dr. Davide Gnola – Pomorski muzej Cesenatico
Rojen leta 1962 v Riminiju v Italiji. Od 1990−1992 je bil zaposlen v Biblioteci Classense, mesto direktorja Pomorskega muzeja v Cesenaticu – Museo della Marineria Cesenatico pa je zasedel leta 1995. To delo opravlja še danes.
eM: Zakaj pomorski muzej v Cesenaticu?
Tisti, ki živijo ob morju, za seboj puščajo sledi. Leseni čolni, ki se ne uporabljajo, počasi strohnijo, opuščeni na suhem. Pogosto se tudi potopijo. Orodja se obrabijo in pozabijo, celo končajo na dnu morja. Dokumenti in fotografije, kot pričevalci nekega časa, se izgubijo in utonejo v pozabo. Muzej pa služi ohranjanju spomina in zavedanju ter iskanju svojih korenin. Na delo moških in žensk, na njihovo dostojanstvo. Ohranjati živ spomin na preteklost in jo živeti v sedanjosti. To je tisti pravi razlog, zakaj takšen muzej v Cesenaticu.
eM: Muzej ima svoj kopenski in morski oddelek, v tem je precej unikaten. Kako je prišlo do te ideje?
Znotraj nove stavbe, oblikovane po vzoru starodavnih arzenalov, je oddelek, bi rekli – na zemlji. Obiskovalcem ponuja širok nabor razstavljenih artiklov, ki pojasnjujejo način življenja in preživljanja takratnih ribiških družin severnega in srednjega Jadrana. Zunanja depandansa muzeja pa je na prostem, v kanalu Leonarda da Vincija. Do mostu ima muzej razstavljenih osem tradicionalnih plovil in še tri za mostom. Sploh pa so se v »našo« zgodbo vključili tudi drugi meščani Cesenatica, tako da ves kanal predstavlja eno veliko pristanišče tradicionalnih bark, grajenih v lesu, kar je izjemna zgodovinska vrednost, pa tudi turistična kulisa.
eM: Povrniva se še malo nazaj na kopenski del muzeja. Ta je v dveh nadstropjih, kajne?
Osrednji del muzeja predstavlja paviljon, v njem pa sta razstavljena trabakula in bragoc, epska ribiška čolna severnega Jadrana. Oba sta opremljena tudi z originalnimi jadri. Občutek, sprehoditi se med njima, je res enkraten. Še danes sam rad sedem pred njiju, ko zapremo muzej, in ju občudujem.
eM: Kaj pa prostor pred njima, po levi in desni »bandi«?
V prvem delu se lahko spoznate s strukturo materialov in načini gradnje ter obdelave lesa, dotaknete se tudi preprostih tehnologij in obvladovanja rokodelskih veščin, s pomočjo katerih je človek plul skozi tisočletja. Med zanimivejšimi eksponati je zagotovo kolo za pletenje vrvi in delavnica, kot so jo imeli mojstri v škverih 19. stoletja.
eM: Kaj pa drugi del ali desna »banda«?
Drugi del je namenjen pogonom in palubni opremi. Na oddelku so razstavljena starodobna sidra, prikazani so celo brodolomci iz 17. stol. V nadaljevanju pa so ponujene tudi nekatere izobraževalne in interaktivne vsebine. Med ostalim lahko svoje znanje preizkusite tudi v mornarskih veščinah, na primer pri obvladovanju pomorskih manevrov ali pa vozlanju vozlov. Velik del razstavljene opreme je posvečen jadrom in jadranju. Serija motorjev pa predstavlja prehod od tradicionalnih čolnov do sodobnih motornih plovil.
eM: Zgornja terasa pa je sploh zanimiva, kot bi prišel vrh brazilskega pragozda …
Pogled z dveh štrlečih teras zares izgleda, kot bi jadra rasla iz krošnje dreves, kar pa je bil tudi prvotni oblikovalski namen, in je uspel. No, preko krošenj pa se v loku nadaljuje razstava o življenju na krovu, pa o ribolovu in njegovem trženju, o navigaciji, ne izostanejo pa niti votivni verski simboli, ki so ščitili barko in posadko pred nevarnostmi z morja. Vera je bila na morju zmeraj prisotna, saj pravijo, da še tako velik ateist na morju zmeraj najde vero.
eM: Kaj pa sodobni muzejski prijemi preko digitalnih in multimedijskih vsebin?
Tudi te omogoča muzej. Ponujamo vrsto video materialov, vključno z redkimi arhivskimi posnetki in 3D-animacijami.
eM: Kaj pa plavajoči muzej oziroma muzej na vodi?
Enajst čolnov plavajočega oddelka predstavlja skoraj vse tipične čolne severnega Jadrana, ki so jih ribiči uporabljali tudi na odprtem morju pred koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja. Med njimi so bragoci, batana, trabakula, tudi velika, ki je bila namenjena transportu, pa lancia, topo, paranza, ne nazadnje pa še mali kuter. Ta je v družbi še dveh bark privezan že v kanalu na drugi strani mosta in namenjen revijalnemu jadranju in udeležbi na regatah starih in tradicionalnih bark.
eM: Ali so to barke iz Cesenatica?
Žal ne, saj je bilo mesto v času druge svetovne vojne popolnoma uničeno v bombnih napadih, s tem pa je bila uničena tudi materialna ribiška dediščina. A ostali so ljudje, ki so znali nazaj zgraditi mesto. Prav ribiška zadruga je bila tista, na katere pobudo so začeli obnavljati mesto. Ribiška skupnost zares deluje kot komuna še danes, in na to sem ponosen. Barke pa so po večini prišle iz Chioggie. Rešili smo jih pred propadanjem, jih restavrirali in sedaj privabijo trume turistov v naše mesto.
eM: Res imate skoraj vse modele. Zdi se, da manjka le bracera?
Dobro ste opazili. Najboljše so bile grajene prav pri vas v Piranu, v piranskih ladjedelnicah. Eno imamo ogledano v Gradežu, a je cena obnove visoka, tako da moramo še malo premisliti in počakati na bolj stabilne čase.
eM: Kaj pa so največje značilnosti tega plavajočega oddelka?
Vrednost mu dajejo seveda plovila, in dvignjena jadra, ki so dekorirana in predstavljajo nekdanje ribiške družine pa tudi njihovo socialno vlogo in status. Posebna dodana vrednost pa se kaže v podrobnostih: oči na premcih bark, ki so gledale v temo, pa ovčje runo kot slušalke nad morjem, »zoje« in drugi stilizirani elementi, ki so bili sicer v dekorativni funkciji, a se nanašajo na bolj arhaične, zavetne, votivne in verske simbole.
eM: Kako pa je s spuščanjem in dviganjem jader?
Ta manever je aktualen od velike noči do konca oktobra in odvisen od vremenskih pogojev. Slabo vreme je problematično in nevarno za barke in njihove skrbnike, ki morajo spustiti 17 različnih jader na desetih različnih barkah. Zanje sta odgovorna dva človeka, ki dvigata in spuščata jadra. Finančno ju sponzorira mestna uprava. Je pa to kar strošek cca 18.000 EUR/ leto.
eM: Ali se vam zdi, da je ta strošek opravičljiv?
Moram odgovoriti pritrdilo. Samo zaradi sedaj že znamenite jadralne kulise je lani mesto in muzej v času pomorskega festivala obiskalo več kot 40.000 turistov.
eM: Ali je Cesenatico res mesto muzej?
Sodobno turistično naselje se živo prepleta z zgodovino pomorskih pričevanj in ribiške preteklosti. Združuje nas kanal, ki ga je zasnoval veliki Leonardo da Vinci, ko je ta kraj obiskal davnega leta 1502. Sedaj so njegova kulisa stare barke, levo in desno na obali pa ribiške taverne z avtohtono gastronomijo.
eM: Torej Port Canale Leonardesco še zmeraj predstavlja glavno os zgodovinskega središča Cesenatica?
Seveda, na njegovih bregovih še vedno poteka družabno življenje in socialni vrvež meščanov in turistov. Kar pridite v mesto, vse poti vodijo proti kanalu, od tam naprej pa proti ribji tržnici in naprej do svetilnika.
eM: Kaj pa Antiquarium?
Gre za občinsko stavbo. Antiquarium je bil ustanovljen v notranjosti palače starešin, ki meji na pomorski muzej, sedaj pa ga je mogoče obiskati iz istega vhoda in z isto vstopnico. Hrani dokumentacijo o nastanku mesta vse od rimske dobe naprej.
eM: Kdaj pa je bil natančno ustanovljen pomorski muzej v Cesenaticu?
Leta 1977 je bil v Cesenaticu organiziran prvi kongres pomorske dediščine v Italiji, 1983 je bila ustanovljena sekcija za tradicionalna plovila. Dejavnost je financiralo mesto, hkrati pa se je rodila ideja, da bi zgradili muzej, ki ga pa večina ljudi takrat ni želela, saj v njem niso prepoznali uporabnosti in dobičkonosnosti v smislu razvoja masovnega turizma. Na prelomu tisočletja pa je skupnost le dojela, kako pomemben je lahko muzej za razpoznavnost tega ribiškega kraja, ki ga je svetovna vojna popolnoma uničila, pa je prav ribiška zadruga bila prva, ki je zagnala njegovo obnovo. Začeli so z gradnjo in leta 2005 dokončno odprli osrednji del muzeja.
eM: Kdo so lastniki ostalih tradicionalnih bark v kanalu?
Ribiči. Še vedno delujejo kot skupnost, prinašajo ideje, pa tudi eksponate. Z njimi smo v zares dobrih odnosih in na to sem zelo ponosen.
eM: Kako številčna je muzejska ekipa?
V muzeju sva le dva zaposlena, tajnica Anita in jaz kot direktor muzeja, vsi ostali so zunanji sodelavci, teh pa je kar nekaj. Veste, večino prihodkov vlagamo v razvoj muzeja in obnovo ter vzdrževanje bark. To je naša primarna naloga. Kadrovsko se bomo tudi še razvili, a ko bo čas bolj primeren za to.
eM: Dejavni ste tudi v Združenju sredozemskih pomorskih muzejev. Kako vas sprejemajo kolegi?
Mislim, da imamo povsod veliko simpatij zaradi muzeja na prostem. Pa tudi, da smo dober zgled, saj so se po nas zgledovali že številni, tudi »Muzej betinske drvene brodogradnje« z Murterja, ki je mestni mandrač posvojil in preoblikoval v depandanso muzeja na prostem, kjer se v morju zibajo gajete. Menda si nekaj podobnega želijo tudi v vašem Piranu. Čas bo pokazal, če je piranska komuna dovolj močna in kompaktna, da bi udejanjala takšne rešitve, ki zagotovo sodijo v to obzidano mesto. Mi bomo prizadevanja Piranežov zagotovo spremljali in jim stali ob strani.
Podobne teme:
- Ribiški muzej v Vrboski
- Betinska gajeta Marija (l.1922)
- Stara in tradicionalna plovila na slovenski Obali
- Vrboska v 2,5 letih do novega Ribiškega muzeja
- Cesenatico – Pomorski muzej na prostem
