Japec Jakopin

Japec Jakopin je zelo skrbno izbral svoja starša. Rojen v družini slovenskih intelektualcev: mati je bila književnica, oče slavist, ki je govoril kar 16 jezikov. Okolje je bilo pravo, kromosomi so bili pravi, prejela sta jih tudi brata Primož in Jernej. Potrebno je bilo učenje, garanje in naključja. Po kitajskem filozofu Lao Tzuju, ki je živel in učil 500 let pr. n. št., se srečno naključje sklene s srečo, in nesrečno z nesrečo. Japec vselej stavi na srečo …    

M. Zupančič, foto: osebni arhiv Japec Jakopin & J&J Design Studio

 

 

eM: Kdaj se začne vaša ljubezen do plovil?

Moja ljubezen do plovil sega v leto 1956, ko sem prvič obiskal Piran, in se navdušil nad morjem in barkami.

eM: Ampak v istem desetletju ste sprejeli tudi Hipokratovo prisego?

Seveda, diplomiral sem leta 1974 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in nadaljeval svojo poklicno pot na fakultetnem Inštitutu za fiziologijo ter v Univerzitetnem kliničnem centru na oddelku za intenzivno interno medicino. Leta 1977 sem magistriral iz kardiologije. Tema so bili problemi, povezani z motnjami srčnega ritma, tudi pri prostem potapljanju. Leta 1980 sem doktoriral in leto kasneje pridobil še naziv akademski specialist kardiolog. Tri leta kasneje sem se umaknil iz akademske in medicinske poklicne poti.

eM: Kakšen premik v glavi se je zgodil?

Ni šlo za premik, ampak za splet okoliščin. V študijskih letih sem spoznal murtersko šolo gradnje lesenih bark. Kasneje sem se skupaj z Arnetom Hodaličem in Matjažem Prijateljem lotil samogradnje bark iz kompozitnih materialov. Z Arnetom sva tudi vodila čartersko bazo jadrnic v Punatu na otoku Krku. Leta 1975 sem kot član posadke prejadral Atlantik. Vse to je kazalo na mojo ljubezen do morja in plovil. Kje pa piše, da mora človek početi le eno stvar v življenju, če v sebi prepozna več talentov? Logična posledica je bila ustanovitev studia J&J Design  za izdelavo načrtov plovil. Ustanovil sem ga skupaj z mlajšim bratom Jernejem, ki je po izobrazbi arhitekt. Brez njega ne bi bilo studia, najina zgodba pa traja vse do današnjih dni, in se še naprej razvija.

 

 

eM: Koliko zdravnika je še v vas?

Po duši ostajam zdravnik, četudi sem si zmeraj želel študirati matematiko. Starejši brat Primož je »hud« računalničar, mlajši Jernej pa arhitekt, kot sem že prej omenil. Med inženirji in arhitekti sem si moral izboriti tudi sam svoj prostor pod soncem. Postal sem industrijski oblikovalec v navtiki, s središčem dela na konceptualnem področju.

 eM: Kateri so bili vaši prvi resni projekti na področju navtike in kupci?

Prvi odmeven projekt je bil narejen za tovarno športne opreme Elan. Za begunjski Elan sva z bratom zasnovala jadrnico Elan 31, sledile so Elan 19, 43, 33 in 34 ter 35 Power. Do leta 1987 je Elan prodal kar 940 jadrnic Elan 31 in 33. V petih letih je prodaja je poskočila z 2 mio nemških mark na 32. Temu uspehu in vzponu slovenskega podjetja v takratni Jugoslaviji je sledilo povabilo francoskega izdelovalca čolnov in jadrnic Jeanneau. Odšel sem v Francijo postal  vodja prodaje, marketinga in novih izdelkov, kjer sem ostal do konca leta 1990. V tem času je J&J Design nadaljeval z izdelovanjem načrtov za plovila Jeanneau in več drugih evropskih navtičnih ladjedelnic. Prišli smo na globalne trge, v središče navtične industrije.

 

 

eM: Kaj je bilo najbolj pomembno za uspešen preboj? Znanje, karakter, delavnost?

Spet bi rekel, da sem bil v pravem času na pravem mestu, torej je šlo za splet srečnih naključij. Znanje je pogoj za uspeh in obstanek na vseh področjih, ne le v navtiki. Naša majhnost in neobremenjenost s pretirano nacionalno identiteto, in zraven obvladovanje tujih jezikov so talenti, ki nas še sedaj na svetovni ravni dvigajo iz povprečja in da smo lahko po Trubarju stali inu obstali.

eM: Ste multilingvist, torej vam jo bila tudi ta sposobnost zapisana v DNK?

Seveda, saj sem rekel, da sem dobro izbral starša. Uporabljam osem jezikov, ampak s tem se ne bi preveč hvalil, če se postavim ob bok svojemu očetu. Dosegam ga le do polovice, torej do kolen. Veste, ko sta se starša želela kaj intimno pogovoriti med seboj, sta doma govorila francosko. Zato sem se  naučil francoščine. Povem pa tudi, da sem za ušpičene vragolije dobil od očeta pokoro v obliki učenja stare grščine. Takrat se mi je zdelo skrajno popolnoma neuporabno, danes pa dobro vem, da je bila to odlična osnova.

eM: Umetelno in z veščino pravega jezikoslovca uporabljate materni jezik. Zato vas vprašam in vzpodbujam, da bi dodali svoj pečat k slovenski pomorski terminologiji. Mar se vam ne zdi, da imamo slečene hlače in zelo skromen nabor besed?

Res je! Pomorsko slovenščino so leta 1961 zapisali trije možje: Janez Gradišnik, Ernest Kopriva in Vladimir Naglič. V resnici gre tudi za edino tovrstno knjižno izdajo. Na tej točki imamo več problemov. Na obali uporabljajo predvsem navtično izrazoslovje, ki imajo italijanski in hrvaški koren, na štajerskem nemški, v osredni Sloveniji je mešanica vsega z dodatkom angleščine. Vem, da je Rok Sorta napisal diplomsko nalogo z naslovom Slovenska pomorska terminologija. Če se ne motim, je prav pri vaši založbi izšla tudi v knjižni obliki. Ko sem začel leta 1983 z navtiko, sem poskusil napisati slovenski navtični  slovar, saj ga Slovenci nujno potrebujemo, če hočemo res biti pomorski narod  Moram pobrskati v arhivu, med knjigami in zapiski. Morda je pa res dozorel čas tudi za tovrstni podvig.

 

 

eM: Kdaj se je torej po vašem mnenju navtika začela na slovenskih tleh? Ali je to sploh mogoče definirati?

Američani imajo krasno knjigo z naslovom The Heart of Glass: Fiberglass Boats and the Men Who Built Them. V njej opisujejo zgodovino sodobne navtike in začetke gradnje plovil iz stekloplastike. Tovrstna gradnja se je v Združenih državah Amerike začela po drugi svetovni vojni, med letoma 1945 in 2000. Sam sem večkrat spodbujal različne evropske urednike, naj nekaj podobnega zapišejo za evropsko navtiko, vendar ni bilo posluha. Evropa je precej bolj nacionalno različna. Francoze zanima le njihova navtika, kot Nemce, Italijane ali Angleže, podobno je s Skandinavci. Zato smo skušali v monografiji o delu J&J pisati o zgodovini evropske navtike, in obenem o mestu slovenske navtike v njej. Naša navtika sega v pozna šestdeseta leta z Elanovimi barkami in začetki amaterske gradnje.

eM: Torej je knjižna monografija Forty Years of J&J Design Studia odgovor na nacionalno razdeljenost Evrope?

Ne, spet je šlo za naključje. Idejo je dal odgovorni urednik hrvaške navtične revije More – Braslav Karlić, ki je hkrati tudi lastnik zagrebške založbe Morski vodiči in moj dolgoletni prijatelj. Poklical me je in rekel: »Poslušaj, Japec, teh 40 let delovanja na svetovnem navtičnem tržišču, in skoraj 400 projektov, po katerih je na svetu zgrajenih že okoli 70.000 plovil, ne sme utoniti v pozabo!« Za izdajo knjige smo tudi mi čutili nekakšno notranjo potrebo in željo, hkrati smo se zavedali, da bi lahko monografija lahko bila zanimiva za vse lastnike “naših” bark. Nenazadnje je prav, da lastniki plovil vedo, kaj počnemo in kako, saj jih to zanima. Naše poslanstvo je torej v službi ljudi, ki radi gredo z barko na morje, in da jim je to prijetna izkušnja. Angleži bi rekli »improving the boating experience«. Potrebna je bila vzpodbuda, in prišla je iz pravega konca. Hvaležen sem za natisnjeno knjigo v ameriški angleščini, ki predstavlja presek štirih desetletij našega delovanja.

 

 

eM: Monografijo je uredila Shannon Jamieson Vasquez. Kakšna je torej njena uredniška zasnova?

V kazalu je predstavljenih sicer deset poglavij, v resnici knjiga ponuja štiri celostne vsebine: Zgodba, Plovila, Delo, Ljudje. V knjigi se najde naše arhivsko gradivo in opisi 40 izbranih projektov plovil, simbolično za vsako leto delovanja po eno. Dodan je  uvod, pregled prejetih nagrad in izdelanih projektov, ter epilog. Posebno poglavje pripada ljudem, tistim, ki so bili in odšli, a so dodali kamenček v mozaiku naše skupne zgodbe, in tisti, ki ostajajo in ustvarjajo. In, kot je rekel starogrški mislec Heraklion: »Pot navzgor in pot navzdol je ena in ista.«

eM: Pojdiva po tisti navzgor. Ko ste začeli risati jadrnice, si verjetno niste mogli misliti, da boste projektirali tudi najsodobnejša plovila na hidrokrilih. Kako ste pristopili k zadnjemu projektu Tyde pod BMW-jevo blagovno znamko?

Sposodil si bom izrek še enega kitajskega filozofa in pesnika Lao Tzuja. Ta pravi, da je od vrtincev na vodi odvisno, v katero smer bo šel odpadli list z drevesa. Spet je šlo za naključje, da smo poznali Christopha Ballina, ustanovitelja podjetja Torqueedo, ki je zasnoval projekt z BMW-jem. Dokumentacijo mi je poslal v pregled, pa sem mu rekel, da veliko stvari v projektu ne drži. Vprašal me je, če bi to znali narediti bolje. Čisto sami ne, ampak poznali smo ljudi, s katerimi bi zmogli in tudi smo narediti boljši projekt.

 

 

eM: Torej ste ga dokončali teamsko, v širši sestavi?

Seveda, glavni smo zmeraj ljudje, ne pa blagovne znamke. K sodelovanju smo povabili Guillauma Verdierja, ki ve največ o podvodnih krilih. Za elektronski nadzor kril nam je pomagalo majhno, a zelo kakovostno podjetje – Pixel-sur-Mer iz Lorienta z ustanoviteljem Jean-Françoisem Cuzonom na čelu, in projekt pripeljali k srečnemu koncu. Prototip smo izdelali na Gorenjskem ta barka je presegla pričakovanja. Za spremembo je vse delovalo brezhibno tudi po 350 urah plovbe na krilih. Lepo je, da je bil prototip v celoti narejen v Sloveniji, vključno s karbonskimi krili, kompoziti in rezkanimi kovinskimi deli.

eM: Ali se vam zdi, da avtomobilska in navtična industrija hodita z roko v roki, da sta nekako povezana?

Na to vprašanje nimam enoznačnega odgovora. Dejstvo je, da so uporabniki plovil prav vsi tudi vozniki avtomobilov, in da od tod izvirajo njihova pričakovanja. Tehnično gledano gre v obeh primerih za odlično dodelane projekte, ki pa s seboj prinašajo veliko ekonomsko razliko. V razvoj enega avtomobilskega modela se vlagajo ogromna sredstva, ki se nato povrnejo skozi velikoserijsko proizvodnjo. Pri plovilih tega ni, zato je za razvoj običajno na voljo več tisočkrat manj denarja kot v avtomobilski industriji, kar je posledica maloserijske izdelave, vsaj tisočkrat manjše od avtomobilske.

 

 

 eM: Zadnja leta se aktivno potapljate na vdih in tekmujete v svoji starostni skupini. Od kod motivacija in energija za ta šport. Vam pri uspešnih potopih pomaga tudi medicinsko znanje iz kardiologije?

Poglejte, zapisan sem morju, rad jadram in se že od majhnega potapljam. Svet pod morsko gladino me je očaral že leta 1956, ko smo bili s starši v Piranu, in sem prvič videl potapljača, kako je prišel iz morja z veliko školjko v roki. Ta šport mi pomaga, da ohranjam  zdravje in telesno kondicijo. Treniram štirikrat na teden, trikrat v bazenu v Radovljici, ob četrtkih pa v Padovi v 42 m globokem bazenu. Je morda naporno, a vse, kar ima človek resnično rad, zmore. Sploh pa imam dobrega »buddyja«, s katerim deliva podobno ljubezen do prostega potapljanja. Luka Pengov je nekdanji metalec kopja, sicer dobrih 20 let mlajši, sedaj pa tisti, ki ob potopih pazi name in jaz nanj.

eM: Vaši rezultati so izredni!

No, ja vse je relativno…v svoji zbirki imam enajst svetovnih rekordov in deset naslovov svetovnega prvaka. Pri osebnem rekordu sem dosegel globino –87 m. Gre za precej razvit šport, tudi v kategoriji Masters. V Kairu na svetovnem prvenstvu je nastopilo okoli 200 tekmovalcev. Alenka Artnik in Samo Jeranko sta na področju, kjer se potapljač namesto z avtonomno podvodno napravo, t. i. SCUBA, potopi prosto z zadrževanjem diha, Slovenijo naredila za prepoznavno državo in jo postavila med svetovne velesile.

eM: Kje so vaše meje, do kdaj še?

Letošnji načrt je svetovno prvenstvo v prostem potapljanju na vdih v grški Kalamati. Rad bi dosegel magično mejo –100 m. Ampak, moj naloga je redna aktivnost in potapljanje – torej pot je cilj.

 

Podobne teme:

• Jadrnica Elan GT6 prejela nagrado Red Dot
• 5. Svetovno prvenstvo v prostem potapljanju
• Navtična abeceda se začne z MR (Marina Punat)
• Mihael Gregorčič – Ustanovitelj Seafarnig Yachts
• Internautica 2018 napoveduje