Paolo Skabar & Odilo Simonit
Ladjedelnico Alto Adriatico Custom s. r. l. sta ustanovila Paolo Skabar in Odilo Simonit leta 2006, kot »spin of« (izločeno podjetje) za nadaljevanje zgodbe navtične ladjedelnice Cantiere Alto Adriatico, specializirane za proizvodnjo, vzdrževanje in restavriranje lesenih plovil, ki so jih v začetku 90-ih gradili v kraju Muggia (Trst). Ta je v preteklosti sodelovala tudi z znamenitim tržaškim navtičnim oblikovalcem Carlom Sciarrellijem. V Industrijsko cono Lisert v Tržič (Monfalcone, ITA) so ladjedelnico preselili leta 2001.
eM: Na Jadranu manjka ladjedelskih mojstrov, ki bi znali obnavljati in graditi tradicionalna lesena plovila. Kakšna so potrebna znanja?
PS: Poznati vonj po lesu je pogoj, imeti rad les in se ure in ure spoznavati z njim, pa skoraj nuja. Pri delu z lesom štejejo izkušnje, če pa si še mizar po poklicu in jadralec v duši, je to zagotovo dobitna kombinacija.
eM: Delati v malem škveru je drugače kot v ladjedelnici. Vidva sta bila in ostajata del tradicionalnega ladjedelstva. Ali je bila odločitev težka?
OS: Midva s Paolom se že dolgo poznava. Spomin seže v leto 1988, ko sva še oba delala pri Hanibalu, potem smo z drugimi kolegi obrtniki leta 2001 ustanovili ladjedelnico Cantiere Alto Adriatico, leta 2006 pa sva šla svojo pot. Ker sva vseskozi delala v ladjedelnici, in to pri gradnji in obnovi bark v lesu, so nama bili poslovni procesi in izzivi znani, zato odločitev ni bila težka, bila pa je logična.
eM: Kakšen je bil razvoj ladjedelnice AA Custom?
PS: Kot vsaka ladjedelnica je tudi naša rasla. Začela sva sama z Odilom, potem pa sva počasi, sorazmerno z naročili, širila ekipo. Že prav kmalu sva imela pet redno zaposlenih sodelavcev, danes nas je skupaj osem. V ekipi sta tudi Odilov brat in moj sin Jakob. V resnici delujemo kot ena velika družina, kar pa se pozna predvsem pri kakovosti končnih izdelkov, saj v delovnih procesih in projektih vseskozi sodeluje ista ekipa.
eM: Ali je delavniški prostor v vajini lasti?
OS: Ne, kje pa. Hangar imava najet, smo pa na odlični lokaciji v industrijski coni Lisert v Tržiču, kjer je na enem mestu vzdolž kanala več marin in delavnic. Vse je na kupu, logistika je zares dobra, pa še veliko ljudi, ki imajo podobne navtične interese, srečuješ vsak dan. Odlično pokrivamo področje severnega Jadrana in Tržaškega zaliva z beneško laguno, Slovenija pa je tudi zelo blizu.
eM: Kaj raje počneta – gradita nove barke ali obnavljata stare?
PS: Delamo seveda vse. Če pa me že vprašujete, moram priznati, da sva si v tem primeru z mojim partnerjem nekoliko različna. Jaz osebno najraje gradim nove motorne barke v lesu, saj gre za velika čustva, kajti na koncu si surovemu lesu dodal izdelek, v katerega si vtkal svojo dušo. Odilo pa raje obnavlja stare jadrnice, sploh če so bile grajene po načrtih priznanega tržaškega navtičnega arhitekta Carla Sciarrellija, s katerim je ladjedelnica do njegove smrti tudi večkrat zgledno sodelovala. Sploh pa je Odilo odličen jadralec, zato je tudi najina razlika razumljiva, vendar pa se na koncu pokaže kot dodana vrednost sodelovanja, saj sva skupaj kompatibilna in celostno kompletna.
eM: Katera je največja razlika pri obnovi motorne barke in jadrnice?
OS: Pravzaprav ni pomembnejših razlik, temeljna razlika je pri naročnikih, torej pri ljudeh, saj sem skozi čas in izkušnje spoznal, da so res velike karakterne razlike med lastniki motornih bark in jadralci, tako v pristopu kot v pričakovanjih. Vsak lastnik lesene barke pa točno ve, kaj si želi, kaj je kupil, kako finančno zahtevno je vzdrževanje lesenih bark, ki vzame tudi veliko časa, a ponuja veliko strasti. Tu pa so si vsi enaki.
eM: Koliko bark na leto povprečno vzameta v delo?
PS: Včasih več, včasih manj, odvisno od velikosti in dolžine plovila, pa seveda zahtevnosti gradnje ali obnove. Povprečno sprejmeva v delo 20−25 bark na leto, kar ni malo. Do sedaj smo imeli v delu najdaljšo lepotico, ki je čez vse merila kar 28 metrov.
eM: Na sejmih vas nismo opazili. Kakšen je torej vajin marketing?
OS: Žal ali pa na srečo smo premajhna ekipa, da bi se lahko oglaševali in se udeleževali sejmov. Delavnica zahteva svoje. Najboljša reklama gre pa itak od ust do ust. Zadovoljni lastniki so tisti, ki so naša prva priporočilna vizitka za nova naročila.
eM: Do kdaj imate zasedene kapacitete?
PS: Po navadi smo zasedeni za šest mesecev vnaprej, tako je tudi sedaj. Seveda se pa zmeraj lahko plani in časovnice spreminjajo, kajti les je živa stvar, in ko odpreš barko, si vedno soočen z dejanskim stanjem, ki je lahko tudi bistveno drugačno od predvidenega in ocenjenega.
eM: Kako pa je s financiranjem projektov?
OS: To je kar zahtevno, gre pa po vzorcu gradnje hiše. Ob začetku dela je torej potrebno plačati delni avans, temu sledijo plačila po posameznih situacijah, na koncu pa je obračun projekta glede na dejansko porabo materiala in časa. Brez takšnega denarnega toka bi bila obnova v lesu prezahtevna za vsako ladjedelnico.
eM: Ali je pri obnovi starih bark veliko ročnega dela?
PS: Seveda, sploh pri najstarejših barkah. Običajno ga je vsaj 60 %, pri obnovi jadrnice Galeb pa ga bo skoraj 80 odstotkov. Saj sem vam rekel na začetku intervjuja, da pri naši obrti največ štejeta človek in njegove izkušnje.
eM: Katera je največja barka, ki ste jo do sedaj imeli v delu?
OS: Kot rečeno, 28 metrov dolgi škuner TIZIANA IV, na katerem tudi sam jadram. Res ga je lepo videti, čudoviti so občutki, ko napolni jadra in neslišno, s šumenjem vetra in valov drsi po morski gladini. To so posebni občutki, ki jih poznamo le jadralci. V kombinaciji z leseno barko pa gre za nekaj več – za način in smisel življenja.
eM: Katera pa je najstarejša, ki ste jo do sedaj obnovili?
OS: Imeli smo srečo, da je v našo ladjedelnico prišla SORELA, jadrnica, ki je bila zgrajena leta 1858 in velja za najstarejšo jadrnico v Sredozemlju.
eM: Ali se tudi sama udeležujeta regat?
PS: Jaz ne jadram, Odilo pa je kar aktiven, najbolje, da kar sam pove, kje vse jadra.
OS: Predvsem jadram v severnem Jadranu. Sciarrelli Cup je zame kraljevska zadeva, regata v Benetkah, Citta di Trieste in seveda Barcolana. Te so skoraj obvezne, vse ostale pa, če mi čas dopušča. Ven iz zaliva in lagune pa mi skoraj ne uspe priti …
eM: Nedavno je vajin kolega za trenutek zamenjal rokodelsko orodje za inštrument. Ali se to zgodi večkrat?
PS: To je naš profesor glasbe, Mario Malardi, ki dela z nami v ladjedelnici. Njegovo leseno violončelo enostavno sovpada z našo dejavnostjo. Zven in glasba pa odlično zvenita v prostoru. Ni česa dodati, razen da njegovo muziciranje predstavlja odlično popestritev našega sobivanja z lesenimi barkami.
eM: Kako se je spremenila tehnologija dela pri obnovi in gradnji bark v lesu skozi čas?
PS: Tehnologija se je močno spremenila, predvsem pri izdelavi oplate in jambora. Da ne bo preveč učeno za ta pogovor, naj omenim, da so se lesene barke v preteklosti plastificirale v podvodnem del, kar je dolgoročno v resnici pomenilo »smrt« za barko. Sedaj to rešujemo s posebno tehniko diagonalnega lepljenja furnirja z epoxi smolo v dveh slojih »strip planking«. Gre za kakovostno tehnologijo, plovilo je oblečeno v les, kar omogoča tudi shranjevanje barke ven iz vode, pa še prekomerne teže ne pridobi po obnovi.
eM: Kje kupujeta les kot osnovno surovino pri vašem delu?
Pomembno je, da v ladjedelnico dobimo že stabiliziran les, ki je razrezan in pravilno sušen. Mahagonij naročamo v Vidmu, teak kupimo direktno, ko ga ladja pripelje iz Afrike v tržaško pristanišče. Mahagonijev furnir za Galeba pa smo naročili pri slovenskem Javorju.
eM: Kakšni spomini vaju vežejo na sodelovanje s Carlom Sciarrellijem?
OS: To je bila res lepa, kaj lepa, enkratna izkušnja. S Sciarrellijem smo preživeli veliko skupnih dogodivščin, na morju in v ladjedelnici, ko smo delili izkušnje in nasvete. Ali si morete misliti, da je bil ta sloviti tržaški navtični arhitekt po osnovnem poklicu strojevodja?
eM: Ali imajo lastniki tradicionalnih bark kakšno podporo pri vzdrževanju svojih lepotic s strani države?
PS: Ne, pri nas v Italiji nimamo nobene podpore niti olajšave. Naša dejavnost je popolnoma izenačena z vsemi drugimi. Gre torej za brutalno tržno ekonomijo, ki v krutem svetu kapitala ne pozna milosti. Podpore nimajo niti lastniki lesenih bark, kot jo vsaj v minimalni meri poznajo drugod po vzhodni jadranski obali.
eM: V delu imata jadrnico Galeb – kuter M6. Kako napreduje delo, s kakšnimi izzivi se soočate v ladjedelnici?
OS: Jadrnica je v relativno dobrem stanju. Ko smo ji slekli zaščitne premaze in prišli do surovega macesna, je bil ta v relativno dobrem stanju. Zamenjati bo treba nekaj reber, oplato bomo potem zaščitili z diagonalno lepljenim dvoslojnim mahagonijevim furnirjem, iz lesa duglas bo izdelan nov jambor, Galeb bo v celoti zaščiten in pobarvan. Dela potekajo po načrtu, les je že tudi v ladjedelnici, barka pa bo po planu dokončana do konca tega leta.
eM: Ali imata kakšno skrito željo, kaj pričakujeta od jadrnice po obnovi?
OS: Seveda, Galeb mora tekmovati! Privez naj le ima pred muzejem, ampak takšna barka mora z dvignjenim jadrom nazaj med valove. To je njeno poslanstvo, to je zgodba, ki pritiče Galebu.
eM: Ali vaša ladjedelnica sodeluje tudi z drugimi delavnicami vzdolž vzhodne jadranske obale?
PS: Ne, takšnega sodelovanja ni, ker očitno ni potrebe. Tudi slabo poznamo takšne ladjedelnice, mislim, da gre bolj za jadranske škvere. Vem pa, da se največ dogaja na Murterju.
eM: Ali se morda udeležujete vsaj regat tradicionalnih in starih bark na tem delu Jadrana?
OS: Ne, s Hrvaško nimamo nobenega sodelovanja. Na hrvaškem delu Jadrana gre tudi za drug tip bark, ki jih slabo poznamo (guci, levti, pasare, gajete …), predvsem pa se oblikovno njihove barke precej razlikujejo od teh, ki jih imamo na skrajnem severu Jadrana.
eM: Ali je s tradicionalnim ladjedelstvom mogoče obogateti?
PS: Odvisno, kaj pojmujete pod bogatenjem. Če mislite v ekonomskem smislu, je odgovor negativen. V kolikor pa ciljate na notranje zadovoljstvo človeka, ki prijateljuje z lesenimi barkami, pa povem, da številke ne znam zapisati, bogastvo pa se meri v zadovoljstvu in osebnem razumevanju sreče.
Podobne teme:
- Galeb (kuter M6) se obnavlja
- Obnova jadrnice Galeb se nadaljuje
- Galeb ponovno v morju
- Betinska gajeta Marija (l.1922)
- Trabakola ISOLA D’ORO
