prof. dr. sc. Robert Mohović

Od ribiča do doktorja znanosti v pomorstvu

Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič

Prof. dr. sc. Robert Mohović je eden najbolj prepoznavnih obrazov s hrvaškega dela Jadrana. Svojo osebnost je vselej razvijal na morju in z morjem. Danes je profesor na Pomorski fakulteti na Reki, ekspert za ladijsko stabilnost, gonilna sila projekta Mala barka, idejni oče novega eko-muzeja ‘Kuća na moru’ v Mošćenički Dragi, predvsem pa je velik raziskovalec in skrbnik pomorske kulturne dediščine, človek, ki najde mir pod jadri svojega lesenega kvarnerskega guca z oznako MD 551.

 eM: Robert, kako bi se najbolj celovito predstavili?

RM: Ker sva se dobila na Pomorski fakulteti na Reki, v mojem majhnem kabinetu, čisto na vrhu stare stavbe še iz časov Avstro-Ogrske, bom najprej rekel, da sem profesor na fakulteti. V prostem času pa raziskovalec pomorske kulturne dediščine, no, predvsem človek z morja.

eM: Rojeni ste na Reki, vašo mladost pa je zaznamovala Mošćenička Draga?

RM: Res je, rojen sem na Reki 14. julija 1965. Oče pa je bil iz Mošćeničke, kjer sem tudi končal osnovno šolo, nato pa me je pot vodila v Bakar, kjer sem leta 1984 končal Pomorsko srednjo šolo navtične smeri. Nato sem nadaljeval študij na Pomorski fakulteti Vseučilišča na Reki in diplomiral na prvi stopnji 1988 in na drugi 1990, v študijskem letu 1988/89 sem prejel tudi rektorjevo nagrado za najboljšega študenta.

eM: Potem lahko trdiva, da že celo življenje delate in raziskujete v domačem okolju?

RM: Gravitiram res v domačem okolju, seveda pa raziskujem in sodelujem s kolegi strokovnjaki iz cele Evrope in sveta. Današnje tehnologije, sploh v pomorstvu, so globalizirane in omogočajo hipne kontakte po vsem svetu.

eM: Vseeno pa ste čustveno navezani na Mošćeničko Drago?

RM: Seveda. Tam sem preživel najlepši del svoje mladosti. Skupaj z bratom, ki je dve leti in pol starejši od mene in je zadnji pravi Mošćeničar, rojen doma, danes pa tudi profesor na Pomorski fakulteti na Reki, sem preživljal ure in ure na morju. Skupaj sva skakala po čolnih, jadrala in ribarila na očetovi barki Zlatopružici. To je bila prva večja barka na tem področju. V dolžino je merila polnih 17 metrov, zgradili so jo v Punatu na otoku Krku. Oče jo je leta 1971 odkupil od Mirne Rovinj. Kasneje smo ribiško ladjo prodali in našla je novega lastnika, ki jo še danes uporablja za turistične namene in tudi za ribolov. Zanimivo, privezana pa je spet v Punatu.

 

 Deveta regata in izložba tradicijskih bark Mala barka 2.

 

eM: Mar ni vaš oče imel kar dve ribiški barki?

RM: Res je, prva je bila manjša, Zlatopružica pa večja in z njo smo ulovili kar velike količine rib in jih vozili tudi v Slovenijo. V 90. letih prejšnjega stoletja je naša družina imela celo ribarnico pod Plečnikovimi arkadami in ribarnico Ribič Pepi, ki je bila nekoč v lastništvu Emone.

eM: Kako pa ste potem prišli v akademske vode?

RM: Po končani srednji šoli v Bakru sem odšel na služenje vojaškega roka, nato pa na fakulteto. Bil sem odličen študent, strahovito me je zanimala fizika, užival sem v reševanju kompleksnih problemov in nalog. Po diplomi sem odšel kot častnik k Jugoliniji, kjer sem plul po morjih celih enajst let in napredoval do kapitanskega izpita, ki sem ga tudi opravil. Potem pa se je pokazala potreba na fakulteti, dobil sem povabilo in izbral nalogo. Magisterij sem zagovarjal na temo ‘Komparativna stabilnost pri različnih ladijskih tehnologijah’ in jo dokončal leta 1995. Doktoriral sem leta 2002 z nalogo Model ladijskega manevriranja v omejenih plovnih področjih v funkciji zaščite in zavarovanja morskega okolja ter ostal na fakulteti kot izredni profesor. Seveda sem tudi kapitan dolge plovbe.

eM: Kako to, da vas ni premamila svoboda morskih horizontov in zaslužek, ki menda ni bil slab?

RM: Plovba je bila nekoč prva in edina stvar, ki sem si jo zares želel. S pridobljenimi novimi spoznanji pa je rasla v meni potreba po znanju in raziskovanju. Razvojna pot je bila logična. In ko si človek nekaj zares želi, ostane materialna plat v ozadju.

eM: Kakšno je plačilo na ladjah in kakšne možnosti imajo diplomanti Pomorske fakultete za pridobitev zaposlitve?

RM: Plače v pomorstvu so visoke, a je temu primerna tudi odgovornost. Je pa res, da na ladijskem krovu velja strog hierarhični red. Ko si začetnik, si zadnji po činu in tudi po plači. Razvoj gre stopničasto navzgor, z veliko odrekanja in dobrimi rezultati pride tudi večja plača. V resnici je tako, da je zaposlitev mogoče dobiti. Je pa težava, da smo Hrvati v svetovnem merilu zelo cenjeni pomorci, ki plujemo na boljših ladjah, kar je sicer odlično, pri iskanju prve zaposlitve pa tudi rahla težava, saj smo predragi za nizkocenovno konkurenco iz tretjega sveta, predvsem iz azijskih držav, s Filipinov in Kitajske.

eM: Katere smeri pa poučujete na Pomorski fakulteti na Reki?

RM: Študentom ponujamo pet glavnih smeri: navtika in strojništvo, radiotelegrafija s pomorskimi telekomunikacijami in elektroniko, logistika, management in tehnologija prometa.

eM: Koliko študentov vpisujete in ali Pomorska fakulteta še vedno velja za sveti moški gral?

RM: Že dolgo je tega, kar je ta stereotip presežen. Polovica študentov prihaja iz srednjih pomorskih šol, druga polovica pa so gimnazijci. Pri managementu in tehnologiji prometa je delež vpisanih deklet več kot polovičen, prvi trije ponujeni programi pa ostajajo pregovorno moški, saj je njihov delež zastopan kar v 95 %, le okoli 5 % pripada dekletom. Sicer pa študij traja pet let, letno se vpiše 350 študentov, na fakulteti pa je v enem sklenjenem ciklu okoli 2000 študentov.

eM: V strokovni javnosti reška Pomorska fakulteta kotira zelo visoko. Komentar?

RM: Smo ena redkih fakultet, ki ponujamo dodiplomski, doktorski in podiplomski študij. Na fakulteti predava kar štirinajst doktorjev znanosti, kar predstavlja velik intelektualni potencial. Mislim, da smo v tem prostoru kadrovsko in kakovostno najmočnejši.

eM: Katera področja predavate, kaj je vaša specialnost?

RM: Manevriranje z ladjo, upravljanje s tovorom, stabilnost, projektiranje morskih pristanišč in plovnih poti, na zadnji stopnji pa predavam tudi zgodovino pomorstva in navigacije, ki je nekoliko lahkotnejša tema, hkrati pa je to tudi moja prostočasna dejavnost. No, pa še kaj bi se našlo.

eM: Pomorci imate torej lepo perspektivo. Kaj vas najbolj ogroža?

RM: Perspektiva ni slaba. Še najbolj nas lahko skrbi že omenjena konkurenca nizkocenovnega kadra z vzhoda, ki pa je žal včasih tudi strokovno vprašljiv. Druga skrb pa je razvoj, ki gre v smeri ladij brez posadke, kar pa po drugi strani za seboj povleče tudi marsikatero drugo dejavnost, s tem pa se odpirajo nove priložnosti in spet pridejo novi izzivi.

eM: Kako potemtakem sploh še najdete čas za jadranje na kvarnerskem gucu?

RM: Gre za strast in zanjo se vedno najde čas. Barko nama je z bratom kupil stric, potem ko je bila skoraj 20 let zapuščena v neki gostilni. Z njo sva lovila tudi ribe, jo stalno obnavljala, v 70. letih je dobila tudi staro jadro. Zadnja obnova je bila narejena leta 2010 in s takšno se sedaj udeležujemo regat tradicionalnih plovil na Jadranu. Gre za regate s posebnim poudarkom na združevanju ljudi in raziskovanju ter ohranjanju pomorske kulturne dediščine v Kvarnerju in Istri. Leta 2016 smo bili tudi v gosteh ob 2400-letnici Starega Grada na Hvaru, in če je le mogoče, smo tudi na regatah okoli otoka Murterja. Skoraj sem pozabil, leta 2012 smo zastopali hrvaško floto na festivalu v Brestu.

 

 MD 551 je registracija kvarnerskega guca, ki pripada družini Mohović.

 

eM: Kakšen je vaš odnos do tradicionalnih plovil? Kaj bi radi spremenili, kaj vas posebno moti?

RM: Zelo bi bil vesel, če bi nam uspel že začeti projekt katalogizacije tradicionalnih plovil, ki obsega: splošne podatke o barki s fotografijo plovila, podatke o lastniku, tehnične podatke o trupu, jamboru in jadrih, podatke o vrveh, krmilu, veslih in ostali opremi, o pogonu, in posebno rubriko z zgodovinskimi podatki, torej o sledljivosti plovila skozi čas. Na tak način bi prišli do pomembnega podatka, koliko je v resnici takšnih plovil. Vpis plovila v ta katalog bi bil najboljša osnova pri uveljavljanju bonitet, ki bi jih prineslo spoznanje, da je tradicionalni čoln prepoznan kot del premične kulturne dediščine. To poudarjam zato, ker je na vodi kar lepo število tradicionalnih bark, dodelane in opremljene pa so popolnoma zunaj konteksta tradicionalnega plovila, in to je stvar, ki me moti.

eM: Sprejeli ste tudi interna regatna pravila?

RM: Regate so nujno zlo vseh druženj lastnikov tradicionalnih bark. Preprosto ne gre brez njih, so razlog za dogodek, zaradi katerega se potem ljudje srečajo in obujajo svoje navade in običaje. Gre za kulturo življenja na morju, z morjem in ob njem. Kljub vsemu, ali pa ravno zaradi tega, da bi imeli jasna pravila, smo v Združenju tradicijskih jader in v koordinacijski zadrugi za ohranjanje in revitalizacijo pomorske, ribiške ter ladjedelniške dediščine Kvarnerja in Istre sprejeli pravila o konstrukciji in opremi tradicijskih plovil z regatnimi pravili, ki veljajo za tradicionalne in stare barke v tem akvatoriju. Pri pripravi pravil smo se naslonili na Pravilnik Unione Italiana vela tradizionale – UNIVET, ki temelji na anglosaški izkušnji, zraven pa smo upoštevali tudi Pravilnik Associazione vela al terzo – Venezia. Ne nazadnje pa smo sledili tudi evropskim direktivam za vzdrževanje in obnovo tradicionalnih plovil, tako imenovanim Barcelonskim poveljem, vse skupaj pa smo prilagodili posebnostim tradicionalnih plovil na hrvaškem delu Jadrana.

eM: Kakšna je razlika med Fiumanko Classic in Fiumare?

RM: Fiumanka Classic je poskus organizatorjev Fiumanke in mesta Reke, da bi en teden pred glavno regato mesto zaživelo tudi v svoji prvobitni pomorski zgodbi. Kot rečeno, pa je regata klasik na morju nujno zlo. Pred tem je potrebno promocijsko jadranje, nujna je velika medijska pozornost. Temelj vsakega takšnega dogajanja so delavnice, potrebni so strokovni posveti, ki pa pri tem velikem dogodku, kjer se čaka predvsem na prihod maxi jadrnic in drugih tehnološko izpopolnjenih bark in vrhunskih posadk, zanimivih za sponzorje in medije, zaenkrat ostajajo še v ozadju. Vse skupaj pa smo dobro izkoristili na poletnem festivalu morja Fiumare v Mošćenički Dragi, kjer v manjšem obsegu ponujamo celotni paket vsebin življenja z morjem.

eM: Kdaj je bila prva regata v Mošćenički Dragi?

RM: Prvo regato smo organizirali leta 2009. Fiumare je kvarnerski festival morja in pomorske tradicije, kjer, kot že rečeno, skozi igro, izobraževanje in s pesmijo predstavljamo in ohranjamo ta del izjemne kulturne in pomorske dediščine. Program je prilagojen lokalnim obiskovalcem in domačinom, kot tudi turistom, ki jih je vsako leto več.

eM: Bili ste gonilna sila projekta Mala barka 1. Lahko na kratko opišete ta projekt?

RM: Projekt Mala barka 1 je končan, vključena je bila tudi občina Izola. Uspešno smo črpali sredstva, ki jih je bilo skupaj za skoraj 700.000 EUR. Če je opredmeteno najvidnejši slovenski rezultat v tem projektu restavriran 16 m dolg ribiški čoln Biser, na hrvaški strani to predstavlja muzej Hiša na morju.

eM: ‘Kuća od mora’ v Mošćenički Dragi je torej novi eko-muzej. Kakšno je njegovo poslanstvo?

RM: Gre za interaktivni muzej, ki v celoti prikazuje nekdanje življenje družin z barko in morjem. Odprli smo ga lani, v hiši čisto ob mandraču, ki je občinska last. Občina pa je skupaj s turističnim združenjem, naravnim parkom Učka in domačini tudi članica naše zadruge, tako da smo našli skupne sinergije, ki že prinašajo dobre rezultate. V prvi sezoni je muzej obiskalo več kot 2500 ljudi. Ker gre za evropski projekt, je prvih pet let vstop v muzej brez vstopnine. Zunaj sezone se muzej odpre po vnaprejšnji najavi, pozimi pa je odprt le za najavljene skupine. Nedavno pa je eko-muzej ‘Kuća od mora’ postal polnopravni član Zveze pomorskih muzejev Sredozemlja (AMMM).

 

 Eco muzej Kuća od mora, Mošćenička Draga.

 

eM: Kaj pa projekt Mala barka 2, kakšni so načrti?

RM: Mala barka 2 je že potrjeni projekt, ki bo trajal dve leti in pol ter se končal spomladi 2019. Odobrenih je 2,2 mio EUR namenskih sredstev. V projekt so poleg partnerjev iz prvega projekta vstopili še občina Piran in Pomorski muzej Sergeja Mašera, na hrvaški strani pa tudi Pomorski in zgodovinski muzej Hrvaške in Primorja ter rovinjska Hiša o batani. Na Hrvaškem imamo namen dokončati obnovo logerja v Nerezinah, načrtujemo nov interpretacijski center Krk v mestu Krk, obnovilo se bo še okoli deset drugih manjših tradicionalnih plovil, pripravila akademija rokodelskih veščin in izdelovanja jader, poseben poudarek bo na gastronomiji, posneto bo več kratkih TV-dokumentarcev, pripravljajo se bogate vsebine za nove turistične manifestacije. Vsekakor bo živahno, živo, zanimivo in dinamično.

eM: Nekako morava končati ta intervju, zato vas vprašam za tri največje osebne želje?

RM: (Premislek.) Da bi bili naši zastavljeni projekti dolgoročno finančno vzdržni in zdravi, da bi bili lastniki starih lesenih tradicionalnih plovil deležni posebne obravnave, podprte s stalno strokovno pomočjo in z zmanjšano finančno obremenitvijo. To si res želim in naj pojasnim: s subvencijo in popusti za zavarovanje, popusti za priveze in vzdrževanje bark bi te res lahko izkazovale našo pomorsko kulturno dediščino. Ne nazadnje pa želim uživati pod jadri in biti v stalni akciji in premikanju, če je le mogoče, na morju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri