V deželi orlov

Po stari ljudski pravljici je starodavni albanski kralj rešil mladega orla smrti. Odrasli orli so ga začeli častiti in tako so orli postali simbol Albanije.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com

Balkanska država

Republika Albanija (albansko Shqipëria, kar pomeni dežela orlov) je velika 28.748 km² in leži v jugovzhodni Evropi ob Jadranskem in Jonskem morju. Njene sosednje države so še Črna gora, Severna Makedonija, Kosovo in Grčija. Od Apeninskega polotoka jo ločijo komaj 76 km široka Otrantska vrata, skozi katera plujejo številne ladje in trajekti proti severnim jadranskim pristaniščem. Glavno mesto dežele je Tirana, ki ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev, vsa država pa okoli 3,5 milijonov.

Demografija Albanije

Prebivalstvo Albanije je narodnostno precej homogeno, saj Albanci predstavljajo kar 95 % celotne populacije. Preostali 3 % so Grki, priznani kot grška manjšina, dva odstotka pa predstavljajo ljudje drugih narodnosti. Številni Albanci živijo v zamejstvu na Kosovu (skoraj 2 mio), na jugu Srbije blizu 6.000 in jugovzhodu Črne gore več kot 30.000. V zahodnem in deloma severnem delu Severne Makedonije jih živi še pol milijona. Blizu 50.000 Albancev je ostalo za grško mejo, večina jih živi v grški provinci Epir, a nimajo statusa narodnostne manjšine. Potem, ko je leta 1991 Albanija stopila na pot demokratizacije in reform, pa je v Grčijo emigriralo še približno 600.000 Albancev. Prav Albanci, živeči zunaj države matice, danes predstavljajo glavno gonilno silo razvoja, s kapitalom, ki ga vračajo nazaj v Albanijo.

 

Ribja tržnica v Oricumu

 

Verska pripadnost

Po zadnjih podatkih statističnega popisa iz leta 2011 živi v državi 58,79 % muslimanov, med katerimi je 2,09 % bektašev, 16,92 % kristjanov (10,03 % rimokatolikov, 6,75 % albanskih pravoslavcev in 0,14 % protestantov/evangeličanov) ter 13,79 % prebivalcev, ki se ni opredelilo k nobeni verski pripadnosti. Izredno pa je zanimiv podatek, da se je le 2,5 % Albancev opredelilo za ateiste, če vemo, da je bila 6. februarja leta 1967 Albanija spoznana kot prva ateistična država na svetu. Še bolj pozitivno pa bode v oči izredno medversko sožitje, saj so versko mešani pari bolj pravilo kot posebnost.

Geografija republike Albanije

Geografija Albanije je precej enostavna. Deželica je naslonjena na vzhodno obalo Jadranskega morja in delčka severnega Jonskega morja, po celinskih mejah pa jo, kot naravno obzidje, obkroža Šarsko-Pindsko gorovje. Korab je z 2764 metri najvišji vrh države. Večinsko leži Albanija na nadmorski višini več kot 300 m. Proti obali se teren počasi znižuje, ob morju imamo širok pas nizkega sveta z lepimi plažami, v zaledju pa rodovitna polja. Prav obalni del je tudi najbolj gosto naseljen, v zadnjih letih precej pozidan, urbanistično vprašljiv, precej investicij pa je v rokah italijanskih vlagateljev.

Velika zgodovina Ilirov

Zgodovina Albanije sega daleč nazaj. Albanci so potomci Ilirov, ki so jugozahodni Balkan naseljevali pred Slovani, Rimljani in Grki. Rimljani so deželo osvojili leta 229 pr. n. št. in jo poimenovali za Ilirikum. Po razpadu Rimskega cesarstva je dežela leta 395 prešla pod bizantinski imperij. Vse do 5. stol. je bila uveljavljena krščanska vera, ki se je širila iz dveh središč (iz Rima na zahodu in Carigrada na vzhodu). Kasneje pa so od Turkov sprejeli muslimansko vero in živeli dolga stoletja v okviru Otomanskega cesarstva. Turki so leta 1430, po oslabitvi Bizanca, osvojili Albanijo. Polnih 25 let se jim je s fevdalci ob pomoči Rima, Neaplja in Benetk, vse do svoje smrti upiral Skenderbeg, potem pa je država prešla pod popoln nadzor Otomanskega cesarstva.

Novejša zgodovina 20. stoletja

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so prinesla politično razdelitev države na liberalce in konservativce, ki so prevladali. Njihov voditelj se je okronal za kralja Zoga I. in se naslonil na Italijo. Ta ga je leta 1939 sama izgnala in prevzela oblast nad deželo. Sledila je druga svetovna vojna in močan protifašistični odpor nacionalistov, monarhistov in komunistov, ki so s pomočjo Jugoslovanov prevzeli nadzor nad umikom Nemcev, vodja pa je postal Enver Hoxha. Albanija je bila vse do njegove smrti precej težko dostopna komunistična država, kjer je vladala politika trde roke in strahu. Nova oblast je z reformami uvedla socializem. Po Titovem sporu z Informbirojem leta 1948 je njen glavni zaveznik postala Sovjetska zveza, v šestdesetih letih pa Ljudska republika Kitajska. Po sovjetski okupaciji Češkoslovaške je Albanija leta 1968 izstopila iz Varšavskega pakta. Diktatura je dovoljevala le eno stranko – Albansko stranko dela, državna obveščevalna služba Sigurimi je izvajala strog nadzor nad prebivalstvom, vlaganje tujega kapitala je bilo prepovedano, enako je bila prepovedana tudi kakršna koli privatizacija podjetij. Država je z agrarno reformo zagotavljala zadostno pridelavo količine hrane za potrebe naroda, Hoxhu pa je v času njegove diktature uspelo zgraditi 250.000 betonskih bunkerjev od načrtovanih 750.000! Bil je to čas trpljenja in poniževanja albanskega naroda.

 

Režim Enverja Hoxhe je v Gjirokastërju zgradil osrednje državno atomsko zaklonišče, s pomenljivo kapaciteto za 300 ljudi.

 

Čas reform po smrti diktatorja

Ob zatonu evropskih komunističnih sistemov so se leta 1989 tudi v Albaniji začele družbene in gospodarske reforme. Marca leta 1991 je bila sprejeta začasna ustava in izpeljane prve večstrankarske volitve. Nova ustava je bila sprejeta leta 1998, ta pa je državo razglasila za parlamentarno republiko in zagotovila svobodo vere, govora, medijev in zborovanj. Po desetletjih izolacije se je začela počasi odpirati Evropi in svetu. Ekonomsko gledano je še zmeraj slabo razvita in ogromno Albancev si je v preteklosti našlo službo in dom v tujini. Se pa država razvija z bliskovito naglico, njen reformistični predsednik Ilir Meta pa jo želi vključiti v vse evropske integracije in z njo vstopiti v evropsko povezavo. Turizem predstavlja eno najmočnejših vej albanskega gospodarstva.

Razvoj turizma

Država s svojo prvobitnostjo in naravnimi lepotami ter neokrnjeno naravo ter ostanki dediščine, ki je vpisana na UNESCO-ve sezname, kar kliče k napredku te gospodarske veje. Seveda pa pretirano hiter razvoj za seboj pušča precej neizdelanih stvari, začenši s celostno strategijo in vizijo turizma, ki se zgleduje po zahodnih vzorcih, hlasta po dobičku, pri tem pa zanemarja okolje, narodovo identiteto in človeka. Tuj kapital, ki je bi nekoč žal prepovedan, sedaj vstopa skozi vhodna vrata in jemlje Albancem vse, kar šteje. Nekoč dežela orlov se vse bolj spreminja v deželo ležalnikov in senčnikov po vzoru italijanskih in grških obmorskih letoviških krajev. Verige hotelov, za njimi nič, pred njimi pa obalna cesta, pešpot in parki z vkopanimi palmami ter peščene plaže, z bliskovito hitrostjo spreminjajo krajino, pa tudi navade ljudi. Še bolj pa jo bodo spremenili jezovi na albanskih divjih rekah, če bo uresničen načrt pridobivanja električne energije s pomočjo hidroelektrarn.

 

Dežela orlov se spreminja v deželo senčnikov in ležalnikov.

 

Morje, sonce in nizke cene

Ko človek prebira turistične aranžmaje, ki obljubljajo obilje sonca, morja, odlično hrano, prijazne ljudi in nizke cene, ter Albanijo postavljajo kot »best seller« destinacijo na Jadranu, se že mora odločiti in jo obiskati. Avto ali letalo ostaja osebna izbira, tretja je ladijski prevoz, predvsem z italijanske strani. Prednjači prihod po cesti, a tu se zatakne že na vstopu v državo, kjer nerazumna ročna administracija ob vstopu povečuje kolone vozil in v času turistične sezone ne vpliva ravno blagodejno na turiste. Del cestne infrastrukture, predvsem v razvitejšem obalnem pasu ter do zgodovinskih mest, kakršen je Gjirokastër, je presenetljiv in na oko zavidljiv, saj so v zadnjih sedmih letih zgradili in asfaltirali mnogo cest, zgradili del avtoceste, ki pa je precej nevarna, saj nima primernih uvozov in izvozov, ljudje ob cesti čakajo na prevoz, hitrost pa se iz dovoljenih 100 km/h lahko hitro spremeni na komaj 20 km/h, in to na ravnem odseku avtoceste. Krivo je posedanje asfaltne platforme na avtocestnem nadvozu. Hitrost gradnje prednjači pred kakovostjo izvedbe, kar se bo čez nekaj let pokazalo kot bumerang že danes potrebnih vzdrževalnih del.

 

Investicije v navtiko ostajajo odprte in prepotrebne.

 

Urbanizacija krajev

Signalizacija in krmiljenje križišč sta tudi v zaostanku. Od Sködra do Durrësa ni mogoče niti na prste ene roke prešteti semaforjev, ker jih ni. Promet je speljan skozi krožišča, tam pa vlada zakon močnejšega. Podobno slabo načrtovano in izvedeno gradnjo vidimo po vseh urbanih krajih, svetla izjema so obmorski Vlorë, glavno mesto Tirana in celinski Korçë, ki mu domačini pravijo tudi albanski Pariz. Glavna zamera razvoja turizma pa so odpadki, smeti, ki ležijo povsod, ter brezglavo onesnaževanje rek, morja in mokrišč. Brez ozaveščanja ljudi in pravilnega ravnanja z odpadki ta država ne bo mogla razvijati turizma v smeri kakovosti in vzdržnosti.

 

Smeti ostajajo večni problem Albanije.

 

Navtični turizem

Ta ni razvit. Albanija premore eno samo marino v Orikumu, katere lastnik je Italijan, in ponuja okoli 140 priveznih mest za plovila z dolžino med 10 in 30 metrov. Nikjer pa ni napisano, da je globina morja ob vstopnem kanalu v marino le dva metra in globina na privezih 2,5 m. Direktor in predstavnik lastnika je Luigi Di Vito, ki ne pusti fotografiranja v marini, češ da njihovi gostje pričakujejo strogo zasebnost. Marinska infrastruktura je minimalna, toaletni prostori so zelo siromašni, ponujene cene privezov pa na nivoju vseh drugih evropskih marin. Kot primer smo vzeli ceno letnega priveza za 10-metrsko barko, ki je 4.000 EUR z vključenim V.A.T., petletna cena pa je 16.000 EUR … Albanija ima seveda velike možnosti za razvoj navtičnega turizma; Lezhë, Durrës, Vlorë, Orikum, Sarendë pa so kraji, ki kar kličejo h gradnji marin, ki bodo povezovale navtike z obeh strani Jadrana, preko Otranta in naprej do bližnjega turistično in navtično super razvitega grškega otoka Krfa.

 

Albanija premore eno samo marino. Ta je v italijanski lasti, v njej je fotografiranje prepovedano.

 

Sindrom nizkih cen

Nizke cene niso prava izbira za razvoj albanskega turizma, saj dolgoročno onemogočajo rast kakovostnih investicij in predvsem primernega vzdrževanja ter razvoja komunalne, cestne in druge javne infrastrukture. Sploh pa so cene turističnih storitev v vzponu, žal pa za njimi ostajata degradirana krajina in morje, v katerega se odlaga marsikaj.

 

Pristaniška infrastruktura ni na najvišji ravni.

 

Prijazen narod in izvrstna kulinarika

V splošnem velja, da je Albanija varna država, stopnja kriminala pa nizka, če ne govorimo o korupciji in kriminalu belih ovratnikov. Albanci so neskončno prijazni ljudje in veseli vsakega turista, kar je zaznati predvsem v osrednji in gorati Albaniji ter zgodovinskih krajih, kjer so turisti še vedno močno želeni in spoštovani. Njihovi domovi so čisti in priljudni, tradicionalni zajtrki pa poslastica za vsakega prišleka. Zanimiva je vinska zgodba, saj je Albanija tudi vinorodna dežela, ki pa žal grozdje izvaža v sosednjo Italijo in ga stekleničenega kot italijansko vino ponuja nazaj na mizo skozi verige restavracij.

Berat in Gjirokastër

Obe mesti sta vpisani na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Prvo je poznano kot mesto oken, kjer se tradicionalne hiške, polne oken in svetlobe, dvigajo na oba bregova rečne vzpetine. Berat sicer velja za najstarejše albansko mesto, staro že 2417 let. Ostanki bizantinskega in post-bizantinskega vpliva so v tem mestu za seboj pustili kar štiri cerkve, pa še katedralo, zgrajeno leta 1797. Gjirokastër pa je od leta 2005 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine. Utrjeno mesto so zgradili kot grad na vzhodni strani gore Gjere v IV. stoletju. Leta 1336 se je to mesto imenovalo Argyrokastra, leta 1417 pa ga je zavzela otomanska vojska. Mesto muzej, kot ga radi poimenujejo, privlači s svojimi kamnitimi hiškami in tradicionalnim bazarjem. Zaznamovala pa ga je tudi novejša zgodovina, saj je v njem nekaj svojih mladostnih let preživel tudi diktator, v času hladne vojne so v mestu zgradili bunker pred atomskim napadom, vseeno pa je Gjirokastër kraj, kjer vsakih pet let na grajskem platoju nad mestom pripravijo festival oralnega petja Iso-polyphony, ki predstavlja ljudsko glasbo južnih albanskih provinc Gjirokastër, Tepelenë, Vlorë, krajev jonske obale, Himare in sosednjih vasi.

 

Berat – mesto oken – velja za najstarejše albansko mesto, staro že 2417 let.

 

Gorska Albanija

Severovzhodnega goratega dela Albanije nam tokrat časovno ni uspelo raziskati, zavestno smo se odpovedali celo obisku Tirane, glavnega mesta, ki se razvija s silovito naglico, zato da smo se spustili preko gorskega prelaza od Përmeta do Tre Urat-a na grško mejo. Pot smo nadaljevali po izredno slabi in vijugasti cesti, ki je na trenutke spominjala na kolovozno pot med Leskovikom in Ersekë ter navzdol do čudovite Korçë, kjer ob vznožju hriba, v zaledju mesta, vabi tudi albansko smučišče. Gorska Albanija je infrastrukturno zaostala, ceste so nevarne celo za domačine, a narava ostaja neokrnjena, četudi nismo videli nobenega orla. Verjetno nismo bili dovolj visoko v gorah ali pa je čutiti vpliv prekomernega izsekavanja gozda, ki sicer pokriva tretjino države, a vpliva na obstoj raznovrstnosti ptic ter kakovosti življenja znotraj še zmeraj zaprtih vaških skupnosti.

Jezera

Albanija meji na tri jezera: Shkodër na meji s Črno goro, Prespan na grško-makedonski meji in Ohrid na meji s Severno Makedonijo. Prehod Tushemisht je bil naša izbira vračanja po balkanski poti, preko Ohrida, Skopja in Niša ter Beograda, nazaj v Evropo. Znana avantura, ki pa je spet postala cestna zagonetka pri Pogradcu, na albanski strani Ohridskega jezera. Najbolj uničena ulica je bila v resnici pot do mednarodnega mejnega prehoda, sinonim, ki pokaže vse poti in stranpoti bliskovitega albanskega razvoja, države, ki jo je vredno obiskati, ampak – čim prej!

 

Primorska Albanija hiti z razvojem, morda celo v previsoki prestavi.

 

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close