Dragutin Žic – Dunižarić

Prvih 50 let je naslov monografije, ki jo je leta 2014 uredil Dragutin Žic, vizionar, ki je bil vselej korak pred drugimi, da bi s svojim pridobljenim inženirskim znanjem, pogumom in iznajdljivostjo na najboljši mogoč način zaznamoval svoje aktivno tuzemsko poslanstvo. Skupina Marina Punat je njegov vseživljenjski projekt, narejen z odliko.

Mitja Zupančič, foto: Mitja Zupančič

Dragutin Žic se je rodil 12. decembra 1941 materi Kate Žic – Solarovi in očetu Martinu Žicu – Dunižariću v Punatu na otoku Krku. Bil je predzadnji v družini, ki je dala devet otrok. Rojen je bil v neposredni bližini ladjedelnice, na Ul. Vele vode 38, v Punatu. Povojni čas je bil neprizanesljiv za vse ljudi, še posebej je bil težak za družine z veliko otroki, kar so občutili tudi Žicevi. Velika delavska družina, ko je po dolgem in počez primanjkovalo vsega, je morala preudarno preživeti vsak dan posebej. A starša sta vlagala v svoje otroke z vso svojo ljubeznijo, s postavljanjem družine kot vrednote in z izobrazbo. Tudi Dragutin, predzadnji v vrsti, je dobil enak odmerek starševske naklonjenosti. Potem, ko je rano mladost preživel v okolju ladjedelnice in sanjal velike sanje, je končal osnovno šolo v Punatu in Krku, nadaljeval s poklicnim šolanjem za ladijskega mehanika v Senju in se zaposlil v Brodogradilištu (ladjedelnici v Punatu), nato pa je kot njihov štipendist nadaljeval štiriletni program šolanja na Srednji tehnični šoli na Reki, ki jo je končal leta 1964 z odličnim uspehom. S tem dejanjem si je ohranil štipenditorja Brodogradilište Punat na način, da ga je domača ladjedelnica takoj po končani srednji tehnični šoli poslala v Zagreb, na Fakulteto za strojništvo in ladjedelništvo, smer ladijsko strojništvo, kjer je leta 1970 tudi uspešno diplomiral in se kot prvi diplomirani inženir tudi vrnil nazaj v Punat, ko je 1. aprila istega leta prevzel nase breme težkih ladjedelniških časov na celotni vzhodni jadranski obali pa tudi v ladjedelnici v mestecu Punat.-   

eM: Na dan šaljivcev ste se kot mladi inženir vrnili v Punat, da bi takoj začeli z delom. Kje pa imate zapestno uro?

DŽ: (presenečen) Zapestno uro? Ah, novi časi, ne nosim je več, nanjo gledam na prenosnem telefonu. Katero misliš?

eM: Takoj po diplomi ste se vrnili v ladjedelnico v Punatu in začeli z delom. Takratni delavski svet vam je za dobrodošlico podaril zapestno uro.

DŽ: Tega me pa še noben novinar ni vprašal. Res je, kot prvi diplomirani inženir sem se vrnil v domači kraj, vrnil sem se v domačo ladjedelnico, ki mi je ob starših s podeljeno štipendijo sploh omogočila šolanje na srednji tehnični šoli in nato fakultetni študij. Ura sem sprejel v znak spoštovanja in pripadnosti. Še danes jo imam, doma, pazim nanjo, saj mi vsako leto več pomeni.

eM: Po diplomi si niste vzeli niti dneva počitnic?

DŽ: Kje pa, diplomiral sem 13. marca 1970 in takoj začel z delom; vsi so čakali name in pričakovanja so bila res velika. Ne smem pozabiti, da je ladjedelnica izplačevala mojo štipendijo redno, tudi v času največje krize. Predvsem pa sem moral upoštevati dejstvo, da takrat v Punatu ni bilo veliko vrhunsko izobraženih ljudi: duhovnik, zdravnik, moja žena Marica Milohnić, ki je sicer rojena v Glavotoku na Krku, pa je z menoj prišla kot diplomirana farmacevtka v Punat, in moja malenkost, ki sem bil vseskozi zavezan strojništvu in ladjedelništvu. Prihajali pa so spet čudni časi …

eM: Politični?

DŽ: Vse je neka čudna politika, ki pa me po resnici ni nikoli prav posebej zanimala. Ko rečem čudni časi, mislim na spremembe v ladjedelništvu. Ladjedelnica v Punatu je nekoč bila največja na Jadranu in ob betinski tudi najpomembnejša. Njeni začetki segajo v leto 1922. Gradile so se ladje iz lesa in se splavile po boku. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je začela gradnja ladij iz lesa propadati, za kar so najprej krivi mojstri rokodelci (kalafati) kar sami, saj so ljubosumno skrivali veščine obrti, ki je niso prenašali na mlade rodove. Les pa so začeli nadomeščati tudi drugi materiali, predvsem železo in plastika.

eM: Punat pa je bil v bistvu na nek način popolnoma odvisen od ladjedelnice?

DŽ: Res je. Začelo je primanjkovati dela, hkrati pa se je ladjedelnica znašla leta 1966 pod hudim finančnim pritiskom, skoraj pred bankrotom, zaradi nerodne pogodbe z grškim naročnikom in zapletov, povezanih z njo ob gradnji dveh prestižnih jaht po imenu Evgenikon in Mirabel.

eM: Kateri je bil takrat po vašem mnenju ključni moment za rešitev ladjedelnice Punat?

DŽ: Splošna kriza v ladjedelništvu je zahtevala, da so ljudje začeli razmišljati in iskati nove programe, ki bi prinesli tudi nove rešitve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je tako zaznala na celotnem področju Jadranskega morja potreba, da bi se našli varni tudi privezi za nekatere manjše čolne in jahte. V istem času pa se je leta 1962 na razstavnem prostoru reškega podjetja Brodomaterial na Zagrebškem velesejmu oglasil naturalizirani Američan, sicer prebivalec mesta Mannheim v takratni ZR Nemčiji, William Robert Nesher. Na razstavnem prostoru so mu povedali, da bi v Punatu znali zgraditi prav takšna plovila iz lesa, kot si jih je želel.

 

 

eM: In kaj se je potem zgodilo?

DŽ: Oborožen z vsemi pridobljenimi informacijami je najprej kot nekdanji zavezniški pilot preletel Puntarsko drago, nato pa osebno prišel v Punat na Krk, si ogledal ladjedelnico in leta 1963 izdelavo treh lesenih čolnov z imeni »a«, »b« in »c«. Imena so simbolična, z njimi se je začela abeceda navtičnega turizma na hrvaškem delu Jadrana.

eM: Kdo pa je projektiral barčice?

DŽ: To je bilo delo Darka Dujmovića, tehnika v ladjedelnici v Punatu, svetoval in pomagal pri delu pa mu je še starejši kolega Vinko Paladin. Imena prvih treh bark bo bila v resnici Atena, Belgrade in Cairo. William R. Nesher je bil zadovoljen z gradnjo vseh treh zasebnih bark, še več, skupaj s poslovnim partnerjem Gertom Kordesom je naročil izdelavo še štirih bark. Tudi z njihovimi imeni je nadaljeval po abecedi: Damaskus, Estoril, Florenz in Genua. Skupaj torej sedem. Nikomur pa se takrat ni sanjalo, da bodo kasneje privezane ob obali severno od ladjedelnice. S tem dejanjem pa se je hkrati začel tudi razvoj najstarejše marine na Hrvaškem in z njo začetek hrvaškega navtičnega turizma.

eM: To se je vse dogajalo med vašim srednjetehničnim izobraževanjem in v času vašega študija?

DŽ: Res je, kot je res tudi to, da sem se kot štipendist Brodogradilišta Punat stalno vračal nazaj v domači kraj, v ladjedelnici sem opravljal vsako leto obvezno prakso in že takrat sem sodeloval z vsemi mojstri po posameznih segmentih, ki sem jih zaradi tega zelo dobro poznal.

eM: Zakaj pravite, da veljajo t. i. abecedne barke za začetek navtičnega turizma, kot ga poznamo danes?

DŽ: Sprva tri, nato pa skupaj sedem bark je pomenilo pravo floto plovil, na katerih so pluli prijatelji in znanci. V resnici je šlo za neke vrste čarter. Začel se je navtični turizem na osebni ravni, zunaj sezone pa so sprva tri barčice potrebovale tudi prostor za zimovanje. Hkrati so v ladjedelnico začela prihajati naročila za gradnjo bark za znane zasebne kupce. Prvotna orientiranost ladjedelnice za gradnjo tovornih in ribiških ladij do 35 m dolžine se je začela preusmerjati v gradnjo manjših plovil in jaht za prosti čas, predvsem za naročnike na tujih trgih. Hkrati pa je kar naenkrat drastično začela padati gradnja plovil iz lesa, nadomestili so jo novi materiali in tehnologije. Sam sem se po končanju študija vedno bolj usmerjal k organizaciji dela in iskanju inovacij. Do konca leta 1974 smo tako v marini imeli že 200 privezanih plovil, zanje pa smo skrbeli tudi v času zimovanja. Marina je nastajala praktično iz ničesar, brez kreditov, uporabljenega pa je bilo veliko lastnega znanja, inovacij, prilagoditev in patentov.

eM: Opaziti je, da vaši spomini kar vrejo iz vas, ko listate monografijo. Se mi zdi kot spominski album, da ne rečem vaš osebni brevir?

DŽ: Leto dni sem porabil, da sem zbral in uredil potrebne materiale. Danes je knjiga verodostojen vodnik skozi prvih petdeset let zgodovine razvoja Marine Punat. Kot vemo, je spomin kratkega veka, naprej po neuhojenih poteh pa znamo hodi le, če poznamo sledi, po katerih so hodi naši stari.

eM: Kaj se je zgodilo tistega leta 1973, da je marina že leto kasneje imela kar 200 priveznih mest?           

DŽ: Čudež, rekel bi pravi čudež, preblisk, ki se je zgodil, še sam ne vem kako. V prvi polovici sedemdesetih let sem bil vodja pogona v ladjedelnici, nato sem v letih 74–75 prevzel celotno vodenje ladjedelnice in marine. Od leta 75–77 sem v celoti vodil Marino v nastajanju, preko tehničnega vodenja do prokurista Marine Punat pa od 1997 do 2004. Že imenovani čudež pa se je zgodil v začetku sedemdesetih let, ko je del stroke razmišljal o gradnji betoniranih pomolov, sam pa sem kot nadobudni mladi inženir iskal inovativne rešitve in prišel na idejo, da bi pomole gradili s pomočjo železniških tirov!

eM: Ne razumem, kaj pa imajo železniške tirnice skupnega z morjem?

DŽ: To me je vprašal tudi takratni delavski svet, ko sem mu moral z inženirsko natančnostjo predložiti projekt in ga javno razlagati. Priznam, ni bilo najlažje, ko sem predstavil idejo, da bi namesto betonskih stebrov v morje zabili železniške tirnice in z njihovo pomočjo zgradili pomole in privezna mesta.

 

 

eM: Ideja je bila res ekstremna za tisti čas in navzven zelo nelogična in nerazumljiva?

DŽ: Bila je popolnoma odbita, ampak s pridobljenim inženirskim znanjem tudi logična. Moj prvi izpit na fakulteti je bil iz osnov materialov pri prof. dr. Niku Maleševiću in kmalu po diplomi sem želel pridobljeno znanje preizkusiti v praksi. V možganih mi je udarjala beseda mangan. Legirano železo s primesjo mangana je material, ki se uporablja za izdelavo železniških tirov, mangan pa v vodi ne korodira. Tezo sem najprej teoretično preveril v priročniku Bojana Krauta, nato pa sem zaprosil, da smo kupili prve tračnice in z njimi naredili poizkus. Leta 1973 je bila v glineno morsko dno zabita prva tračnica kot pilot, kot nosilec za nov nastajajoči pomol. Razvili smo lasten način zabijanja tračnice v morsko dno in z lahkoto smo jo spravili 7 m v glino. Močno je prijela, mangan pa je obvaroval jeklo pred korozijo. Vmes sem narisal še rešitev sanacije obalne nabrežine na način, da se valovi niso odbijali od nje, ampak so se na njej razbijali in drobili, pa poseben način vpetja vertikalne in horizontalne tračnice, narisal sem tudi postavitev štirih tračnic po širini s pripadajočim naklonom. Nato je stekla gradnja, ki je bila relativno hitra in poceni.

eM: Kje pa ste dobili prve železniške tire?

DŽ: Kupili smo jih v Plonimu. Tam so Slovenske in Istrske železnice imele svojo bazo. Dobro se spomnim, da je bila takratna cena starih odpadnih tračnic 0,5 din/kg. V naslednjih šestih mesecih smo tako zgradili 450 privezov, z njimi pa so v Punat prihajale tudi barke. Z rastjo marine se je začelo spet vračati življenje v Puntarsko drago.

eM: Danes skupaj z vašimi tremi sinovi obvladujete večinske deleže v vseh družbah Skupine Marina Punat. Nekateri vam privoščijo, spet drugi zavidajo. Kako se znajdete v tem klobčiču različnih interesov in pričakovanj?

DŽ: Moja vest je več kot čista. Ko so se leta 1995 začele reforme v marini Punat, sem jim sledil, vseskozi pa stavil na lastno znanje in inovacije. V veliko podporo mi je bila moja čudovita žena, ki mi je dala tri sinove: Krešimirja, Petra in Ivana, pa še dva otroka, ki sta sedaj naša, sva spravila h kruhu. Bilo je vselej živahno in prijetno. Me je pa žena vseskozi razumela in brezpogojno podpirala, ob vsem delu z družino pa je ustanovila in vodila tudi prvo lekarno v Punatu, na kar sem zelo ponosen. Na drugem koncu pa se je Marina vseskozi razvijala zato, ker sem skupaj z ekipo vlagal v njo vse, kar sem imel, imel pa sem podporo v družini, znanje, vizijo, ljubezen do kraja in ljudi in željo, da Punat daje kruh ne le meni in moji družini, ampak tudi mojim Puntarjem. Ladjedelnica je pred mojimi očmi spet drsela v izgubo in z ženo sva se zadolžila na zaupanje pri prijateljih, da je nato Marina Punat leta 2000 odkupila večinski delež še v ladjedelnici, jo sanirala in vpeljala nove programe, ki so v precejšnjem delu vezani na dejavnost Marine Punat.

eM: Pravite, da vam gre tudi za ljudi?

DŽ: Seveda. Marina in celotna Skupina Marina Punat se je razvijala in rasla zaradi našega znanja, inovativnosti, poguma in zato, ker so ljudje verjeli, da naša dejavnost lahko celotni skupnosti in predvsem lokalni prinaša blagostanje, predvsem delo! Tako kot se je razvijala marina Punat, enako so se začeli vračati ljudje nazaj v Punat. Sam pa sem naklonjen ideji, da delavce, dobavitelje in naše kooperante poiščemo med domačimi ljudmi, če se le da na otoku Krku. Danes je pri nas našlo delo okoli 150 ljudi, še enkrat toliko pa jih dela z našo skupino. Upravičeno smem trditi, da Skupina Marina Punat predstavlja družbeno odgovorno podjetje.

eM: Menda je z vašo pomočjo celo otoček Košljun dobil pitno vodo?

DŽ: Frančiškanski samostan na otočku Košljunu sredi Puntarske drage velja za enega največjih muzejsko-kulturnih središč na Hrvaškem. Naseljen je bil že v rimskih časih. Leta 2001 sem narisal načrt in iz Marine Punat smo skupaj zvarili in potegnili 1700 m dolgo cev do otočka, ki je tako dobil pitno vodo, sam pa sem postal t. i. mali brat frančiškanskega reda s Košljuna.

eM: Na Košljun vas veže še eno opravljeno delo …

DŽ: To pa je bilo davnega leta 1957, ko sem izdelal načrt, da smo naredili spomenik sv. Frančiška v ladjedelnici iz jeklene plošče. Veliko je bilo opravljenega dela, prigod, idej, kar pa je normalno, ko človek celo svoje življenje posveti delu in življenju v rojstnem kraju.

eM: Kaj pa načrti za drugih petdeset let?

DŽ: (smeh) Jaz sem naredil svoje, sedaj so na vrsti moji sinovi. Najprej bo leta 2022 stoletnica ladjedelnice, počasi nastaja naša dopolnjena turistična ponudba na kopnem (kamnite vile, bazeni, plaža), spet se bomo borili za podaljšanje koncesije za pomorsko dobro, izredno rad pa bi doživel nadaljevanje poglobitve morskega dna na vstopu v Puntarsko drago.

eM: Zakaj je ta poglobitev tako pomembna za vas, zaradi plovil?

DŽ: Ne gre za to, da bi si želeli še večjih jaht v naši marini. Do sedaj smo testno poglobili 100 m kanala, tako da je vstopna globina 4–5 m, pa se je kakovost in pretočnost morja v Puntarski dragi bistveno izboljšala. Ostalo nam je še 400 m! Čisto morje, ekologija in visoki kakovostni standardi so tisti, ki nas že danes dvigajo iz povprečja in omogočajo obstoj in razvoj tudi za čas, ki prihaja.

eM: Kakšen bo pa vaš prihajajoči čas?

DŽ: Zagotovo v Punatu, v Marini, s celotno družino, s sinovi in vnuki, le da bo zdravje služilo. Pa nove investicije. Rad sodelujem pri načrtovanju in razvoju ter prenašanju znanja na mlade rodove. Vidite, nedavno smo investirali v plavajoči apartma (t. i. floating house), in spet smo prvi v Hrvaški. To so izzivi, ki me veselijo in ohranjajo v kondiciji. Veste, Punat je moje življenje …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close