David Poljšak
Zase pravi, da je eden najbolj zavednih Slovencev. V znamenju leva je rojen v Barkovljah pri Trstu, torej je zamejski Slovenec. Takoj bi nas Franko Košuta vprašal, če smo mi v matici domejski, zato zapišemo le tržaški Slovenec, ki pa neizmerno rad uživa življenje.
M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
Spoznali smo se pred mnogo leti. Ostaja alfa samec ene najbolj jadralskih slovenskih družin, vendar zmeraj v ozadju. V harmoničnem zakonu ženi Juditi Mrak Poljšak priznava, da brez nje ne bi bilo skoraj nič od zgodbe, ki še kar naprej brsti in raste v cvet, ki bi ga želel še marsikdo na svojem vrtu. V zakonu sta se Poljšakoma rodila dva otroka, starejši Dan in mlajša hči Lara. Oba sta tesno povezana z morjem in sta že zdavnaj presegla očeta – svojega prvega vzornika in trenerja, kar s ponosom priznava tudi David in ostaja skromen ter ponosno stopa v njuno senco.
eM: Vaš življenjski moto je – uživaj življenje. Od kdaj takšna filozofija?
V resnici ne vem čisto točno, se mi zdi od zmeraj. Tako sem bil vzgojen, tako sem rasel in se stalno vračal k morju. Materialni svet je seveda eksistenčno pomemben in izmenjujoče prioriteten v različnih življenjskih obdobjih, to drži. A sla po denarju in uspehu često odpeljeta človeka s poti, mu zameglita pogled in um. Ta pa se ob morju in z morjem vedno zbistri, nekako ostaja prvinski, kot je poslanstvo človeka, kar je zame najbolj pomembno.
eM: Rojeni ste ob morju. Ali ste že v mladosti začeli jadrati?
Vonj po morju sem dobil že v mamino naročje. Dobro se spomnim, kako je dedek kupil leseno pasaro. Na dan splovitve je deževalo, mati me je držala v naročju pod dežnikom, ko sva opazovala dedka in moško druščino, kako vstopa na barko. Meni pa se je zdelo skrajno čudno in skoraj nepošteno, zakaj me ne vzamejo s seboj. Bili so drugačni časi, in po takratnih manirah sem bil pač premajhen za resne »moške« stvari.
eM: Kdaj pa ste potem dobili priložnost začeti s treningi jadranja?
Čakati sem moral vse do 12. leta, saj v zamejstvu v 60-ih in 70-ih letih nismo imeli prav veliko možnosti in opreme za treniranje. Pri nas ni bilo optimistov, za fly junior pa si moral dopolniti 12 let. Pisalo se je leto 1976, ko je JK Sirena s pomočjo JK Čupa v Sesljanu organizirala jadralni tečaj na jadrnicah razreda FJ. Jaz pa sem takoj začel trenirati z mojim prvim in edinim trenerjem Frankom Drasičem.
eM: Kako prvim in edinim?
Franko me je vzel k sebi in začel trenirati. Hitro sem napredoval, talent je bil očiten, od tam naprej pa sem zmeraj vse moral početi sam. Staršev nisem niti želel niti mogel finančno obremenjevati s svojimi željami, saj smo sredstva enostavno potrebovali za preživetje in vsakodnevno življenje, šport je žal moral izostati. Sem pa po prvem tečaju jadranja na regati prišel prvi skozi cilj in premagal tudi trenerja. Takrat je športno društvo v Barkovljah podpiral gospod Pertot, izredno dobrodušen in dobrodelen človek. Pri sosednjem klubu pa so pripravljali državno prvenstvo razreda 420. Klubu je kupil novo jadrnico, dodeljena pa je bila najboljšemu na tečaju. Tako sva z bratom začela trenirati in tekmovati, ampak učila sva se iz zadnjih mest, kar je bilo zelo težko in motivacijsko ubijajoče. Predvsem sva s pogledi opazovala, kaj drugi delajo. Ko je brat odšel v vojsko, je bila tudi najina zgodba v razredu 420 končana.
eM: Kako ste potem nadaljevali?
Zelo individualno. Pri 16-ih letih mi je nona kupila jadralno desko D2 in začel sem surfati. Bil sem svoboden in končno neodvisen. Na prvi resni regati, bila je nočna in navigacijska, med Miramarom in Pinedo ter nazaj do Miramara, sem med 94 tekmovalci zasedel absolutno 4. mesto. Na surfu smo imeli obešeno svetilko, ob polnoči, ko je zapihal burin, pa smo kar leteli vzdolž Tržaškega zaliva. Tri leta se je ponavljala nočna regata, potem so jo prepovedali, saj naj bi bila prenevarna. Vsi so se pa spraševali, kdo je ta drobni Poljšak.
eM: Kako pa so starejši kolegi dojemali vaše uspehe, konec koncev je bila takrat družba v športu podobno zavistna, kot je danes, in še malo bolj konservativna?
Se mi zdi, da kar dobro, dokler jih nisem začel redno premagovati. Vedeli so, da sem hiter, zato so me pogosto jemali s seboj za »sparring« partnerja, pa tudi na regate. V spomin mi prihaja naša pot s Tržaškega na Štajersko. Udeležili smo se republiškega pokala v Mariboru, kjer sem ostal v absolutni razvrstitvi tik pod stopničkami, spet na 4. mestu. Naslednji dan pa sem v Velenju končal na 3. mestu in osvojil svojo prvo medaljo. Bilo je noro, ko se je po zvočnikih slišalo, da sem vodil v orco in bil prvi na obratu na boji, Tržačan David Poljšak! Ja, to pa je spomin.
eM: Zagotovo je bil to ključni trenutek v vaši športni karieri?
Seveda, po velenjski tekmi sem si zastavil nov cilj. Naj povem, da imam zmeraj cilje, hkrati pa sem dovolj vztrajen in trmast, da jih praviloma tudi dosežem. Takrat sem se odločil, da si želim v petih letih postati državni prvak. Prvo takšno prvenstvo je bilo leta 1983 v Piranu. Seveda je šlo za državno prvenstvo Jugoslavije v surfanju. Organiziral ga je JK Pirat. Po prvem plovu je k meni pristopil Dušan Puh, naš olimpijec, in mi povedal, naj pri jadranju upoštevam tudi morski tok v zalivu. Jaz pa sem ga samo debelo gledal, sploh nisem vedel, o čem govori. Bil sem brez trenerja, »talento naturale«. Upošteval sem nasvet in opazoval, nato pa uspel …
eM: Od kod vam torej tak talent?
Ne vem, včasih razmišljam v smeri, če ti je nekaj odvzeto, ti je drugje ponujeno. Mene je zaznamovala disleksija in v tistih časih to ni bilo ravno najbolje razumljeno in izven pedagoških procesov. Zato sem se kar težko prebijal skozi knjige, celo na fakulteti, ko sem na DIF-u diplomiral in postal prof. telesne vzgoje. Sem pa znal odlično opazovati in si zapomniti stvari. Morda od tod tudi uspehi. Poglejte, brez trenerja sem po piranski tekmi isto leto na državnem prvenstvu Italije v San Remu postal državni podprvak. Cilj je bil dosežen, kljub temu, da za seboj nisem imel niti sponzorja niti kluba.
eM: Kako pa ste uspeli nastopiti na jugoslovanskem državnem prvenstvu?
Jugoslovansko prvenstvo je bilo odprtega tipa. Sam sem takrat imel italijansko državljanstvo, sedaj imam tudi slovensko. Dvojno državljanstvo imata tudi moja otroka, predvsem zato, da sta lahko razvijala svoj talent doma v Sloveniji in sosednji Italiji.
eM: Ali menite, da ste sploh kdaj zakrivili kakšno neumnost?
No, ne bi rekel neumnost, bila pa je poteza, ki jo danes ne bi več ponovil. Let 1984 sem še s tremi kolegi odšel s surfom preko Jadrana, od Cervie do Pulja – 75 nmi/ 32 ur. Spal sem kar na deski, k sreči se je vse dobro izteklo.
eM: Kam vas je potem peljala pot?
Po osvojitvi državnega prvaka v Italiji sem rekel, da je dovolj. Kot trener sem začel služiti kruh v domačem klubu pri Čupah v Sesljanu, kjer so me redno zaposlili. Spet sem opazoval okoli sebe, saj sem se moral vrniti k regatam. Na igriv način sem sestavil ekipo 12-ih optimistov. Najlepše so bile zimske priprave, ko so v Sesljan k Čupam prihajali v goste še štirje ali pet klubov. Na koncu je skoraj 50 optimistov rezalo valove na našem »murju«. Moja varovanka, Johana Križnič, je zmagala na državnem prvenstvu med kadetinjami, in nov cilj je bil spet dosežen. Takrat sem štel blizu 30 let, potem sva s prijateljem Devanom Košuto v Čikatu na Malem Lošinju odprla Prosailing Academy.
eM: Kakšni so bili začetki lošinjske jadralske šole?
Na prvi tečaj je prišlo več ljudi, tudi nekaj Slovencev. Med njimi je bila tudi Judita Mrak. Jaz sem bil strogo profesionalen, ona pa od prvega dne zaljubljena vame, kar sem spregledal in ji po končanem tečaju obljubil, da jo bom obiskal na Gorenjskem. Ker zmeraj držim besedo, se je tako tudi zgodilo, in vzplamtela je ljubezen, ki še kar traja. Lošinjska jadralna šola je bila sicer odlična in zabavna, a finančno nevzdržna, zato smo jo čez nekaj časa zaprli.
eM: Torej ste spet pristali na suhem?
Ja, prav res na suhem, celo na kontinentu. Gorenjska me je vzela pod svoj plašč. Judita je bila takrat zaposlena v Iskri Telematiki in je imela solidno službo. Fantje, zbrani okoli JK Loka Timing, so bili odlična družba, očitno pa je bil gorenjski zrak kriv, da sta se oba otroka prijela takoj po odločitvi za družino. Je bilo potrebno kar ročno zavoro potegniti. Rodil se je naš Danči, ki je pri štirih mesecih že jadral z menoj, »banf«, in rodila se je Lara. To malo in drobno blondinko je bilo res v veselje opazovati. Judita je bila zaposlena, jaz pa sem pisal in organiziral jadralske tečaje ter bil z otrokoma. Skozi čas se je pokazalo, da je bil to najboljši vložek, ki se je 300 % obrestoval. Manj zaslužiti, a biti več časa z otokom, to je to!
eM: Kdaj pa se je začela vaša družinska zgodba, povezana z morjem?
Otroka sta po Juditi podedovala inteligenco in smisel za matematiko, po meni pa motoriko in stremenje k cilju. Nista usmerila energije v olimpijske razrede, saj sta bila s kontinenta, na obali v tem primeru talent ni nikoli dovolj, družinski proračun pa je bil tudi preskromen. Zato pa sta se uveljavila vsak v svojem svetu – Lara v drugih klasah svetovnega jadranja, Dan pa v obilju klasičnih tradicionalnih bark. Pri šestnajstih je začel graditi škuner Cassiopeio in ga končal pri rosnih dvajsetih. Danes je kapitan in skrbnik Mariske, častite jadrnice kraljevskega razreda in opravlja svoj sanjski poklic. Lara pa uspešno jadra z ameriško ekipo Quantum Racing. Že drugič je z ekipo Quantum postala v razredu TP 52 svetovna prvakinja. Uspešno nastopa tudi z ekipo Aleph, pa v razredu RC 44, Melges 24, in še bi lahko našteval. Po uspešno končani pomorski fakulteti nadaljuje magistrski študij Management trajnostnega razvoja, če je treba, poprime tudi za krmilo Mariske. Barka pod njeno kontrolo jadra na drugačen način, rekel bi, zelo sinhrono s silami z morja.
eM: Kot družina ste precej vsak sebi, a zdi se, da trdno povezani?
Obveznosti in način življenja so nas res precej razpršile po svetu, a ostajamo v dnevnem kontaktu in povezani, kot bi morala biti vsaka družina. Tudi pomagamo si med seboj. Včasih nam ni bilo najlažje. Vlagali smo v otroka, v naše življenje. Gradili in obnavljali smo barke, na obalo smo prišli tudi s samo 20 EUR, za malico smo imeli v žepu. A morje in jadranje ter kakovost življenja so bili zmeraj nad vsem. Danes je drugače, če je treba, znata tudi otroka, ki sta že dolgo samostojna in pri kruhu, pristopiti in razumeti stisko. Predvsem sta prijatelja, ki se zmeraj najdeta in pogovorita o vseh stvareh. A to je njuna naložba za prihodnost, njun svet, v katerem ostajam še tihi navijač in večni sledilec.
eM: S čim pa se sedaj profesionalno ukvarjate?
Delam v družinskem podjetju Larimar, kjer smo se specializirali za izdelavo in montažo senčil in senčnih navijalnih jader. Delo imamo, z vsemi naročniki skušamo ohranjati kontakte, naš delovni čas pa je neomejen od ponedeljka do četrtka, petki do nedelje pripadajo zaposlenim in njihovim družinam.
eM: Kaj pomeni ime Larimar?
V jeziku Aboriginov pomeni Lari potoček, zato je Larimar potok energije sončne svetlobe, prisotne v morju. Izvira iz podjetniške zgodbe, ko smo energijo morja, sonca in vetra ujeli v kristalu soli Larimar.
eM: Veliko spominov vas povezuje s Sečoveljskimi solinami, mar ne?
Ja, v kanalu Drnice smo imeli deset let vezano barko. Vanj smo odhajali in prihajali s plimo. Takrat so bile soline še bolj divje. Maestral v kanalu pa je bil pravšen za treniranje jadralskih manevrov. Dan se je tam naučil jadrati, ko je potreboval polnih 40 obratov, da je prišel ven iz kanala. Oba otroka sta se na optimistu naučila jadrati prav v sečoveljskem kanalu Drnice. Tu se tudi začenja naša morska zgodba.
eM: Kje je sedaj vaš dom, v Italiji, na Gorenjskem ali na obali Slovenske Istre?
Od ponedeljka do četrtka zvečer živimo v Škofji Loki, redko najdem čas in obiščem Barkovlje, naš prvi dom pa je Sandokan – 90 let stari keč, ki so ga leta 1932 zgradili v Toskani po naročilu italijanske Kraljeve mornarice. Dolg je 12,76 m in širok 3 m, na 38 m² pa nam ponuja obilje udobja in družinskega življenja, zato je naša prva izbira in naš prvi dom, vezan v Marini Portorož.
eM: Kaj pa cilji za naprej?
Uživati življenje vsak dan posebej, držati družino skupaj, biti na razpolago otrokoma in imeti trden ter iskren odnos z življenjsko sopotnico Judito. Če se preveč pehaš za denar, življenje spolzi mimo tebe, pri 70-ih pa ugotoviš, da si osamljen in nesrečen. Tega enostavno nisem pripravljen sprejeti!
eM: Ali ste zato tako radostni in družabni s kitaro v roki?
Ja, tudi v glasbi sem samouk, a akordi mi gredo kar dobro od rok, besedila pa z lahkoto shranim v spomin. Kako sem že rekel na začetku, vsakemu je kaj vzeto, a zagotovo z druge strani ponujeno nazaj, le prepoznati mora svoje talente in poslanstvo.
eM: Kaj pa literatura in knjige? Ali radi berete in katero knjigo ste nazadnje prebrali?
V tem nisem najboljši, a se trudim. Če strokovne literature ne štejem, je moja zadnja prebrana knjiga (premislek in nasmešek), ja vaša, Štorije z Jadrana, in prav nasmejal sem se ob branju!
eM: Zdite se zelo čustvena in »mehka« duša?
To je res, večni romantik, ki pa imam tudi eno veliko slabo lastnost, da sem vzkipljiv in zelo direkten, če menim, da gre za nepoštenost in krivico.
eM: Ste morda še kaj zaljubljeni, da končava na vaš – romantičen način?
Seveda sem, še zmeraj v isto osebo!
