Leto 1/ št. 4, Festivali morja

V zadnjem času se zdi, da se stara Evropa, ujeta v primež multikulturnosti, prebuja iz kulturnega sna in vrača nazaj k svojim izvornim koreninam, predno bo dokončno izgubila kompas in lastno identiteto, ki je že pregovorno na majavih nogah zaradi navzkrižja priznavanja interesov dvotirne Evrope. Tako se ponovno revitalizirajo in popularizirajo festivali morja, ki na najboljši mogoč način pokažejo, kam spada in od kod prihaja posamezen evropski narod, kakšna je njegova dejanska kulturna dediščina, kako jo dojema, ohranja in neguje.

Ne gre skrivati dejstva, da so se narodi naselili na obalah morja in rek, skratka povsod tam, do koder so lahko pripluli. Morskim lagunam in obalam pa tudi rečnim izlivom, izbrani lokaciji in vetrovom so prilagodili svoja plovila. Izoblikovali so celo jezik ribičev, svoboden in nekoliko univerzalen, ki je nastal iz potrebe po medsebojni komunikaciji in varnosti na morju. Ribiška tradicija se vrača na začetke človeštva, morje je vselej bilo morska njiva, iz katere so jedli vsi. Tudi slovenska ribiška zgodovina šteje častitih 1000 let, izoblikovana med Trstom in reko Timavo je danes ohranjena v Ribiškem muzeju tržaškega primorja v Križu pri Trstu.

Nedavni največji evropski festival morja tega leta, v francoskem ribiškem mestu Sète na južni francoski obali, je postregel z nekaj zanimivimi številkami. Enotedensko praznično velikonočno morsko slavje si je ogledalo več kot 400.000 ljudi, mestna blagajna pa se je obogatila za dobrih 2 mio EUR. Festivalsko vsebino so dodali ljudje iz Francije, Rusije, Irske, Poljske, Španije, Italije, Hrvaške, kot države v gosteh, Švice, in drugih držav in regij, ki se dotikajo Sredozemlja. Več kot 140 razstavljenih starih bark, replik in drugih plovil ter 6000 nastopajočih je dodalo svoj neizbrisen pečat k festivalskemu dogajanju. Mesto je bilo vse dni, še posebej pa za konec tedna, dobesedno okupirano z obiskovalci. Hoteli so bili polni, cene namestitev pa 4–5-krat višje kot običajno. Francosko vino se je lesketalo v steklenih kozarcih, na vsaki mestni ulici in trgu so v živo nastopale in igrale glasbene skupine iz vse Evrope, mestni pomoli pa so bile delavnice s prikazom pomorskih obrti. Za trenutek se je zdelo, da je bila to zares združena Evropa, enega naroda, starih manir in kulture, če ne bi manjkali nekateri, ki se deklarativno izrekamo, da smo pomorski narod, pa nas ni nikjer na spregled. Seveda pišem o nas, Slovencih. Imeli bi kaj pokazati, se s čim predstaviti, konec koncev deluje na Obali vsaj ducat društev, ki ohranjajo in negujejo pomorsko kulturno dediščino. Premoremo vsaj tri stanovska društva ljubiteljev starih bark, sodelujemo v čezmejnem projektu Mala barka, a očitno smo omejeni na arbitražno črto, saj dlje od Punte Piran in Izolskega zaliva ne sežemo, no, dodatno še nečimrno sikamo po kanalu sv. Jerneja v Seči.

Pa tudi precej slabo gospodarimo z domačimi festivali morja, ki jih pravzaprav (še) ni, saj zasebni regati Društva ljubiteljev starih bark Piran ne moremo zameriti, da se ne odpre navzven, gre pač za tradicionalno druženje prijateljev morja in vsaj te imamo. Podobno se dogaja tudi z izolskim Društvom starih bark: ribiška veselica v Izoli enako kot Neptunov krst v Piranu pač ne dosegata niti po vsebini niti po poslanstvu resnega festivala morja s promocijo obrti, pomorskih veščin in življenja, kot so ga živeli naši predniki. Še sreča, da imamo na vzhodni obali Jadrana za sosede Hrvate, ki so nam lahko za zgled, kako je mogoče umestiti festivale morja v turistično ponudbo krajev, hkrati pa ohranjati pomorsko dediščino jadranskega prostora, ki mu pripadamo tudi Slovenci. Hkrati pa je dobro, da sosedje, četudi festivalsko povezani, ne znajo nastopiti kot regija, ampak so v ospredju interesi lokalnih in županijskih turističnih skupnosti, sicer bi se med Hrvati in Italijani na drugi strani jadranske obale, Slovenci kar izgubili, tako pa imamo še priložnost, da se umestimo v čas in prostor kot resničen narod s pomorsko zgodovino. Ne bo lahko, sploh pa ne iz varnih občinskih soban in spokojnih muzejskih prostorov. »Vse se da,« bi pripomnil nedavno umrli slovenski kalafat Leopold Belec. Res je vse mogoče, kjer je volja in narodova zavest, tam je tudi pot, ko pa bodo festivali morja pripoznani tudi kot dodana vrednost in nov vir turističnega dohodka, bodo tudi v resnici zaživeli. A na koncu vsega bosta spet ostala le človek in morje.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri