Mitja Zupančič, v stalnem dotiku z morjem

Piše: Anamarija Penkalo, foto: osebni arhiv

Težko ga je ujeti, saj je vselej razpet med morjem in pisarno. Končno sva se le srečala sredi Ljubljane, da bi poklepetala o prihajajočem poletju, počitnicah in njegovem delu. Na slovenski obali se ga je prijel vzdevek Svetilnik, po njegovi knjigi o kamnitih zidanih lanternah, na Jadranu ga kličejo Neptun, menda zaradi bujnih skodranih las.

V resnici ste eden redkih ljudi, ki profesionalno poročate o pomorski kulturni dediščini. Kaj vas je pritegnilo, da jo raziskujete in publicirate?

MZ: Zgodovina je vselej bila moj konjiček, pomorska pa sploh. Rad srečujem ljudi, saj so ustni viri še kako pomembni pri raziskovalnem delu.Ko pa povežem človeka z morjem, vanj vključim prastare pomorske poti, ki jih še danes označujejo kamniti svetilniki, ko iščem odgovore v imenih lesenih bark, takrat se začnejo odpirati novi pogledi, ki prinašajo nova razumevanja, na koncu pa v meni rezultirajo kot večja toleranca do skupnosti in ljudi, kjer živim.

Delo je zagotovo zanimivo, kako pa je z ekonomsko platjo?

MZ: Vsako delo je zanimivo, če pa si ga človek lahko sam izbere, ker čuti, da je zavezan zanj, pa še toliko bolj. O denarju ne bi govoril, morda le to, da če bi gledal skozi finančno perspektivo, tega zagotovo ne bi počel.

Vaš hrvaški kolega dr. Robert Mohović z reške Pomorske fakultete večkrat mikavno pove, da imate, celostno gledano, najboljši pregled nad pomorsko dediščino Jadrana. Kakšen je vaš komentar?

MZ: Profesor mi nekoliko laska, je pa res, da sem edini, ki se profesionalno ukvarjam s to tematiko, vselej od skrajnega severa Jadrana do Otranta in še dlje. Moje razumevanje morja ne pozna političnih meja, zato na Jadranu vselej vključujem pet držav: Italijo, Slovenijo, Hrvaško, Črno goro in Albanijo, rad pa se spogledujem tudi s Sredozemljem in drugimi svetovnimi morji ter oceani.

Aktivno sodelujete v projektu Mala barka. Za kakšen projekt gre?

MZ: To je čezmejni projekt, ki ga skupaj peljeta Slovenija in Hrvaška. Gre za ohranjanje in revitalizacijo pomorske dediščine severnega Jadrana, torej, zahodne obale Istre in Kvarnerja. Na slovenski strani so v projekt vključeni: občina Piran, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, občina Izola in izolsko turistično združenje.

Menda ste avtor akcijskega načrta destinacije Piran?

MZ: Tudi to je res. Za občino Piran sem napisal izhodišča za slovenski festival morja Piranese in pripravil strokovne vsebine za nov interaktivni muzej, ki bo letos zaživel v prenovljenih prostorih nekdanjega državnega skladišča soli Monfort v Porotrožu.

 

 

Kaj predstavljajo festivali morja? Za kakšne festivale gre?

MZ: Festivali morja se organizirajo povsod po jadranski obali. V veliki, desetletni prednosti so sosedje Hrvati, v Italiji pa je to že tako ali tako tradicija. Festivali morja so poklon morju in ljudem z morja, tradicionalna plovila imajo glavno besedo. Organizirane so regate klasičnih bark, parade plovil, delavnice, predstavljajo se stari običaji, skratka, v zraku je vonj po morju. Seveda sta avtohtona kulinarika in glasba stalnici takšnih prireditev, ki ohranjajo močni kolektivni duh lokalnih skupnosti in strokovnost svojega poslanstva, vse bolj pa postajajo nova uspešna trženjska niša v turizmu.

Kdo pa prednjači pri teh dogodkih?

MZ: Vsako leto jih je več, zato je ocena kar težavna, pa tudi nekoliko subjektivna, saj jo gledam s svojimi očmi. Vsekakor moram izpostaviti Mošćeničko Drago, tudi Krk, brez komiške Rote palagružone ne gre, vselej je pa prijetno na otoku Murterju v času regate Za dušo in telo ter septembrske »kultne« regate latinska jadra. Beneška regata tradicionalnih bark pa je sploh presežek v drugi kategoriji. Letos pa je izstopal francoski Sete, ko si je v desetih festivalskih dneh dogodke ogledalo več kot 420.000 ljudi.

Kaj pa slovenski festivali morja?

V resnici jih še ni. Na slovenski obali imamo vsako leto organizirani dve regati tradicionalnih plovil, majska v Piranu in septembrska v Izoli. Prvo že 40 let organizira Društvo ljubiteljev starih bark Piran, ki mu objektivno zmanjkuje energije in idej. Fantom ne gre zameriti, saj so več kot oddelali svoje. Je pa tu veliko prostora in priložnosti za mlajšo ekipo ali pa novo društvo, ki bo naredilo resničen festival. Druga pa je izolska regata, ki že razmišlja o tvornejšem sodelovanju z občino pri pripravi vsebin tridnevnega dogajanja v morju in na kopnem.

Lansko pomlad ste napisali in izdali svoje doslej najbolj obsežno delo, knjigo Z morjem na Ti. Slišati je, da je razprodana. Kdaj lahko pričakujemo ponatis?

MZ: Res je bil maj in zares je izšla knjiga, ki je zame suhi jagodni izbor tridesetih izbranih krajev na Jadranu, od Timave do reke Bojane. Z bogato fotografsko opremo in ob zanimivih predavanjih se je očitno prijela, njeno dejansko vrednost pa bo pokazal čas, če se bo prebila med tiste 3 % prodanih knjig, ki jim čez leta cena ne pade, z avtorjevim podpisom pa celo zraste. Dotisk bi bil absolutno predrag, ponatis pa se bo zgodil, a le v primeru sočasnega prevoda v tuj jezik.

 

 

Ali je mogoče v Sloveniji preživeti samo s knjigo?

MZ: Težko, zelo težko, po večini nemogoče. Zame knjiga pomeni rezultat spleta nekih dejavnosti, ki na koncu rezultirajo do knjižne izdaje. Naj pojasnim: kakovostno vodenje turistov in promocija turizma zahtevata stalno učenje in raziskovanje krajev, ljudi ter običajev, dokumentiranja ustnih in pisnih virov, javno publiciranje v časopisih in revijah, potem pa zapisano v knjige ostane bralcu in drugemu vedoželjnežu, na koncu pa se napiše še kakšen scenarij za TV-oddajo. Tako je to, lep, a precej trd kruh.

Zdi se, da ste človek mnogih talentov, kako naj sicer razumemo, da ste vselej razpeti med morje, novinarstvo, založništvo in še kaj?

MZ: Res imam srečo, da razumem več stvari in jih tudi uspešno sestavljam v smiselno celoto. Ta razpršena aktivnost meni osebno pomeni izrazito dinamičnost in zmanjšanje rizika po enoti mojega produkta. Uf, kako učeno, dejansko gre za to, da četudi kje izpadem, vseeno preživim. Preživeti pa sem se naučil prav na morju, ki je v resnici precej neprizanesljivo do človeka, in mu dá ali vzame marsikatero milost, kot je nekoč zapisal Hemingway.

Letno število vaših objavljenih prispevkov gre krepko preko dvesto, vsi pa so nekako povezani z morjem. Kako vam uspe takšna »produkcija«, se nikoli ne izpraznite?

MZ: Ker sem lastnik in odgovorni urednik spletnega časopisa za kulturo bivanja z morjem, pa tudi njegove tiskane izdaje, hkrati vidnejše pero še ene slovenske navtične revije, pa gostujoče večih slovenskih medijskih hiš, se skozi vse leto res nabere kar precej člankov. Pogoja, da lahko ostajam kreativen in plodovit, sta pa dva: kar pišem, tudi v resnici živim, in drugi, da sem z morjem v prav posebnem, skoraj intimnem odnosu. Seveda se tudi izpraznim, a le energijsko, moč pa se vrne kmalu po dotiku z Njim – z morjem.

Kaj za vas predstavljajo počitnice? Jih sploh imate?

MZ: Včasih se pošalim, da sem vseskozi na počitnicah (smeh). No, lepo je biti turist in uživati dopust. Priznam pa, da mi to uspe le še kje v kakšnem odmaknjenem zalivu na Jadranu ali pa kje v tujini.

Večina Slovencev preživi svoje počitnice v sosednji Hrvaški. Katera je vaša priljubljena dežela?

MZ: Na Hrvaško in med jadranske otoke se tudi sam vračam najbolj pogosto, tam se nikoli ne počutim kot tujec, tudi ljudje so me sprejeli. Še več, zdi se mi, da sem spoznal celo lokalno sceno, kar je odlično, a v času osebnega dopusta kar malček obremenjujoče. Ko sem želel zares mir, sem moral odleteti proti egejskim otokom. Tam pa sem bil obsojen na hotelski kompleks s pogledom na morje, kar pa me nikoli ni prav posebej navduševalo.

Katera vrsta turizma vam je najbližja?

MZ: Navtični turizem. Pluti po neskončni modrini, ko gre veter za soncem, za njima pa moja stara barka. To je seveda v toplejšem delu leta. Sicer pa rad planinarim s točke nič (morje) na vrh, na celini in po otokih. Važno je, da se z vrha vidi na morski horizont. Vmes na Jadranu masovno srečujem navdušene kolesarje, še raje pa zavijem v vinsko klet, kjer avtohtono vino in hrana ozaljšata grlo in brbončice. Kamp resorte in apartmaje sem izživel že pred mnogimi leti, v hotele pa zahajam le v tujini (beri, ko nisem v Sloveniji ali na Hrvaškem).

Kakšno pa bo letošnje poletje?

MZ: Vroče bo. Poletna pripeka pa povzroča močne popoldanske nevihte, in Jadran ni prav nič milostno morje, zato že danes vem, da bo spet vsakodnevna debata ob jutranji kavi začeta in končana z vremenom. Sicer pa bo moja pot po festivalih morja, kam se bom umaknil za tistih deset dni, pa niti sam še dobro ne vem.

Kaj je za vas težje, ko ste na vodi – brezvetrje ali vihar?

MZ: Vihar je huda beseda, poleti traja kratek čas, je pa intenziven, vzbuja pa nekoliko nerodne občutke. Raje imam vetroven dan kot pa dan brez vetra. V vetru jadram, v »bonaci« pa po navadi pišem verze, v zadnjem času tudi za otroke in mladino.

Kaj vas v dotiku z morjem najbolj navdušuje in kaj žalosti?

MZ: Navdušujeta me svoboda in brezmejnost morja, skrbi pa njegov ekosistem, ki ga človek brezbrižno uničuje.

Kot rapsod Jadranskega morja ste precej prodorni, a bolj opaženi v tujini kot doma. Vaš komentar?

MZ: Čisto slovenceljsko, upam, da ne bo treba umreti, predno bodo »stihi« gor vzeti! (smeh). Deklarativno smo Slovenci pomorski narod, resnica pa je drugje. Njen pravi obraz se kaže tudi v odnosu do mojega raziskovalnega dela pri revitalizaciji in ohranjanju pomorske kulturne dediščine Jadrana, kar pa je tema za še en pogovor, morda v zimskem času, ko se človek umiri in lažje premisli.

 

 

Kakšni so vaši prihodnji načrti?

MZ: Časopis PREMIUM eMORJE.com bi rad vključil v projekt Mala barka, kot glasnika pomorske dediščine, zagotovil bi mu rad periodično izhajanje, tudi kot samostojno vsebino kakšnemu slovenskemu dnevnemu časopisu. Zelo bi si želel, da bi naš spletni časopis eMORJE.com razširil tudi na hrvaško izdajo, vsekakor pa želim izdati še kakšno svojo knjigo. Roman v črticah z naslovom Morje bližine je že napisan in samo še čaka na tehnično obdelavo in izdajo.

Torej, ostajate zvesti morju in peresu?

MZ: Dokler bom lahko, dokler bo služilo zdravlje in toliko časa, kot bom še uspeval pokrivati tekoče stroške svojega dela in življenja, je odgovor absolutno pritrdilen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close