Karlo Asl
Rojen v Düsseldorfu, oče Zagrebčan, mati iz Lošinja. Še predno je dopolnil leto dni, se je s staršema vrnil na otok v Apsyrtidih in ostal.
eM: Kako se počutite, kot otočan ali bolj kontinentalec?
Absolutno kot »otoški«. Moja družina ima korenine v familiji Baričević, eni od dvanajstih družin, ki so leta 1280 odplule do zaliva Javorna na jug otoka, na področje Velega Lošinja. To se je zgodilo po tem, ko je lokalno piratstvo začelo ogrožati interese Beneške republike. Takrat je osorska gospoda dovolila ustanovitev »lošinjskih vasi« na jugu otoka, da bi okrepila obrambo morskega teritorija.
eM: Kakšna je bila vaša poklicna pot do prevzema mesta skiperja (poveljnika) lošinjskega logerja Nerezinac?
Po izobrazbi sem ladijski strojnik, dokončal sem tudi študij managementa v turizmu. Vedno sem bil tesno povezan z morjem. Skozi čas sem z delom na jahtah in pri čarterju pridobil številne izkušnje. Novost in resničen izziv je bila odločitev, spoznati in spoprijeti se s tradicionalnimi barkami, grajenimi v lesu.
eM: Kdaj je torej prišlo do imenovanja za poveljnika Nerezinca?
Niti sam dobro ne vem. Dobro leto pred odhodom prejšnjega poveljnika ladje – Gilberta Fazlića – v pokoj me je poklical Dalibor Cvitković – direktor TZ Grada Mali Lošinj, ki je skrbnik logerja, in vprašal, če bi prevzel poveljevanje. Stekli so pogovori, rezultat pa je znan.
eM: Ali ste postavili kakšne posebne pogoje pred prevzemom, morda finančne narave?
Ne morem govoriti o nekih posebnih pogojih, saj je bila moja zahteva zelo normalna. Želel sem imeti potrjen načrt vzdrževanja logerja. To je bila moja glavna skrb, ki ostaja.
eM: Torej je šlo v resnici za izziv?
Seveda! Nekaj novega, ladja, ki postaja najbolj prepoznavni lošinjski motiv, na otoku, ki ga identificira velika pomorska dediščina lošinjskih ladjedelnic, škverov in kapitanov, ki so z lošinjskimi jadri objadrali svet. To šteje!
eM: Koliko vas je v posadki, ali je to vaša redna zaposlitev?
V mojem primeru gre za polno redno zaposlitev, s polovičnim časom mi na krovu pomaga tudi mornar Luka Jurić, tudi doma iz Velega Lošinja.
eM: Ali sta dva dovolj, da dvigneta jadra?
Ne, gre za upravljanje logerja in maritimo s pomočjo motorja. Za jadranje je potrebna ekipa 6−8 ljudi. Ta se praviloma zbere vsak teden zaradi treninga, in po potrebi ob festivalih morja ter drugih manifestacijah, na katerih dvignemo jadra.
eM: Lošinjski loger Nerezinac v podpalubju nosi interpretacijski center. Kakšno je zanimanje zanj?
Veliko, interes obiskovalcev, še posebej mladine in šolarjev, je res velik. To leto smo imeli več tisoč ogledov, kar je zelo vzpodbudno.
eM: Kako pa se spoprijemate s festivali morja?
Letos smo se jih petkrat udeležili: dvakrat na Cresu, v Moščeniški Dragi, Rovinju in Malinski. Gremo, kamor smo povabljeni, v okviru potrjenega programa in razpoložljivih sredstev. Tudi prihodnje leto bomo sodelovali. Plan se že pripravlja. Računam tudi, da bomo del potrebnih sredstev za pokrivanje stroškov uspeli pridobiti sami s plovbami na opazovanje sončnih zahodov, različnimi dogodki na krovu Nerezinca, in upam, tudi s komercialnim jadranjem.
eM: Kaj torej predstavlja vaš največji izziv?
Redno vzdrževanje Nerezinca. Po končani sezoni gre takoj na škver v Mali Lošinj, kjer bomo opravili prvo fazo načrtovanih vzdrževalnih del. Saj veste, les je živa stvar, zato dela nikoli ne zmanjka.
eM: Do kdaj traja vaš mandat?
Nerezinca sem prevzel februarja 2024. Z njim bom najmanj do konca štiriletnega mandata, ki se izteče februarja 2028. Zadovoljen bom, če bo barka pod mojim poveljstvom jadrala in plula v odlični kondiciji.
