Bartul Dulčić, ribič in težak s Hvara

Bartula Dulčića smo spoznali leta 2013 na najdaljši in edini jadranski regati klasičnih bark na odprtem morju, na Roti palagruzoni. Istega leta smo ga poiskali sredi oktobra in z njim posneli film Vino s podpisom morja. Lani pa je mož zrelih šestdesetih let prvič postal oče, kar je dovolj dober razlog, da smo v začetku avgusta pripluli v zaliv Žukova pod vasjo Rudina in odšli v vas, kjer stoji Bartulova rojstna hiša ter ga povprašali, kako se mu je z zrelim očetovstvom spremenilo življenje.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: M. Zupančič

eM: Bartul, ostajaš ribič in težak s Hvara?

BD: Seveda, to je moje poslanstvo, to je moj svet, postal sem pa tudi oče mali Evi Malvinki, ki je moja sreča in neskončno zadovoljstvo.

eM: Poznan si bil kot samotar, potem pa naenkrat družina. Kakšni so občutki?

BD: Najprej je bilo vse skupaj eno veliko presenečenje, potem pa neskončna radost in veselje. Biti sam je po svoje zanimivo, človek se navleče svojih navad pa tudi razvad. Živeti brez nasledstva pa ni prijetno, lepo je, da nekdo raste s teboj, še lepše, da najdeš sebe v njem, da ga učiš in prepustiš vse, kar je zemeljskega, potem ko odideš.

 

Bartol Dulčić pred zadružno ribiško hišo v zalivu Žukova šiva svojo mrežo in glasno ugotavlja, da so ribičem delfini največji »škodljivci« v morju in zaščiteni enako, kot politiki na kopnem.

 

eM: Ali je žena tudi s Hvara?

BD: Ne, ne, Tereza je Čehinja iz Brna, 900 km naju loči. Pozimi je s hčerko v Brnu, ostale tri letne čase preživimo skupaj v moji rojstni vasi Rudina pri Starem Gradu na Hvaru .

eM: Greš torej tudi ti čez zimo v Brno?

BD: Domačega ognjišča ne bi zamenjal za nič na svetu, tako da grem pozimi vsak mesec na dolgo pot z avtobusom do Brna. Če gre vse brez težav, traja pot v eno smer 14 ur, a na koncu je vse poplačano.

eM: Zakaj pa potuješ z avtobusom, ker je ceneje?

BD: Odgovor je zelo enostaven, ker nimam avtomobila niti izpita zanj, enostavno ga ne potrebujem. V življenju si navlečemo mnogo materialnih dobrin, ki nas samo obremenjujejo in izčrpavajo, sam energijo raje vlagam v življenje.

 

Hvarska posadka na levtu RONA I  na letošnji Roti palagruzoni: Sibe Novak, Bartol Dulčić in vinar Andro Tomić.

 

eM: Pa se ti je z očetovstvom življenje močno spremenilo?

BD: Spremeni se toliko, kot sami dopustimo. Najbolj vpijoča je nova oprema v moji stari kamniti hiši, tudi klima in internet sta prišla v naš dom. No, sem moral malo popustiti, saj zase pravim, da sem še ostanek srednjega veka, žena, ki je precej mlajša od mene in je študirala hrvaščino in slavistiko, na koncu pa diplomirala iz GPS-umetnosti in nadaljuje s študijem na magistrski ravni, pač potrebuje sodobne komunikacijske poti in pogoje bivanja, kar razumem.

eM: Kako pa Tereza sprejema tvoje bivalno okolje in razvade?

BD: Ona ljubi morje, obožuje Dalmacijo in Hvar, naša stara hiša ji predstavlja dom in varnost. Lepo nam je, in jaz sem še vedno zaljubljen vanjo, vsak dan bolj. Začenjam se zavedati lepote življenja in njegove minljivosti. Na srečo obožuje ribjo hrano, tako da ribištvo ni vprašljivo. Z delom na polju pridelujemo domačo hrano, tudi tu ni dilem. V predporočnem dogovoru sva pa zapisala, da bom še naprej obdeloval vinograd na južni strani Hvara, kjer pridelujem sorto plavac mali za sebe in za prijatelje, in da bom še naprej vsako leto sredi junija odhajal na Roto palagruzono v viško Komižo. Drugih potreb nimam.

eM: Zakaj pa je Rota zate tako pomembna?

BD: V bistvu gre za romanje, za poklon umrlim hvarskim ribičem, ki jih je zasul kamniti plaz na palagruškem žalu. Od leta 2011 se tako vsako leto udeležim regate, včasih nam uspe priti do Palagruže, včasih nam jo zagode vreme, a venec v spomin na ribiče, ob molitvi, spustimo v morje vsako leto.

 

Na rivi v viški Komiži se vselej srečajo prijatelji.

 

eM: Katera regata, katero romanje pa ti je najbolj ostalo v spominu?

BD: To je bila kar prva regata. Vsi smo bili tako vzhičeni, da smo odšli do Palagruže, ne da bi pogledali vremensko napoved. Nato pa smo bili na otočku prisiljeni ostati kar štiri dni, skriti pred orkansko burjo. Takrat so se rodila nova prijateljstva in nova spoznanja.

eM: Poseben odnos imaš tudi s profesorjem Joškom Božanićem, sicer rojenim Komižanom?

BD: Res je, obožujem njegove pesmi, v njih najdem sebe, kot bi bile napisane zame. Večkrat nastopim z njimi, vse deklamacije pa gredo iz glave, na pamet.

eM: Ali napišeš tudi sam kakšno pesem?

BD: Seveda, a pesnjenje ostaja za zimski čas. Mislim, da je bila zadnja nekaj o internetu, ki je nujno zlo sodobnega časa, tudi v moji hiši.

eM: Ali imaš še kakšen drug prostočasni konjiček?

BD: Rad berem knjige, sploh svetovne klasike, v zadnjem času so mi posebej pri srcu esejisti. Mnogo modrosti je zapisanih v njih.

eM: Kaj pa TV, je televizija tudi tvoje okno v svet?

BD: Kje pa, sploh je nimam, imam pa zaradi nje že izvršbo na pokojnino, ki jo sploh še nimam. Nisem vedel, da mora vsaka hišna številka plačevati prispevek, in v štiridesetih letih neplačevanja se je tega kar nabralo. Ko bom šel v pokoj, mi bodo tako zasegli tretjino dohodka, kar pa je manj, kot danes, ko od države ne dobim nič, in se preživljam z delom na polju.

eM: Kakšno pa je sicer življenje na otoku?

BD: Hvar je turistično razvit in štiri mesece je tu invazija turistov, komarjev in vročine. Ko to mine, se življenje utiri v stare tirnice. Otoško življenje je trdo, življenje ribiča in težaka pa sploh, a je lepo.

eM: Ali je kakšna stvar v življenju, ki jo iskreno ne maraš?

BD: To so delomrzneži.

eM: Kakšni so tvoji načrti in želje za vnaprej?

BD: Da bi se naša družinica dobro razumela, da bi hčerkica rasla, in da bi sam bil zdrav. Še do pred letom dni sem vse načrtoval za nadaljnjih aktivnih ducat let, sedaj potrebujem dva ducata. Ampak čas in modrost sta na moji strani.

Zaželeli smo si srečo, se poslovili kot prijatelji, še prej pa spili kozarec temno rdečega vina, plavca malega, vina s podpisom morja. Kot pravi Bartul, prvi kozarec se spije na sobni temperaturi, vsi ostali pa na osebni. Hvala, dragi brat po Palagruži, za vse iskrive misli in modrosti. Naj bo srečno!

 

 Bartulova hobotnica izpod peke iz njegove črne kuhinje omamno diši in v spomin prikliče pretekle čase.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri