Gilberto Fazlić – Gigi
Gilberto, za prijatelje Gigi, je rojen na Lošinju, študijska leta pa je preživel v Ljubljani, kjer je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko. Strasten jadralec je član lokalnega kluba JK »Jugo« iz Malega Lošinja. Mnogo let je bil podjetnik, ukvarjal se je z informatiko, po obnovi lošinjskega logerja Nerezinac pa je postal njegov skrbnik in kapitan.
Mitja Zupančič
Fotografija: arhiv eMORJE.com
eM: Prestop iz regatne jadrnice na loger je velik preskok. Kako ga lahko komentirate?
Pravzaprav ne gre za preskok, bolj za splet okoliščin, ki so se mi ponudile v nekem prelomnem trenutku mojega življenja, tik pred koronsko krizo, ko so bili smeli načrti pred nami, meni pa se je ponudila možnost, da po toliko letih zaprte pisarniške prostore zamenjam z odprto pisarno na morju, kar pa je bila zmeraj moja želja.
eM: Ampak, biti krmar jadrnice ali pa tradicionalnega logerja je vendarle velika razlika?
Razlika je kot rockˊn roll in valček. Na jadrnici, milo rečeno, zavrtiš krmilo ali porivaš rudo in je manever končan. Na logerju krajšaš floke, zateguješ krmno škoto, krma drsi in šele čez nekaj minut je manever končan. Rekreativno tekmovalno jadranje pa je strast. Jadrnica je odzivna in hitra. Zahteva eksplozivne manevre in točnost pri obratih. Plovba in jadranje z logerjem je bolj predvidljivo, bolj umirjeno, na manevre se je treba pripraviti, gre za čisto drugo filozofijo, ki jo narekuje samo plovilo.
eM: Kako je sploh prišlo do imenovanja za kapitana te tradicionalne barke?
Družil sem se s fanti, tam je bil tudi Ferdinando Zorović, potem pa se je vse zgodilo skoraj spontano. Skozi čezmejni projekt Cro–Slo Mala barka 2 je bil loger obnovljen, modri možje, ki so uspešno pripeljali projekt do konca, so iskali posadko in dobil sem ponudbo. Sicer imam veliko izkušenj na morju, na plovbo s tradicionalnim plovilom pa sem se moral kar malo pripraviti, dopolniti znanje in pridobiti ustrezne licence.
eM: Ali sedaj služenje na plovilu predstavlja vašo zaposlitev?
Da! Takšno plovilo zahteva stalno skrb in vzdrževanje. Že v času obnove je bilo ustanovljeno podjetje Loger, d.o.o. To se je po končani obnovi preneslo na Mesto Mali Lošinj, sam pa sem po sili razmer še naprej ostal direktor družbe, ki redno zaposluje enega človeka (mene), ki sem kapitan logerja in tudi odgovoren za njegovo redno vzdrževanje. Z menoj dela s polovičnim delovnim časom še prijatelj in mornar Steno Vidulić, ki pa je pred upokojitvijo. To sva dva človeka, ki dnevno skrbiva za loger.
eM: Kakšen pa je vajin običajni delovnik?
Na takšnem lesenem plovilu lahko vseskozi nekaj popravljaš in barvaš. Z eno roko prideš preko palube od krme do premca, pa lahko ponoviš. Večja in obsežnejša vzdrževalna dela seveda naročimo v ladjedelnici, za manjša vzdrževalna dela in popravila pa morava kar sama poskrbeti. V najinem urniku je še sprejemanje obiskovalcev na krov, saj loger v svojem trupu nosi interpretacijski muzej lošinjske pomorske dediščine. Vsak četrtek imamo tudi redno promocijsko jadranje po zalivu, iz čezmejnega projekta pa smo pet let obvezni tudi sodelovati na različnih pomorskih manifestacijah in festivalih morja vzdolž jadranske obale.
eM: Mar lahko le dva človeka, ob tem, da je eden za krmilom, sploh dvigneta toliko jader?
Ne, kje pa, ob četrtkih se nas zbere vsaj šest jadralcev iz našega kluba, potem pa že gre. Moram priznati, da je samosvoj in izreden občutek pod jadri na tej barki. Sama silhueta in podoba plovila je v enem samem letu postala največkrat fotografirani motiv z lošinjskega arhipelaga.
eM: Torej je loger namenjen izobraževanju, ohranjanju in revitalizaciji pomorske dediščine in tudi turistični promociji destinacije?
Seveda. Interpretacijski muzej predstavlja bogato pomorsko dediščino Lošinja in tudi čislanih lošinjskih kapitanov, ki so z velikimi jadrnicami obpluli svet. Turistična promocija pa je tista, ki ohranja in izboljšuje glavno gospodarsko panogo na otoku in Absirtidih, torej turizem. Naj pa povem, da komercialnih vsebin, zaradi črpanja EU-sredstev v času obnove barke, prvih pet let ne smemo ponujati, kar je svojevrsten izziv za preživetje posadke in plovila. Brez širše podpore lokalne skupnosti in razumevanja države, ter patronata nad barko, ki ga je prevzelo Mesto Mali Lošinj ter Turistično združenje Mali Lošinj, ne bi šlo. Hvala bogu, da so prepoznali dodano vrednost in našli interes. Sploh pa ima Mali Lošinj še velike resurse in ideje pri ohranjanju pomorske dediščine. Samo spomnim vas, tu so nekoč bili veliki »škveri« in ladjedelnice, tu se je skonstruirala tudi jadrnica – znamenita L5, ki je bila v začetku 20. stol. tudi olimpijski razred. Predhodnica L5 pa je bila lošinjska regatna pasara, prva barka v teh krajih, ki je bila izključno namenjena regatam, ne pa za »delo«. Vsak škver je imel svojo regatno pasaro, svojega »tekmovalnega konja«.
eM: Že večkrat smo vas želeli vprašati, kako to, da je Nerezinac loger, ko pa nima logerskih jader?
Oblika plovila je logerska. Jadra pa so se skozi čas spreminjala, le funkcija je ostajala nespremenjena – gnati plovilo po valovih s pomočjo vetra. Ljudje so prilagajali jadra skladno s svojimi potrebami, pa tudi novitetami in novimi materiali, da bi bilo rokovanje z njimi lažje, z manj ljudmi in bolj učinkovito. Nerezinac je predelana barka nekdanjega delovnega plovila Dražica, ki je bilo v lasti družine iz Šmrike. Takrat je barka vozila les, pesek in druge dobrine za življenje ljudi. V tem intervjuju ne bi sam govoril o obnovi, saj so bili protagonisti drugi, o sami obnovi in zapletih z njo pa je obširno že večkrat pisal tudi vaš časopis. Osredotočil bi se na novi čas, ko je Nerezinac, s pomočjo ekipe prod vodstvom prof. dr. Roberta Mohovića s Pomorske fakultete z Reke dobil nove statične izračune, popravljeno krmo, popolnoma nov premec in jadrevje ter zaživel v nov čas.
eM: Rekli ste, da se udeležujete tudi festivalov morja. Na katerega imate najlepši spomin?
Ne gre za spomin, ampak za vtise, ki ostajajo. Jadrati in nastopati v domači luki je zmeraj nekaj posebnega. Nerezine so stalnica naših obiskov, tam se je vsa zgodba tudi začela. Nasploh pa gostujemo tam, kjer smo povabljeni. Zaenkrat se večinoma sučemo po Kvarnerju, pred nami pa so tudi povabila v tujino.
eM: Ali ste zapluli v mednarodne vode in kakšno drugo teritorialno morje?
Smo, in naša prva pot na obisk v drugo državo je bila … ne boste verjeli – v Piran, v Slovenijo.
eM: To pa je naključje, mar ne?
Ja, lepo je bilo pripluti v Piran. Pripluli smo na povabilo Pomorskega muzeja Piran in Občine Piran. Loger je bil vključen v program muzejske noči, v mestu pa sta se srečala tudi oba župana – Genio Zadković in Ana Kučić. Precej ljudi si je z zanimanjem ogledalo loger, verjetno tudi zato, ker ga že dobro poznajo iz vaših objav, pa so si ga želeli ogledati tudi v živo. Zvečer sem bil povabljen tudi v JK »Pirat«, kjer sem se srečal z legendo slovenskega jadranja Dušanom Puhom in prijatelji, s katerimi se ponavadi srečamo na Fiumanki, pa Lošinjski in Viški regati. Nimam česa dodati. Bilo je tvorno, prijateljsko in uspešno.
eM: Kako pa je kovid vplival na vaš program?
(Premislek) V zadnjem trenutku nam je odnesel največjo stvar, plovbo od Malega Lošinja preko Otranta v francoski Sѐte. Tja bi morala odpluti štiričlanska posadka 7. marca, kar je celo praznik slovenskega pomorstva. Nato je bil odhod na dvomesečno plovbo prestavljen za teden dni, 14. marca pa, namesto da bi odpluli, smo vsi ostali doma. Bilo je kar nekaj razočaranja, a ko danes gledam z distance, naš čas šele prihaja. Posadka je izbrana, bili smo tudi na zimski testni plovbi, srečali smo se tudi v Piranu, loger je odlično opremljen in v kondiciji, ko lahko varno odpluje tudi na odprto morje.
eM: Ali imate kakšen poseben spomin na februarsko zimsko plovbo logerja proti Visu?
Seveda in je malček boleč. V prvi noči smo doživeli močan jugo z dežjem. Paluba je bila zelo spolzka. Ko sem v nočni izmeni odšel na premec pregledat, kako močno tolčeta admiralski sidri, mi je spodrsnilo in sem dobesedno telebnil na palubo ter si počil rebro. Naprej pa si predstavljajte, kako ti treskanje barke ob valove povečuje prag bolečine in vzdržljivosti.
eM: Ali ideja ekspedicije še obstaja?
Po mojih informacijah je še živa, odvisna pa bo od letošnje turistične sezone. Če bodo rezultati dobri, potem bo menda tudi lošinjski loger Nerezinac od 12. do 18. aprila 2022 gostoval v tem francoskem sredozemskem pristanišču. Sicer pa zmeraj dobrodošli v njegovi matični luki, na Rivi lošinjskih kapitanov, pred muzejem Apoksiomena v Malem Lošinju.
