Mitja Zupančič – Le eno poletje
Le eno poletje je sicer naslov Zupančičevega zadnjega knjižnega dela, v katerem opisuje 62-dnevno plovbo navzdol in počez po Jadranu, ki jo je opravil leta 2019, knjiga pa je bila izbrana na priporočilni seznam knjig slovenskih avtorjev v projektu Primorska bere. Za tokratni intervju smo ga ujeli sredi plovbe, na Katini, v Mali Proversi, kjer je na svojem starem keču, kot pravi sam, spet na poti proti južnim zvezdam.
Katja Bertok, fotografija: Neja Zupančič in osebni arhiv
eM: Zdi se mi, da ste težko pristali na ta intervju. Zakaj?
Res sem se težko odločil za intervju v časopisu, katerega sem lastnik in tudi odgovorni urednik. Po premisleku, da smem izraziti tudi svoje videnje in mnenje, kot človek in morjeplovec, ki ostaja z morjem na ti, pa je bila odločitev lažja. Konec koncev je to odlična priložnost, da kot navaden človek povem, kaj mislim, vidim in kako čutim te čase.
eM: Lansko leto smo bralci lahko spremljali vašo plovbo, letos je vaš osebni fb-profil ostal v mirovanju. Ali je to naključje ali zavestna odločitev?
Na morju sicer so naključja, prednjačijo pa zavestne odločitve. Takšna je tudi ta, da se sam in moji sledilci nekoliko odpočijemo drug od drugega. Socialna omrežja so v sodobnem svetu skoraj nujno zlo. Ko pa na njih lahko prebiraš predvsem politične vsevede, z bolnimi komentarji in še drugim kupom neumnosti, si rečeš, da je čas za počitek. Za vse bo še čas, tudi za prijetna druženja o tem in onem, o letošnjem poletju, dogodivščinah in prigodah pa tudi še za kakšno novo knjigo.
eM: Če prav razumem, pomeni, da je lahko celo medijski človek utrujen od medija?
Ne bi rekel, da sem utrujen od medija, utrujen sem od vseh neumnosti, neresnic, polresnic in prikrojenih resnic, s katerimi dnevno zastrupljamo samega sebe in vse okoli nas. Poglejte; ko napišem bolj poglobljen članek, ni komentarja, ko sem kritičen z argumenti – nimam pojma, ko objavim kakšno plažno fotografijo, pa letijo všečki in komentarji. V tistem trenutku sem vprašal samega sebe; mar je vredno zabijati ure in ure in pisati na barki, namesto da bi užil vsak trenutek, ga vtisnil v spomin, ko bo pa čas, ga bom že podelil. Če pa pomislim, da sem zadnja tri leta vsak dan polnil dva fb-profila, kup novic in na leto izdal 15 številk časopisa, pa morate razumeti, da potrebujem malo svojega miru.
eM: Mitja, kakšno se vam zdi to poletje?
Ja, drugačno, zelo drugačno. Se bom najprej obrnil k samemu sebi. Najprej – nimam načrta plovbe. Vse gre spontano, iz dneva v dan. Druženja in srečanja s prijatelji so kratkotrajna ali pa jih sploh ni. To najbolj pogrešam. Zaradi objektivnih okoliščin pa sem moral celo prepoloviti letošnjo plovbo. Ni dogodkov, predvsem ni koncertov, pa regat starih bark, ali pa so organizirane le za udeležence, kar pomeni, da so se iz festivalov morja preoblikovale v ozko lokalni dogodek. Pa še vreme vseskozi nagaja. Čudno je to poletje, ko oblačim dolge rokave.
eM: Še zmeraj pa ostajate na Jadranu, kako to?
Natančneje, letos ostajam na hrvaškem delu Jadrana. Rad ga imam, všeč so mi otoki. Četudi mnogokrat obiskani kraji in preplute morske poti, me zmeraj na novo presenetijo in navdušijo. Res pa je, da sem nekako v celoti zadovoljil svojo dušo, se celo izpel do neke mere, tako da letos ne nastaja niti nova proza niti poezija.
eM: Mar to pomeni, da bomo bralci ostali brez vaših knjižnih »sladkorčkov«?
Ne, nikakor ne. Napisan je že drugi del knjige Z morjem na Ti, potem ko je prvi v celoti razprodan, pripravljam »Štorje« z Jadrana, tik pred izidom pa je tudi novo delo – Morska kuharija. Slednjega sicer nisem napisal, le zbral, zapisal in uredil, in prekuhal.
eM: Torej ste še en Slovenec, ki se želi preizkusiti v kulinariki?
Ne, dovolj je bilo vseh mogočih kuharjev, ki to sploh niso. Jaz delam to zaradi lastnega užitka in veselja do življenja. Doma so me razvadili z vrhunsko pripravljeno hrano. Vsaj štirikrat tedensko je morski meni, zelenjava z lastne njive. Potem je pa že kar težko sesti v katero koli gostilno in na vrhunsko plačati za povprečen krožnik.
eM: Kakšne jedi najraje pripravljate?
Morske, seveda; pravzaprav drugih niti ne želim pripravljati. Z morskimi pa privabim vonj po morju tudi v naš dom, in to v vseh letnih časih. Še najbolj sem ponosen na kakšen dober golaž z lignji in pečeno polento, pa buzaro s klapavicami, škarpeno v pečici, tunov carpaccio, pašto z rakci. No, na inčune ter sardelice na različne načine pa res ne smem pozabiti. V veliko veselje in vzpodbudo mi je, ko moji jedci vse pojejo in pomažejo ponve in krožnike. Glavni preizkuševalci pa so družinski člani, sploh hči, ki res pozna vrhunsko kulinariko. In ko ona reče: »Padre, to je to!« nimam česa dodati.
eM: Kaj pa so še drugi vaši hobiji?
Večkrat sem že govoril o njih. Glasba in moja harmonika, ta razveseljuje cik-cak po Jadranu, zelo uživam v supanju v zgodnjem jutru po mirnih zalivih, opazovanje sveta skozi fotografski arhiv je zmeraj vznemirljivo, pisanje je profesionalna stvar, moj priljubljen utrinek vsakega dne posebej sta sedaj dva štirinožna kavalirčka. Naučila sta me potrpežljivosti, strpnosti in posluha, tudi do ljudi.
eM: Kako, na kakšen način se vas je dotaknila zdravstvena kriza koronavirusa?
Za leto 2020 sem imel velike načrte in že februarja narejen finančni plan do konca leta. Sredi marca, v enem samem dnevu, pa se je vse postavilo na glavo. Najprej je bila odpovedana dvomesečna ekspedicija plovbe do francoskega Sete, potem so bili drug za drugim odpovedani vsi dogodki in festivali morja, odpovedane so bile vse oglaševalske akcije. Prav v tistem času sem izdal svojo novo knjigo in do zaprtja javnih ustanov sem uspel pripraviti eno samo predstavitev. Nato pa so se še knjigarne in knjižnice zaprle. Zaprla se je meja s Hrvaško, ker pa imam svojo barko vezano na otoku, do nje nisem smel polne tri mesece.
eM: Torej je bil to za vas travmatičen čas?
Ne bi rekel travmatičen, bi si pa sposodil misel kap. Ribariča, da je bil to neroden čas.
eM: Katera stvar vas je v njem najbolj iritirala?
Neodgovornost ljudi, stalno polemiziranje, sejanje sovraštva in tudi medijsko usmerjanje in poneumljanje. Poslovno pa neverjetna pisma s prošnjami, če imate možnost, prosimo, brezplačno objavite novico, poslovno bomo sodelovali pa spet prihodnje leto. Ko bi jo dotični vsaj prevedli v slovenski jezik, pa so še to pustili za »oltar dobrote«.
eM: Sedaj že skoraj mesec dni plujete med jadranskimi otoki. Kakšni so vaši vtisi?
Mešani, zelo mešani. V resnici sploh ne znam več kakovostno presoditi, kaj je res. Istra in Kvarner sta polno zasedena. Med gosti smo Slovenci na prvem mestu, kako tudi ne, če pomislimo, da imamo na Hrvaškem okoli 110.000 nepremičnin. Če zraven prištejemo še vsa plovila, s katerimi upravljamo, pa je ta številka še mnogo višja. O Krku, Cresu in Lošinju ne gre izgubljati besed, tam je kot v starih časih. Drugi kvarnerski otoki so slabše zasedeni. V zadnjem tednu julija pa je bilo zaznati pravi turistični bum v severni in srednji Dalmaciji. Južna je žal precej slabše zasedena, enako tudi Dubrovnik. Povsod so napisi o upoštevanju priporočil za covid, v praksi pa se svet vrti kot nekoč. Ne vem več, kdo koga … Ko pa je priznani slovenski potapljač in prijatelj sredi noči poslal sporočilo, da na Visu na vrhuncu turistične sezone ni mogel natočiti vode, in da so ga po njo poslali na Hvar, se pa zamislim, kje smo.
eM: Kakšne pa so cene?
Težko bi celostno ocenjeval ponudbo. Smem pa trditi, da je ponudba čarterja ugodna, popusti gredo celo do 40 %. Druge cene pa ostajajo na enakem nivoju, tudi v gostilnah. Posebej izstopajo pristojbine za plačilo vstopa v narodne parke, pa tudi za plačilo boj, ki so »nasejane« po vseh varnih in lepih zalivih. Do 12 m 20 kun/m, nad 12 m pa 25 kun/m dolžine plovila. V Tratinski na Žirjah pa celo 300 kun, a še smeti ne odvažajo. Sploh je odvoz smeti s plovila postal problematičen, menda zaradi korone. No, v vsaki, še tako slabi stvari ljudje najdemo priložnost zase.
eM: Omenili ste varne zalive. Kako pa je sicer z varnostjo na morju?
Opažam dva pojava. Ljudje so resno vzeli nekatera priporočila, da plovilo že samo po sebi pomeni osamitev in samoizolacijo. Ko pa nanj vkrcajo svojo družino in se prvič v življenju podajo s 45- in veččeveljskimi jadrnicami na širno morje, ko se niti v brezvetrju ne znajo privezati k boji, pa se začne druga zgodba. Opažam tudi, da vse več navtikov išče nekoncesijske zalive, kjer je še mogoče prosto sidrati. V mirnih nočeh je vse krasno, v nemirnih pa smo priča celonočnim burkam in travmam, ki posledično marsikaterega novopečenega navtika odvrnejo od tega čudovitega načina življenja.
eM: Kako pa je z nesrečami? Eden konkurenčnih slovenskih portalov stalno začenja svoja sporočila s pomorsko nesrečo?
To je malček tendenciozno in z namenom pridobiti večjo branost, doseg in več bralcev. Če pomislimo, da je Hrvaška svetovna velesila na področju čarterja, saj je številčnost njene baze okoli 4500 plovil, bi ocenil stanje kot vzdržno in pričakovano.
O intervencijah in posredovanju in reševanju na morju pa itak ne piše nihče, saj ne gre v kontekst »varnega free corona zona turizma«. Vse večji problem je glisiranje znotraj obalnega pasu, nato poškodbe pri športnih dejavnostih, spet pri hitrih gliserjih itd. V splošnem pa me žalosti, da na vseh področjih človek in njegova varnost ostajata globoko zadaj, dobiček pa spredaj. Na vsem Jadranu poznam le peščico ljudi, ki predno sprejmejo barko na vez, opozorijo, da je zaliv nevaren pred prihajajočo vremensko situacijo. Ne poznam pa nikogar, ki ne bi želel oddati plovila, četudi vidi, da je skiper neusposobljen za vodenje plovila, kar pa v resnici res ni njegov problem.
eM: Tu pa se že dotakneva vaše znane teze, da je treba zaostriti pogoje za pridobitev certifikata o usposobljenosti za voditelja čolna. Še vedno vztrajate na tem stališču?
Absolutno, italijanski ali nemški model, vseeno mi je. Brez praktičnega dela izpita, do katerega bi lahko kandidat prišel le po predhodnem usposabljanju, preplutih miljah in podpisu inštruktorja v za to specializiranih polah (te imamo, in marsikatera je odlična), človek ne bi mogel priti do izpita niti ne bi mogel najeti plovila. Pa še tu bi morali narediti najmanj dve smeri: za jadralce in upravitelje hitrih motornih plovil.
eM: Kakšen je vaš odnos do navtične industrije?
S profesionalnega zornega kota jo seveda spremljam, četudi ne želim v svojem časopisu objavljati testov plovil, saj to počnejo že vse druge sorodne revije. Rad pa spremljam celotno srenjo, še posebej jadralsko, slovenske navtične produkte, posebno mesto zasedajo tudi tista plovila, za katera menim, da so malo bolj specifična, namenjena predvsem plovbi in življenju na morju.
eM: Ali je takšna tudi vaša stara barka?
Seveda, kako pa. Poglejte, šteje 42 let, pa je še vedno poskočna stara gospa. Več kot je vetra, bolje gre po morski gladini. Ima vse, kar imajo veliki. Pred desetletji so jo zgradili v Angliji, preplula je Biskaj in Sredozemlje ter vplula v Jadran. Zamenjala je več lastnikov, še vedno pa izvrstno služi svojemu namenu. Zelo sem zadovoljen z njo, ponuja mi prav vse užitke na morju, predvsem pa lastno avtonomijo in izbiro kurzov.
eM: Prav kurzi, oziroma življenje po lastnem kroju, za vas ostajajo najbolj pomembni. Ali imajo tudi senčne plati?
Tako kot luna, a ostaniva raje na svetli strani meseca …
