Marinka Fržop
Žena priznanega betinskega ladjedelskega mojstra in mati dveh sinov je leta 2019 prevzela krmilo kultnega društva za ohranjanje pomorske dediščine v Betini – društvo »Betinska gajeta 1740«. Srednja medicinska sestra je zaposlena v šibeniški bolnišnici kot anestezistka.
Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
eM: Kako se kot ženska počutite na čelu pregovorno moškega združenja?
Odlično! Tako so hoteli, tako so pokazale zvezde. Ko je naš predsednik kapitan Đenko Šandrić zaradi starosti sklenil mandat, so se začeli pogovori. Sama sem bila že prej zelo aktivna v lokalni skupnosti, saj sem vodila KUD Zora. Poznali so me kot vestno in zanesljivo sodelavko, pomorska dediščina in jadranje sta pa pri nas doma. Jadrata oba sinova, mož Ante dela v svojem škveru. Pri nas doma se popravljajo barke in gradijo nove v lesu. No, na koncu se je zgodilo, da so me izvolili. Leta 2019 sem zasedla omenjeni položaj, letos mi je bil zaupan drugi štiriletni mandat.
eM: Kaj se je v tem času najbolj spremenilo?
Ali mislite v našem društvu? Konsolidirali smo finance, pridobili nekatere pomembne sponzorje, postavili lasten statut in program dela, določili smo prioritete. Sedaj pogumno vstopamo v drugo fazo, ki pomeni predvsem sodelovanje in odpiranje navzven.
eM: Rojeni ste na otoku Pašmanu. Ali lahko najdete kakšne vzporednice med Murterjem in Pašmanom?
Seveda, v osnovi sta to dva otoka. Na otokih pa je življenje specifično. Če si hotel postati otočan, si moral najprej imeti čoln. Rodila se je gajeta, ki identificira ta prostor. Betinska gajeta pa je sploh poglavje zase.
eM: Kam seže zgodovina gradnje lesenih bark v Betini?
V srednjem veku (že v 15. stoletju) so bile nestabilne gospodarske razmere pogosto vzrok za hude gospodarske depresije, zato so številni korčulanski obrtniki zapustili svoj rodni otok. Naša zgodba se pravzaprav začne prav s takšno selitvijo, sredi osemnajstega stoletja, natančneje leta 1745, ko se je korčulanski ladjedelec Paško Filipi z družino preselil v Betino in zgradil ladjedelnico. Glede na nalogo, ki jo je bilo treba opraviti, in tradicijo graditeljev skozi stoletja, se je na našem območju razvila določena vrsta ladje, danes znana kot »betinska gajeta«. Skozi stoletja je gajeta postala najbolj razširjena vrsta ribiške ladje v Sredozemlju. Ta vrsta čolna je znana v južni Italiji, na Kreti in Portugalskem. Med številnimi vrstami gajet zavzema posebno mesto »betina gajeta«.
eM: Ali v Betini še živi tradicionalno ladjedelstvo?
Ladjedelništvo v Betini ni minilo, kljub sodobnim trendom in novim standardom tradicionalno leseno ladjedelništvo še vedno živi v obrtnih delavnicah in ladjedelnicah, prek uspešnih obrtnikov, ki vsakodnevno potrjujejo svojo kakovost izdelave lesenih čolnov. Leseno ladjedelništvo je danes več kot obrt, je umetnost in ljubezen, vtkana v les, ki se že stoletja prenaša iz generacije v generacijo in ohranja skrbno pridobljene izkušnje in skrivnosti obrti.
eM: Kako pa se je prenašalo znanje tovrstne rokodelske obrti?
Popolnosti obrti so se naučili od izkušenega mojstra, ki je znal prepoznati tisto vrlino v vajencu, ki je ključna za nadaljevanje obrti, tisto vrlino, ki je vpisana v gene ljudi, ki so si prizadevali za popolnost obrti in ki so med željo in možnostjo gradili svoje sposobnosti tako, da so jih pokazali skozi izdelek. Ta je pokazal vrednost, znanje in kakovost svojega graditelja.
eM: Torej se v Betini ni treba bati za izumrtje tovrstnega znanja in veščin?
Z ohranjanjem dragocene in poučne preteklosti bomo zagotovo dolgoročno, morda tudi skozi oči Muzeja betinskega ladjedelstva v lesu (MBDB) videli, kako velika je dediščina tradicionalnega lesenega ladjedelništva. Sedanji in prihodnji obiskovalci otoka in Betine ga bodo želeli videti. Na koncu koncev je v verzu na spomeniku kalafatu v Betini zapisana velika resnica: »Od treh sinov, ki so se rodili materam, eden bil je kmet, njih dva pa kalafati, zato v Betini živa je resnica, da še žebelj (brukva) plava.«
eM: Znani prof. Joško Božanić je nekoč govoril o perfekcionizmu linij betinske gajete. Kakšen je vaš komentar?
Popolnost linij betinske gajete, njena funkcionalnost in pomorske zmogljivosti so izraz harmonije, ravnovesja, modrosti in lepote ljudi, ki so jo stoletja ustvarjali. Tako kot morje kotali in oblikuje kamne na plaži, ladjedelski mojstri oblikujejo svoje popolne krivulje. Vsaka barka je svoja zgodba, unikatni izdelek. Sicer pa ima barka dušo, zato je enkratna in neponovljiva.
eM: Vaše društvo je najbolj razpoznavno po regati »Za dušu i tilo«.
Tradicionalna regata lesenih čolnov z imenom »Regata za dušo in telo« je bila prvič organizirana leta 2003. Gre za eno najpomembnejših regat na Jadranu, ki združuje ljubitelje lesenih čolnov in morja. Društvo »Betinska gajeta 1740« vsako leto sredi avgusta, za praznik Marijinega vnebovzetja, organizira regato. Ta poleg tekmovalnega dela predstavlja tudi umetnost tradicionalnega ladjedelništva v lesu. Hkrati gre za manifestacijo večjega kulturnega pomena, ki združuje enako misleče ljudi. Seveda nikoli ne izostane niti družabna niti gastronomska nota.
eM: Kakšno je bilo torej včasih življenje na otoku?
V starih časih si je težko predstavljati življenje in delo na otoku, ne da bi imela družina čoln. Iz zgodovinskih knjig beremo, da so prvi ljudje prišli v Betino leta 1740 z otoka Korčule in začeli ladjedelništvo v Betini. Življenje na otoku se je odvijalo že pred prihodom prvih ladjedelcev. Družini Filipi in Urode sta odprli prve ladjedelnice na vzhodni obali Betine, izobrazili ladjedelniško osebje. Sredi 19. stoletja se je obrtna dejavnost razširila na območje Zdrača, kjer je bila ustanovljena prva ladjedelniška zadruga, na temeljih katere je bila zgrajena državna ladjedelnica.
eM: Koliko škverov in ladjedelnic je torej imela Betina na začetku 20. stol.?
Leta 1927 je bila v Betini ena velika ladjedelnica in devet manjših ladjedelnic s površino 11200 m². Vse druge ladjedelnice in ladjedelnice v severni Dalmaciji pa so imele skupno površino 10330 m². Po številu zaposlenih v ladjedelništvu je bila Betina na prvem mestu. V kolikšni meri so bili betinski ladjedelci odlični poznavalci svoje obrti, kaže tudi zlata medalja, diploma z dne 9. decembra 1913, ki jo je Marko Filipi Marketo prejel na avstrijski jadranski razstavi leta 1913 na Dunaju za model popolnoma opremljene betinske gajete.
eM: Kaj pa je prinesel čas med obema svetovnima vojnama?
V času med obema svetovnima vojnama je ladjedelništvo zaradi gospodarske krize stagniralo, kotli pa so bili razseljeni v iskanju boljših življenjskih pogojev. Rešitev za preživetje iščejo v naslednjih krajih: Biograd, Sukošan, Kukljica, Kali, Korčula, Šibenik, kjer ustanavljajo nove ladjedelnice.
eM: Tudi čas po drugi svetovni vojni je bil zelo zahteven, mar ne?
Po nacionalizaciji leta 1948 je bila na temeljih nekdanje ladjedelniške zadruge ustanovljena državna ladjedelnica, ki je zaposlovala Betinčane in druge prebivalce otoka Murterja. S širjenjem obrtne dejavnosti se je povečalo število zaposlenih delavcev, pa tudi pomanjkanje strokovnega kadra. Leta 1949 je bila ustanovljena Ekonomska šola v Murterju, kjer se je zvečer izobraževalo več generacij mladih vajencev, ladjedelcev, mehanikov, strugarjev, mizarjev in električarjev. Večino pouka so opravili vajenci v ladjedelnici, učili so se obrti in opravljali različna dela v ladjedelnici. V prostem času so kalafati za lastne potrebe izdelovali manjša plovila v gostilnah in ladjedelnicah ter betinsko floto obogatili z različnimi ladjami, ki so jih izdelali po svojih potrebah, vse z namenom prevoza tovora in obiska oddaljenih posestev.
eM: Zdi se, da ste v zadnjih letih v Betini in na otoku Murterju uspeli veščino gradnje plovil približati tudi mladim?
Ja, res nam je uspelo. Zahvaliti se moram vsem stanovskim društvom na otoku in še posebej Muzeju betinskega ladjedelstva v lesu. Mestni mandrač je kot depandansa muzeja namenjen »živim barkam«. Pri nas tradicija živi sedanjost za prihodnost. Zdi se, da je celo malo modna.
eM: Vrniva se k društvu »Betinska gajeta 1740«. Kdo so vaši najtesnejši sodelavci?
Tomo Bilić je podpredsednik in naša mlada moč za prihodnost. Tajnica je Diana Filipi, člani so še ladjedelec Siniša Mikin, inž. ladjedelstva Krešimir Bosna, Pere Sladić in Hrvoje Jakovčev.
eM: Ali bi morda poleg regate »Za dušu i tilo« želeli izpostaviti še kakšen dogodek, na katerega ste ponosni?
Seveda, to so dnevi Brganje – prvo nedeljo v avgustu. Sprva je bila to manifestacija v tekmovanju lova na školjke kunjke v betinskem kanalu. Ker je v zadnjih letih lov na školjke prepovedan, dogodek poteka v čast pripravi avtohtonih otoških jedi. Hkrati ima tudi tekmovalni pridih v veslanju. Na prvi Brganji je nastopila mešana ekipa v veslanju. Ženske so bile v isti konkurenci z moškimi. Tako je bilo vse do leta 1978. Sledil je zaton dogodka. Zadnjih deset let smo v društvu in s sodelovanjem lokalnega TZ-ja v dnevih Brganje obudili žensko veslaško regato »Dlan i veslo«.
eM: Kakšni so cilji delovanja društva »Betinska gajeta 1740« za leto 2025 in naprej?
Želimo se povezovati s sorodnimi društvi. Na nivoju severne Dalmacije smo ustanovili koordinacijo in sprejeli skupna regatna pravila. Želimo gostovati na kakšni tudi kultni regati, kakršna je regata Storica v Benetkah ali pa Barcolana Classic v Trstu. Skozi čas bi radi dali poseben poudarek na avtentično opremo plovil in uporabo platnenih jader na regatah. Verjamem, da nam bo s pravilnim razumevanjem in predstavitvami ter ozaveščanjem naših članov in zainteresirane javnosti čez čas tudi uspelo.
