoj ladjevja in trgovanje je zahtevalo pripravo in sprejetje pomorske zakonodaje, ki je temeljila na osnovni zakonodaji, na kateri so bila zapisana stara pravila in običaji. Pomorsko zakonodajo so tako utemeljili leta 1272 v Statutu mesta Dubrovnik, v njegovi sedmi knjigi in v sedeminšestdesetih poglavjih so natančno določili pomorska pravila. Ta so ostala v veljavi skozi celotno obdobje obstoja Dubrovniške republike, vse do političnega zloma v začetku 19. stol.

Petnajsto in šestnajsto stoletje veljata za zlato dobo dubrovniške mornarice in za njeno največjo teritorialno ekspanzijo, podkrepljeno z živahno diplomatsko dejavnostjo dogovarjanja o medsebojnem priznavanju svobodnega trgovanja. Na koncilu v Baslu so Dubrovniku leta 1433 izdali celo dokument Privilegium navigationes de partes Orientis, dokument o svobodni trgovini z deželami, ki niso imele krščanske vere. Nekoliko kasneje pa so dubrovniški plemiči pridobili še posebne ugodnosti pri trgovanju z egiptovskimi vladarji, z vladarji južne Italije in Španci. Mogočna pomorska sila, četrta v tedanjem svetu, ni naključno ob začetku 16. stol. dobila še enega pomembnega dokumenta, Ordines marinaritiare. Leta 1511 napisani Pomorski red, ki je natančno določal norme in delovne obveznosti mornarjev. Sledilo je 17. stol., čas stagniranja in upadanja moči ob hkratni dolgotrajni in izčrpavajoči popotresni obnovi, da bi vzporedno na novo ustanovljeni Pomorski konzulat (Consulatus maris) od 1629−1811 uspel sodelovati pri reševanju pomorsko-lastniških sporov.

 Za dubrovniškve škvere je bilo značilno, da so splovili ladjo po boku, kar jim je omogočalo gradnjo za tisti čas velikih plovil. 

 

Vojna konjunktura in nov vzpon Dubrovnika

Sredina osemnajstega stoletja pa šteje za ponovni vzpon dubrovniške mornarice. Zaradi priznane vojne konjunkture v času evropskih vojn je spet plulo pod nevtralno zastavo Republike več kot 2200 dubrovniških pomorcev, zavezanih v Statutu zapisanim starim »Pravilom«, ki so jih leta 1745 dopolnili v Pravilniku Dubrovniške republike o državnem pomorstvu. Zaradi izdanega dokumenta o prosti trgovini med vzhodnimi in zahodnimi državami je bil takrat najbolj dobičkonosen prevoz žita na trge Severne, Srednje in Južne Amerike. Tedaj je imela Republika ponovno več kot 5200 pomorcev, med njimi okoli 500 kapitanov, ki so poveljevali dvestosedeminsedemdesetim velikim ladjam na jadra. S prihodom Napoleona in s francosko okupacijo pa je Dubrovniška republika doživela hiter propad svoje mornarice, kar je logična posledica dejstva, da so bili Dubrovčani vseskozi trn v peti velikim pomorskih silam takratnega časa, torej Angliji, Nizozemski, Španiji in seveda Franciji. Končni udarec je Dubrovniška republika doživela, ko je 26. decembra leta 1807 izgubila nevtralno pomorsko zastavo.

Po francoskem prevzemu oblasti nad mestom so v Evropi sledili dinamični politični časi in spreminjanje meja na stari celini, ko so leta 1815 na dunajskem kongresu sklenili mirovni sporazum. Po njem je vzhodnim jadranskim obalam zavladala habsburška monarhija. Dubrovnik pa se je sredi 19. stol. zaradi krimske vojne (1853–1856) in posledične oživitve pomorskega prometa v Sredozemlju ponovno dvignil iz pepela. Leta 1852 so ustanovili dubrovniško pomorsko šolo, nato pa še dve moderni pomorski delniški družbi. Prvo leta 1865 v Orbiću na Pelješcu, ki je imela v posesti 33 ladij (op.: t. i. »jedrenajkov«), in drugo leta 1869 v Dubrovniku s trinajstimi ladjami za dolgo plovbo, ki sta uspešno delovali vse do leta 1880, ko so začeli parniki izpodrivati ladje na veter. Ti so do konca stoletja popolnoma prevzeli vodilno vlogo na morju. Leta 1892 se je tako začela nova doba, čas parnikov, popularno imenovana čas »dubrovniškega parabrodarstva«.

 Številni turisti dušijo Dubrovnik, ki je prisiljen administrativno omejiti obisk starega mestnega jedra.

 

Atlantska plovba

Industrijska tehnološka revolucija ob koncu 19. stol. in v 20. stol. je odločilno vplivala na razvoj pomorstva, na ladjedelništvo in na razmerja pomorskih sil v novem svetu. Med obema svetovnima vojnama so ladje na motorni pogon izpodrinile parnike. Nekaj let po osvoboditvi, 27. maja 1955, pa je bila z odlokom Dubrovnika ustanovljena Atlantska plovba, ki je prevzela glavno in nosilno vlogo pri ponovnem gospodarskem vzponu Dubrovnika in razvoju sodobnega ladjarstva na Jadranu. Zgodba še kar traja, dubrovniška flota spet svobodno križari po svetovnih morjih, zavezana starim statutarnim normam in pravilom, da bi Dubrovniku ponovno pomagala pri obnovi po strahopetni novodobni agresiji. Da bi mu zadržala ves njegov svetovljanski sijaj in kulturnega duha ter ga zapeljala v nove čase, v katerih Dubrovnik postaja in ostaja svetovni turistični biser, ki ga skozi vse leto oblega več velikih potniških ladij in je poln (prepoln) turistov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close