Jože Mušič – Prvi Slovenec, ki je objadral svet

13. december, 201913. december, 2019 emorje.com 0 Komentarjev

Jože Mušič se je rodil 6. januarja 1935 v Mariboru. Njegova mladost je bila prežeta s številnimi športnimi dejavnostmi, od planinarjenja, smučanja in letenja z zmaji do spustov s kajaki po divjih vodah, podvodnega ribolova in potapljanja v morske globine. Mušič velja za slovensko jadralsko legendo, saj je prvi Slovenec, ki je objadral svet. Od takrat je minilo točno 30 let, bila je to krona njegovih morskih avantur in pisalo se je leto 1988–90. Dolga doba pa ni v ničemer spremenila Jožeta, ki ostaja zvest svoji skromnosti in v medijskem ozadju. Mojster fotografije, filmar, popotnik, mornar in vsestranski športnik nerad govori o sebi, fotografirati se ne pusti. Je avtor dveh čudovitih potopisov: Melodije vetra in Zlati valovi. Pred kratkim je izšlo njegovo novo knjižno delo s pomenljivim naslovom May day, may day, v katerem opisuje, povzema in komentira nekatere najbolj znane jadralske nesreče na oceanih. Povprašali smo ga o njegovi sporočilnosti.

eM: Pred točno 30 leti ste se vrnili z jadranja okoli sveta. Kakšni občutki vas spremljajo, ali bi ponovili, morda kaj spremenili?

Pri dopolnjenih 85-ih letih seveda ne morem razmišljati, da bi se vrnil nazaj, če bi bil mlajši, pa bi z veseljem ponovil to jadralsko avanturo, le nikoli več si ne bi želel jadrati in pluti sam. Spomini na najlepše kotičke sveta pa so seveda še močno živi in prisotni. Bil sem na otokih, kjer ne pristajajo ladje niti letala, dosegljivi so le z jadrnicami. Marsikje sem bil prvi tujec, ki je stopil na otoček in obiskal vas. Teh občutkov prvobitnosti in temeljnosti kozmosa ne znam opisati, so se pa zasidrali vame in me vsak dan posebej nagovarjajo k aktivnemu življenju.

eM: Govoriva o aktivnem življenju, ta vam je vselej bil blizu, mar ne?

Seveda, že od malih nog sem bil športnik. Vleklo me je v gore, na divje reke, z zmajev pod nebo, a različni vodni športi so me popolnoma prevzeli. Precej sem jadral na majhnih jadrnicah v razredu laser, ki zame ostaja še zmeraj najbolj pošten način tekmovanja, saj je rezultat absolutno odvisen predvsem od tekmovalca.

eM: Rojeni ste v Mariboru, torej veljate za kontinentalca?

Ja, prav zanimivo in že skoraj pregovorno se zdi, da ljudje s celino bolj spoštujemo in ljubimo morje, kot tisti, ki jim je ponujeno vsak dan. Pravzaprav, to niti ne preseneča, tako smo pač naravnani ljudje, da dosegamo boljše rezultate, če do njih prihajamo po težji poti.

eM: S katerimi vodnimi športi ste se najraje ukvarjali?

Nekaj let sem veslal v skifu, smučal sem na vodi, se potapljal in šel na ribo, vozil kajak na divjih rekah, zelo rad sem surfal. Mislim, da sem imel prvi surf v takratni državi Jugoslaviji.

eM: Nekoč ste zapisali, da ste se že trikrat rodili. Na kaj namigujete?

Januarja davnega leta sem zares prijokal na svet, nato pa se mi je v aktivnih športnih letih rodila strast do podvodnega ribolova. Brez težav sem se potapljal do globine tridesetih metrov, nato pa sem nekega dne nezavesten obležal na morskem dnu. Nekaj trenutkov po tem, ko sem se prvič preselil v »večna lovišča«, sem gledal film o svojem življenju, ki se je odvijal z bliskovito naglico. Glava je bila še bistra, roke in noge pa negibne. Težak svinčeni pas me je neusmiljeno vlekel navzdol, sinja gladina, meja življenja, se je oddaljevala petnajst metrov nad menoj. Medtem ko sem izgubljal zavest, sem v rokah še vedno stiskal veliko ribo, ki naj bi bila kriva za vse, kar se je zgodilo. Skupaj sva obležala na morskem dnu.

eM: Kako pa ste se potem rešili?

Rešil me je prijatelj Miha, s katerim sva skupaj lovila in me je pravočasno našel in prinesel na površje. Brez njega bi se že takrat vse končalo. Tista leta je med podvodnim ribolovom utonilo veliko dobrih športnikov.

eM: To je bilo torej vaše drugo rojstvo. Zakaj govorite še o tretjem?

Čeprav sem bil po omenjenem dogodku zelo previden pri podvodnem ribolovu, se je dogodek v skoraj nespremenjeni obliki ponovil čez nekaj let. Tako mi je uspelo, da sem se do svojega tridesetega leta uspel trikrat roditi in uspel dvakrat umreti. Po vsem sem začel verjeti v srečne zvezde. Spoznal sem, da je morje izjemno lep in privlačen svet, ki se mu ni mogoče upreti, četudi je skrajno nevaren.

eM: Kje pa ste pridobili prve jadralske izkušnje?

JKL – Jadralni klub Ljubljana in Mirko Bogić sta bila tista, ki sta me popeljala v svet pod jadri. Najprej smo imeli člani vsak svojo jadrnico, potem se je razvila pestra in raznolika dejavnost z mladimi. Otroci so bili zmeraj gonilna sila teka najstarejšega slovenskega jadralnega kluba. Jadrali smo na Ljubljanici, Savi, po Cerkniškem jezeru, pa po mariborskem Brestrniškem. Bile so to odlične regate,s pestrimi vremenskimi obrati in vetrovi, hkrati pa so bili tudi odlični družabni dogodki.

eM: Kdaj ste potem začeli jadrati na večjih jadrnicah?

Ko sem se ukvarjal s turistično dejavnostjo, sem imel večje barke za vožnjo okoli Lastova in motorne čolne za smučanje na vodi. Takrat ni bilo veliko jadrnic na Jadranu, pa še zakoni so bili precej čudni. Jadrnice nisi mogel prosto uvoziti, ampak si moral prej pridobiti posebno dovoljenje in plačati visoko carino. Takrat sem opazoval nemškega jadralca in ga vprašal, če mi proda jadrnico. Uvozil sem jo kot »gospodinjski aparat«. Vse skupaj sem imel tri jadrnice, z zadnjo, po imenu Melody, s katero sem obplul svet, še vedno jadram.

eM: Zakaj pa ste se odločili za jadranje okoli sveta?

Želel sem spoznati svet v celoti, po najlepši mogoči – morski poti, po najlepših predelih sveta, po poti okoli zemeljske oble. Želel sem doživeti nekaj lepega in udejanjati iskreno željo po jadranju. Nikoli nisem razmišljal o zaslužku niti slavi. Pot sem večinsko financiral sam.

eM: Nedavno je založba Didakta izdala vašo novo knjigo s pomenljivim naslovom May day, may day. O kakšni knjigi govoriva?

May day, may day – trikrat ponovljena beseda je mednarodno uveljavljeni klic na pomoč, ki je največkrat uporabljen v pomorskem in zračnem prometu. V letih, ko še ni bilo globalne radijske povezave, je ta klic predstavljal telegrafsko poslano S-O-S (rešite-naše-duše). Uporablja se izključno v najbolj resnih primerih, ko gre za življenje. Vsa plovila, ki prejmejo klic, pa so po pomorskih zakonih dolžna priskočiti na pomoč, neukrepanje je kaznivo. Rdeča nit tokratne knjige je prav ta klic. Vsem trinajstim zapisanim zgodbam je klic na pomoč »may day« skupni imenovalec.

eM: Kakšne zgodbe torej opisujete?

Resnične zgodbe, ki so se zgodile in so po večini izšle na različnih koncih sveta tudi v knjižni obliki. Gre za nenavadne morske avanture, ki so žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne. Sam sem jih zbral, v enem delu prevedel ter jim dodal lastne komentarje in poglede, zato da bralcu z distance in mnogo izkušnjami sporočim, da oceani niso Jadransko ali Sredozemsko morje, da velja staviti na znanje, izkušnje pa tudi na srečo. Priprave na plovbo po visokem morju zahtevajo nekaj specifike, predvsem pa pravo izbiro in pripravo plovila, rute glede na letni čas ter vzdrževanja plovila med vsakokratnim postankom, saj ob dolgotrajnem jadranju in plovbi material postaja utrujen, njegova kondicija pa je ključna, ko se dvigne morje.

eM: Kakšne jadralce in morjeplovce najbolj spoštujete? Kaj vas najbolj moti?

Najbolj spoštujem tiste, ki so skromni in to počnejo zaradi lastnega prepričanja in iskrene želje jadrati in biti z naravo. Ne maram vzvišenosti, zavajanja in pehanja za slavo in denarjem. Na plovbi okoli sveta čas ni najbolj pomemben, ampak varnost in osebno zadovoljstvo.

eM: V knjigi May day ste obdelali tudi štiri zgodbe slovenskih jadralcev. Za katere primere gre?

Slavc Šikonja, ki se je po potovanju okoli sveta že vračal v Evropo in naredil napako ob plovbi skozi Rdeče morje pri Sueškemu prekopu nazaj v Sredozemlje. Naslov poglavja je Knjiga, ki ne bo napisana.

V poglavju Cena slave komentiram jadralske neumnosti Jureta Šterka, ki so se žal končale tragično, z izgubo življenja.

V poglavju Havenly tweens (nebeški dvojček) sem se dotaknil majhnih jadralnih katamaranov, ki so primerni za poletno družinsko križarjenje. Ladjedelnica, ki izdeluje jadrnice havenly tween, v priročniku za plovbo posebej opozarja, da je katamaran primeren za jadranje po jezerih in priobalno plovbo, in se ne sme oddaljiti od obale za več kot šest milj. Milanka Lange pa se je skupaj s Francozom Rogerjem de la Grandierjem, s prav takšnim katamaranom po imenu Vakuta, leta 2000 odpravila okoli sveta. V knjižni trilogiji Ljubezen in morje je opisala njuno pot, četrti del ni nikoli izšel, dogodke, ki so se na srečo srečno končali, komentiram v knjigi May day, may day.

Kultno regato Fastnet Rock, 600 milj dolgo jadralno pot od samotne pečine Fastnet Rock proti južni obali Irske, pa vzamem za dober primer, kako pomembno je ne preobremeniti materiala, kar povežem s primerom slovenskega ljubitelja morja Srečka Pusta, ki je z ženo jadral okoli sveta v skupini ARC (ARC je kratica kluba), ki prireja organizirano jadranje v skupinah preko Atlantika in v nadaljevanju okoli sveta – Atlantic rally for Crusers. Konec dober, vse dobro, moje videnje in ocena dogodka pa sta zapisana v knjigi.

eM: V poglavju Ledena krsta ste se dotaknili tudi znamenite regate Vendee Globe, ki nosi ljubkovalno ime Everest morja. Kakšna so jadralna pravila, kaj nam vi sporočate?

Regatna pravila so zelo preprosta, a zahtevna: le en jadralec na jadrnici dolžine osemnajst metrov, na poti okoli sveta brez postankov in brez kakršne koli tuje pomoči, okoli Antarktike. Leta 1996 je v njej sodeloval tudi nekoliko starejši jadralec Tony Bullimor. Njegovo zgodbo in reševanje sem podrobno opisal, prolog pa tudi. Avstralski davkoplačevalci so ostro protestirali proti prirejanju samomorilskih regat. Pričujoča reševalna akcija jih je stala šest milijonov dolarjev, organizatorji Vendee Globe pa so po končani regati le hladnokrvno objavili, da bo start naslednje čez štiri leta.

eM: Zgodba 117 dni na pragu smrti pa je le nekoliko drugačna?

Ja, leta 1973 je udarec kita ob desni bok jadrnice zakoncema Bailey preprečil začeto avanturo. Štiri mesece sta preživela v reševalnem splavu, ko so ju morski tokovi križem-kražem nosili po Tihem oceanu, nato pa so ju rešili korejski ribiči. Ta podvig še danes velja za najdaljši brodolom vseh časov.

eM: Gre torej za splet nesrečnih naključij?

Da, sicer pa, kot so rekli stari Grki: »Pogumnim se nasmiha sreča!«