Ciril Mlinar Cic

Slovenski potapljač, jamar, fotograf in filmski ustvarjalec ter inovator je bil rojen 8. septembra 1954 v Ljubljani. Ciril Mlinar je veteran podvodne fotografije in podvodnega filma na Slovenskem. Z energijo raziskovalca je neustavljiv, svoje pustolovščine pa vešče in všečno ohranja na videu in v filmski obliki. Na mednarodnih festivalih so njegovi kratki filmi večkrat nagrajeni.

Cic se je s podmorjem prvič srečal leta 1959 na Pagu. Kot petletnega fanta ga je pogled skozi podvodno masko zaznamoval za vse življenje. Ko je v osnovni šoli pisal spis, kaj bo postal, ko bo velik, je enostavno napisal, potapljač. Svoje mladostne sanje je uresničil.

Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv, Matej Pušnik, Bogdan Kladnik, Jože Pristavec, Peter Gedei, Tea Knapič in eMORJE.com

eM: Kdo ste, Ciril Mlinar Cic? Kako bi se lahko najbolj iskrivo opisali?

Sem raziskovalec podvodja, podvodnega sveta. Morje imam sicer izredno rad, vendar se ne bom posebej opredelil zanj, saj me enako močno vleče tudi v celinske vode, še posebej v sifone kraških jam. Že od mladih let sem po naravi raziskovalen tip. V petem razredu pa mi je prišla v roke knjiga Svet tišine, mojstrovina dveh utrganih Francozov Cousteauja in Dumasa. Prebral sem jo na dušek in pozneje še večkrat. Če jo bereš danes, jo je treba razumeti seveda v kontekstu časa. Takoj za njo sta prišli še dve, Hassova Izhajamo iz morja in Sprehodi pod morjem domačih avtorjev. Vsi ti pisci so bili tudi pionirji v podvodni fotografiji in filmu in so vsak na svoj način izdelovali potapljaške dihalne naprave. Navduševali so me s svojimi prigodami in raziskovanji ter mi preko knjižnih vsebin odstirali pogled v neznani svet podvodja. Pogled skozi podvodno masko na Pagu je bil le podzavestni impulz iz preteklosti, ki mi je pri tem še pomagal. Pozneje sem razmišljal le še o tem, kako se bom potapljal in pod vodo ostal čim dlje.

 

 

eM: Kdaj in kje ste se prvič srečali s potapljanjem?

Čas mojega odraščanja je bil čas inovacij in improvizacij. Opreme takrat v naših trgovinah ni bilo mogoče kupiti niti ni bila kako drugače dostopna. Tako smo se mulci sami lotili izdelovanja potapljaške opreme in opreme za podvodno fotografijo. Nekaj načrtov sem našel v knjigah, nekaj so bile moje lastne zamisli. Inovacija, takrat te besede še nisem poznal, me je zmeraj spremljala. Tako sem si že v mladih letih izdelal prvo podvodno ohišje za fotoaparat in potapljaško »pumpo«. Spomnim se, kako sem kot osnovnošolec zapleten nepovratni ventil na tlačilki poenostavil, da je deloval brezhibno. Še danes priprava deluje in bi se lahko z njo potopil 25 metrov globoko. Seveda ob dveh asistentih, ki bi pridno dovajala zrak.

eM: Ali se še spomnite, kako je bilo, ko ste kot 16-letnik opravili izpit za potapljača?

Tega pač ne moreš pozabiti, spomini so še zelo sveži. Od malega sem se potapljal v apnei. Da bi prišel do potapljaške opreme, se pravi do jeklenke in regulatorja, pa je bilo treba opraviti potapljaški izpit v potapljaškem klubu. A bil sem premlad. »Pridi drugo leto,« so dejali in tako dve leti zapored, šele v tretje so se me usmilili. Do takrat je v DRM Ljubljana (Društvo za raziskovanje morja) veljalo pravilo, da si smel opravljati izpit šele pri polnoletnosti. Z mojim prihodom so takrat minimalno starost znižali na 16 let.

 

 

eM: Kakšno opremo uporabljate danes (osebno in filmsko), kako je bilo včasih?

Z leti sem se srečal že z večino proizvajalcev, tako tudi potapljaška oprema, ki jo trenutno uporabljam, ni od ene same firme. No, če povem le za zadnje kose, ki sem jih kupil letos, lahko omenim regulator Apex in suho potapljaško obleko Bare Expedition, primerno za potapljanje v jamah. Za podvodno snemanje pa uporabljam videografsko orientiran Lumix GH5S, ki omogoča snemanje DCI ali UHD 4K v načinu 1 zajet piksel = 1 izhodni piksel.

Včasih je bilo seveda zelo drugače. Leta 1969, na primer, sem si izdelal preprost dihalni aparat, pumpo in dihalno vrečo za preizkusni potop na kopališču Štern na Ježici. Ob njem pa tudi svoje prvo podvodno ohišje za fotoaparat. Znanec je hudomušno dejal, ko ga je danes po 50 letih videl, da je videti kot prototip kamere GoPro. Ha, ha, ha, na daleč ji je v resnici res malo podoben.

Kako zelo drugače je bilo nekdaj, nepredstavljivo za današnji čas, najbolje ilustrira odhod na potop nekega poletja. Iz Ljubljane smo se z vlakom peljali do Reke, tam smo si oprtali grmado opreme na ramena in odšli naprej peš po cesti do sedem kilometrov oddaljenega potapljaškega centra v Kostreni (Žurkovo). Koliko truda je bilo vloženega za tisti en ali dva potopa. To pove veliko o neznanski motivaciji, ki je bila prisotna med nami. Prav tam v Žurkovu sem leta 1971 opravil tudi praktični del izpita za športnega potapljača.

 

 

eM: Kateri svet vas bolj prevzame: morski ali jamski?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti enoznačno. Morje ljubim, kot sem že dejal, a jame so nekaj posebnega. Hudo skrivnostne so, sploh kadar se potopiš v še neraziskan sifon. Takrat veš, da odkrivaš nov svet, ki ga še nikoli ni dosegla svetloba. Spremljajo te nori občutki, kot bi se dotikal nedolžnosti in vseh hrepenenj in strasti, povezanih z njo. Imaš pa strop nad glavo, zato veš, da je edina pot nazaj ob vrvici. No, tudi morje ima za potapljača strop, sicer nevidnega, povezanega s dekompresijo. Ne znam se opredeliti, oba svetova sta posebna in privlačna, morje s svojim bujnim življenjem, jame z možnostjo po odkrivanju še zadnjih zares nedotaknjenih svetov. Zato potope še najbolj izbiram glede na letni čas. Tri do štiri tedne poletnega morja v kosu je postala obveza, zadnje desetletje na jadrnici Sub s kapitanom Tototom. Na barki je tudi kompresor za polnjenje jeklenk, tako da nisva odvisna od obale in potapljaških centrov. Tako lahko plovbo sproti načrtujeva glede na vreme in vetrove ter izbirava kraje za potapljanje. To bi bila prava stvar zdajle, v času korone, umik v izolacijo na morje. Še en teden južnega morja si običajno privoščim oktobra. To je čas, ko je temperatura 20˚ C konstanta, tako na zraku, kot v morju, od površja pa vse do globine 60 metrov. Čisti užitek. Žal na Hrvaškem individualno potapljanje ni dovoljeno, razen če kupiš drago dovoljenje. A za zavarovana območja, recimo Viški arhipelag, tudi to ne velja. Lahko poceni kupiš dovolilnico za podvodni ribolov, ne smeš pa se potapljati z avtonomno potapljaško opremo, opazovati, snemati in fotografirati. Mislim, da je ta nenavadna posebnost naše sosede edinstvena kar v globalnem smislu. Tudi zaradi takšnega odnosa so mi domače kraške jame, ki so mimogrede povedano tudi najbogatejše po pestrosti jamske favne na svetu, vse bližje in vse bolj privlačne. Sicer pa je najboljši čas za jamsko potapljanje pozimi, ko pritoki zamrznejo in se vode umirijo, jaz pa nisem na morju.

eM: Ali imate kakšno svojo priljubljeno morsko potapljaško destinacijo?

Imam, tudi v slovenskem delu Jadrana in v bližini Trsta so lepi kotički za enodnevne izlete. Sicer pa imam raje južno morje, kjer je morje temno modro, skoraj črno. Kar sedem poletij sem tako preživel na Kornatih, rad imam Viški arhipelag – območje okoli Biševa, Svetca, Brusnika in Jabuke. Lep je akvatorij okoli Mljeta, a je povsem drugačen, na njem na primer v globini ni morskih drevesc – »gorgonij«, so pa namesto njih rdeče korale, lastovsko območje pa je z izjemo Sušca na žalost močno izlovljeno, kar pa velja danes skoraj že za vsa morja. Na splošno najbolj obožujem zunanje razjedene stene otokov in njihov živi svet, v globinah pod 40 metri.

eM: V čem pa je bistvena razlika pri potopu v morje ali jamo?

Največ v opremi, razlikuje pa se tudi tehnika potapljanja. Že sam način plavanja je precej drugačen, potem pritrjevanje vrvice med plavanjem v jamo, zelo pomembno je pri dihanju uporabljati tretjinski način, se pravi le tretjino plina smemo podihati za plavanje v notranjost, druga tretjina je za povratek, preostanek pa ostane v jeklenkah za rezervo. Za jamski potop mora biti vsa oprema najmanj dvojna. Dva med sabo neodvisna dihalna aparata, več svetilk, inštrumenti, rezervna maska, kup druge drobnarije ter suha obleka, ker je v jami ponavadi mraz in pa seveda varnostna vrvica. Ta je še posebej pomembna. Brez nje bi bilo plavanje v sifon podobno potovanju z enosmerno vozovnico. Ker je vse dvojno, tudi teža opreme, je pomoč v jami zelo dobrodošla. Razmere v jami so skozi vse leto podobne. Povprečna temperatura je običajno med 5 in 9 stopinj, odvisna je od letnega povprečja jamskega zaledja.

Potop v morje je odvisen od letnega časa, od valov in tokov, od tega, ali se potapljamo z obale ali s čolna v »modro«, najbolj pa seveda od načrtovane globine. Glede na vse to si pripravimo primerno opremo. Za običajne »športne« potope je primernejša mokra neoprenska obleka, suha obleka pa je potrebna le v zimskih razmerah in za dolge globoke potope.

 

 

eM: Kam sežejo vaši fotografski začetki?

V sam začetek mojega potapljanja, saj sem že v štartu, sem ob izdelovanju potapljaške opreme naredil tudi podvodno ohišje za fotoaparat. Pozneje me je fotoaparat spremljal pri vseh potopih. Leta 1973 sem se udeležil tudi prvega tekmovanja v podvodnem fotolovu, novotarije, ki naj bi iz podvodnih ribičev naredila podvodne fotolovce. Ti naj bi svoje puške zamenjali za fotoaparate in poslej z njimi lovili ribe. Pri tem sicer nismo uspeli, je pa tekmovanje, ki smo si ga izmislili slovenski podvodni fotografi, postalo tradicionalno in se pozneje razširilo po vsej Evropi. Aparat, ki sem ga imel na tej tekmi, je bil vse prej kot primeren za fotografiranje ribe. Najbližja razdalja za fotografiranje je bila »morski meter«, kar je 1,33 metra, seveda ni imel vizirja, zato je bilo treba ribo na prav ocenjeni razdalji zadeti na pamet, in to brez bliskavice. Rezultat je bil pričakovano slab. Nekaj rib sem sicer uspel ujeti v izrez, a bile so neostre in zamaknjene. Tako sem si z nič točkami delil zadnje, šesto do sedmo mesto, s še enim nesrečnikom, ki pa je imel v nasprotju z mano že kvaliteten amfibijski aparat Calypso-Nikkor. Tako klavrna je bila moja prva tekmovalna izkušnja. No, že moje drugo ohišje za aparat Werra 2 je bilo mnogo boljše, tretje, ki sem ga izdelal doma iz plexija, pa je bilo že skoraj vrhunsko. Uporabno je bilo do globine 75 metrov in je na prvenstvih celo desetletje posegalo tudi po najvišjih mestih, dokler ga ni zamenjal nov kupljen tovarniški model.

 

 

eM: Vaša specialnost je fotografija, snemanje in režiranje naravoslovnih filmov in videov. Od kod ta strast? Katera prevladuje?

Kaj pa vem, to je prisotno v meni ves čas. Združujem več različnih znanj, ki jih s pridom kombiniram, sploh kadar pri filmu delam sam. Ne delam sam vedno, velikokrat pa. Zavedam se, da je dobro, če pri filmu dela več ljudi ali pa je vsaj montažer druga oseba, tako da ni čustveno vezan na posamezne posnetke in jih po potrebi laže zavrže ali bolj radikalno zareže vanje. Po drugi strani pa kot snemalec in direktor fotografije znam bolje postaviti kader, če ob tem v glavi že režiram in montiram, sploh kadar je izvirna zamisel moja in pred tem napišem tudi scenarij in snemalno knjigo. Vem, kako začeti kader, da se bo bolje ujel s prejšnjim in na kakšen način ga zaključiti. Je pa s tem veliko dela, tudi za čisto kratek film. Začel sem s fotografijo, ob njej dolgo vztrajal, nekaj časa sem pod vodo nosil celo fotografski aparat in filmsko šestnajstico skupaj, a to je zahtevalo tak strašanski napor, da sem fotoaparat končno odložil in je moja glavna strast postala gibljiva slika.

eM: Katero snemanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Če govoriva o jamah, sta to zagotovo prvo snemanje proteusa v naravnem okolju leta 1983 in naključno srečanje z brejo človeško ribico 24 let pozneje. Oboje se je zgodilo v Planinski jami, skoraj na istem mestu. Pri prvem se natančno spomnim, kako sva se z Markom dogovorila, da se najprej približam živali v polmraku in začnem snemati, potem šele on prižge luči. Tako sva dobila močerila še v mirujočem stanju, drugače je prej odplaval. In kako sem potem razburjen gledal skozi iskalo, medtem ko je kamera brnela in so nastajali prvi posnetki. Takih stvari ne pozabiš zlepa. Tudi tisto z brejo močerilko je ostalo vgravirano v podzavesti. Človeška ribica me od takrat naprej spremlja na vseh mojih poteh. Včasih se zdi, da je produkcija cicfilm postala nekakšna blagovna znamka za proteusa, saj se mnogi, ki želijo kaj zvedeti ali pridobiti materiale, obračajo name, jaz pa ostajam njen zvesti spremljevalec in občudovalec.

eM: Veljate za odličnega pisca, saj obsežna bibliografija izdaja preko 200 člankov v različnih knjigah, revijah in časopisih. Filmska produkcija pa je že tudi obsežna. Katere realizirane filme bi izpostavili od vaših začetkov do zadnjih let?

Pravzaprav je bibliografija precej obsežnejša, saj so ti podatki izpred desetih let, ko sem prenehal s popisovanjem. Objave sem začel odlagati v veliko škatlo, češ, bom to urejal, ko bom v penziji in imel čas, ha ha ha. No, ta čas zaenkrat še ni na vidiku. Poleg pisanja je bilo še okrog deset tisoč objavljenih fotografij ob besedilih drugih avtorjev, za katere imam podatke. Filmska produkcija pa obsega prek sedemdeset filmov, bogat je tudi arhiv posnetkov, ki so ostali v surovem stanju. Montirajo in zaključujejo se namreč le naročeni filmski projekti, za kaj drugega trenutno še ni časa. Od realiziranih filmov moram vsekakor izpostaviti prvi film o jamskem potapljanju v nekdanji Jugoslaviji, ki sva ga posnela skupaj z Markom Krašovcem. Zaradi zmage na festivalu Hans Hass Medaille, enem vidnejših mednarodnih festivalov podvodnega filma, je pomembno vplival na nadaljnjo filmsko kariero. Film Obrazi zelene reke pa je bil prvi 35-milimetrski podvodni film pri nas, ki ga je sofinanciral tedanji Slovenski filmski sklad. Omenil bi še trilogijo filmov o jamah, življenju v njih in problematiki pitne vode, ki jo črpamo iz kraških jam. To so: A hot spot in the cold darkness, Vodni krog in Lovci na človeške ribice. Vsi trije so bili deležni več nagrad in zmagali na vsaj enem mednarodnem filmskem festivalu.

eM: Kaj pa vaš kratki igrani film Vodni krog?

V njem sem obudil staro resnično zgodbo s Krasa. Spogleduje se s pitno vodo, problemom tretjega tisočletja, človeškim odnosom do nje in njegovo kratkovidnostjo. Film je nastal v sklopu čezmejnega projekta Slovenija–Hrvaška, Škocjan–Risnjak, katerega vodilni partner je bil javni zavod Park Škocjanske jame.

eM: Za svoja dela ste prejeli številna priznanja in nagrade. Letos marca odmevno nagrado na mednarodnem festivalu podvodnega filma PAF Tachov, ki je eden najstarejših na svetu. Kljub nagradam ostajate presenetljivo skromni. Kaj vam pomenijo? Komentar?

Na tem češkem festivalu so bili v kategoriji profesionalnih filmov nagrajeni že trije moji filmi. Letošnjo nagrado so podelili filmu 35 YEARS OF PROTHEUS ON FILM, katerega sem ustvaril ob obletnici, govori pa o filmu kot sredstvu za promocijo ogroženosti človeške ribice. Priznam, občutek ob podelitvi je prijeten, saj to vendarle pomeni nekakšno potrditev, da dobro delam, nagrada pa je vselej koristna, če na za drugo pa vsaj za pridobivanje novih potencialnih projektov in za prepoznavnost. Pomembno je tudi, kdaj si jo dobil, če je nagrada stara, pomeni, da si nekoč v preteklosti nekaj dobro naredil, če pa je nova in sveža, je aktualna zdaj in pomeni, da si v igri danes. Zato so največ vredne zadnje.

eM: Leta 2015 je izšla tudi vaša knjiga Podvôdje – Potapljaške zgodbe. Kaj prinaša?

Podvôdje ponuja bralcu 27 potapljaških zgodb, vzetih iz štiridesetletnega obdobja mojega aktivnega potapljanja. V tem času se jih je nabralo na tisoče, saj je vsak potop svoja zgodba, a izbral sem takšne, ki so med sabo dovolj različne in na nek način posebne. Pripovedujejo o neskončni ljubezni do te aktivnosti in podvodnega sveta, pa naj ga obdaja sladka voda, morje ali prekriva jamski strop. Govori o izjemni motivaciji protagonistov, o odrekanju, improvizaciji in inovaciji. Srečamo se z jamarjem, ki se namesto pred matičarja raje odpelje na raziskovanje blatne jame, govori o srečnih naključjih, o preživetju in o izdajalski vrvici, ki zaplete jamskega potapljača v smrt. Opisuje srečanje z morskimi psi orjaki v domačem morju, o zlatniku in zlati mrzlici, o iskanju vode pod zemljo, o nezavesti pod morjem, o dinamitaših, o pogrebu nekega kita. To je zgodba o strasti, ki presega običajna življenja, kot je nekdo zapisal v kritiki. Vse to in še več …

 

 

eM: Dotakniva se še cicfilma. V resnici gre za edino tovrstno slovensko produkcijo, specializirano za podvodni in speleološki film?

Ja, to je moja filmska produkcija, tudi blagovna znamka, ki temelji na desetletjih izkušenj in sem jo sedaj vključil v zavod Vodni krog, Inštitut za vodo novega tisočletja in umetnost. Skozi to pravno obliko sedaj udejanjam svoje zamisli.

eM: Nedavno ste želeli nastopiti v Narodnem muzeju skupaj s prijateljem Ivetom Šošom, pa je virus prekrižal načrte. Kje se pa sicer srečujejo vajine poti?

Ive je profesionalni potapljač in podvodni fotograf, glasbenik, umetnik. Spoznal sem ga v potapljaškem centru na Mljetu. Dvakrat dnevno nas je vodil na najatraktivnejše potapljaške terene. Presenetil me je njegov iskren pozitivni odnos do podmorskega okolja, zato sem mu tudi z veseljem napisal uvodni govor ob odprtju njegove razstave v Narodnem muzeju Slovenije. Poznejši potapljaško-muzejski večer s pogovorom pa je zaradi znanih razlogov odpadel. Tudi letos sva imela skupni podvodni načrt v njegovi Dalmaciji, morda ga z zamikom še izpeljeva. Morje čuva svoje lepote za tiste, ki znajo gledati, pravi, zato ga lahko osreči že srečanje z malim polžkom. Tak je Ive.

eM: Ali se vam zdi, da je slovenska javnost dovolj ozaveščena z okoljsko problematiko?

Glede smeti zmeraj bolj, saj jih ne vidiš več ležati okrog. Pri ločevanju odpadkov pa smo postali pravi virtuozi. Tudi očiščevalne akcije kraških brezen prinašajo na dan v glavnem odpadke starejših datumov. A teh je v jamah še ogromno in bo še veliko dela. Uboge so tudi naše reke in potoki, ki po vsaki visoki vodi še vedno dobijo na grmovju obrobo plastičnih zaves. A smeti, ki jih vidimo, nas motijo le vizualno, nevarnejši so strupi in odpadne vode, ki se nevidno izcejajo v naravo. Še vedno imamo za sabo šolski primer uničenja največjega belokranjskega izvira, ki so ga zastrupili s PCB, s tem, da so odpadne kondenzatorje iz tovarne več let zakopavali v okoljske vrtače. Njegova voda še danes po štiridesetih letih ni pitna. Tudi drugi največji izvir pri Črnomlju, katerega voda ima okus po črni človeški ribici, je ogrožen zaradi intenzivnega kmetovanja in škropljenja z gnojevko v njegovem majhnem in občutljivem zaledju. Takšnih, zelo velikih okoljskih problemov imamo še ogromno in na njih se veliko premalo naredi.

 

 

eM: Kateri so vaši aktualni projekti v delu?

Trenutno imam v delu več kratkih filmov o reki Soči, enega o Muri in enega o Blejskem jezeru. Človeška ribica ostaja stalnica, o kateri ravno snemam nove UHD-posnetke. Na čakanju imam tudi dokumentarec o iskanju novih virov pitne vode s potapljaško metodo, ki smo jo včasih že uporabljali. Tak primer je bil recimo Kozja luknja pod Šembijami, jama, nad katero se vozimo na morje. Potopil sem se na dno jame, preplaval sifon in zadaj našel dovolj veliko količino čiste vode. Izmerili in narisali smo načrt jame in na teren prenesli točko za vrtino. Zdaj v okoliških vaseh že 23 let pijejo »mojo« vodo. Ta izredno zanimiv in atraktiven način vodooskrbe bi rad realiziral tudi na filmu. In še nekaj je. Deset let je minilo, odkar vsako poletje križarim z barko Sub po Jadranu. V tem času sem posnel ure in ure video posnetkov in čas bi bil, da bi iz njih izluščil zanimiv raziskovalno-navtični film. Morda letos?

eM: Za konec pogovora dovolite še vprašanje, ali ste bolj dnevni ali nočni človek?

Najlepši so mi sončni vzhodi, a na žalost jih bolj malo vidim. Največ delam ponoči, tako da se mi delo dostikrat potegne v zgodnje jutranje ure. No, takrat vidim tudi sončni vzhod.

eM: Kaj želite sporočiti slovenskemu bralcu in poslušalcu?

Čista in pitna voda ter zanesljiva in stabilna vodooskrba, to sta izziva, ki sta pred nami. Pred menoj pa nov izziv, snemanje dokumentarca o iskanju novih virov pitne vode.

Podobne teme:

• Potapljaški safari
• Magična Fiesa z Jano Šubic Jurjavčič
• Ob Iloviku našli ostanke rimske ladje iz 2. stol. pr. n. št.
• Borut Furlan
• World Ocean Day – svetovni dan oceanov