Pavo Paul Jerković, »Ko srce dava, svega sebe dava«
Pavo Paul Jerković velja za začetnika turizma v dolini Neretve. Danes je prava legenda, sinonim turizma v tamkajšnjih krajih. Njegov življenjski moto je brez prevoda pripisan k naslovu intervjuja in pove več kot tisoč besed. Obiskali smo ga v Villi Neretva in z »lađo« odpluli po Mali Neretvi v močvirje do Neretvanske hiše.
Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
eM: Nad vhodnimi vrati Ville Neretve imate izobešen grb. Za kakšen grb gre?
To je grb plemiške družine Jerković, mojih prednikov, naše družine, in sega v leto 1600!
eM: Veljate za začetnika turizma v dolini Neretve. Kdaj se je vse skupaj začelo?
Lahko vam zaupam točen datum, to je na dan Gospe Karmelske, 16. 7. 1996. Takrat sem kupil Neretvansko hišo in prvo tradicionalno plovilo – lađo. Nato pa se je začela zahtevna obnova, ki je trajala polnih sedem let. Končno smo leta 2014 začeli dihati s polnimi pljuči.
eM: Kaj je bil takrat največji izziv?
Gradnja in obnova, saj smo morali ves material v močvirje Neretve prepeljati s plovili. Res ogromno dela, ampak se je splačalo.
eM: Kako pa je bilo pred tem presečnim datumom v dolini Neretve?
Zgodovinsko gledano je bila dolina vselej pomembna prometna žila, zato močno oblegana, sploh v turških časih. Če pa gledamo turistično, smo zmeraj ostajali nekako zadaj. Pripadamo namreč Dubrovniško-Neretvanski županiji, pa je Dubrovnik zmeraj bil in ostal v ospredju. Neretva je samo hranila ljudi okoli sebe, zase pa je slabo poskrbela, in tako je še danes.
eM: O kakšni vrsti turizma na Neretvi smemo pred t. i. vašo dobo sploh govoriti?
Šlo je za posamične poskuse zanesenjakov, na Neretvo pa so prihajali večinoma individualni gostje, predvsem iz nekdanjih republik skupne države.
eM: Koliko časa pa traja turistična sezona v dolini Neretve?
Kot običajno povsod na Jadranu, le da smo jo pri nas bistveno podaljšali zaradi obiranja mandarin! Tako za nas vrhunec sezone predstavlja čas od 20. septembra do 15. decembra, ko so vsi drugi že globoko v posezoni oziroma zunaj sezone. Takrat na Neretvo pridejo ogromne skupine ljudi, ki pomagajo obirati mandarine, uživajo v bogati gastronomski ponudbi neretvanske doline, brez glasbe pa seveda ne gre.
eM: Kakšna pa je avtohtona kuhinja na Neretvi?
Razdelil bi jo v tri skupine: vse iz gozda, vse iz morja in vse z Neretve. V prvi skupini bi izpostavil jedi iz rdečega mesa, na prvem mestu mlado govedino – teletino, pa ovčje meso z goratih predelov doline. Ker je naš slogan: Neretva in morje vas vabita, ponujamo najboljše gambere in sploh vse ribe, ki prihajajo na ustje Neretve, kjer se sladka voda steka v morje. Neretvanska kuhinja pa ne more in ne sme zaobiti jegulje na ražnju, jegulje v brodetu, sploh, če je ta izboljšan z žabjimi kraki. S sinom Kristjanom, ki je tudi chef naše kuhinje, pa sva razvila posebno rižoto z žabami. Absolutno jo morate poizkusiti.
eM: Vrniva se k mandarinam. Te so pravzaprav največji brand Neretve. Koliko vrst jih pri vas uspeva?
Neretva je najbolj severna točka na svetu, kjer uspevajo mandarine. Še več, imajo tudi najvišjo stopnjo sladkorja, visoko vsebnost soka (evropski predpis določa 28–31 %, neretvanske mandarine dosegajo neverjetnih 53 %). Njihova tenka koža se zelo enostavno lupi, plodovi imajo intenzivno barvo, pa še najhitreje dozorijo. V močvirju Neretve jih imamo šest različnih vrst, med njimi pa je najslajša avtohtona mandarina ruska.
eM: Kako veliko je rodovitno področje delte Neretve?
Skupna površina delte je 12.000 ha, izsušene in obdelane pa je približno polovica, torej 6.000 ha. Na 2.500 ha plantaž imamo okoli 2,5 milijonov dreves mandarin, ki v povprečni letini rodijo blizu 80.000 ton slastnih sadežev. Hudomušno bi pripomnil, da je v dolini Neretve toliko stebel mandarin, kot vas biva Slovencev, skupaj s priseljenci, v državi Sloveniji. Torej, za vsakega Slovenca v delti reke Neretve raste eno mandarinino drevo.
eM: Katere pa so še druge pomembne kulture, ki jih vzgajate in pridelujete na Neretvi?
Sem z 12.000 tonami zagotovo sodijo lubenice, pridelamo tudi 6.000 ton zelja, 1.500 ton cvetače in 500 ton korenja. No, pa na rdeče jagode tudi ne smemo pozabiti, in melone, pa še bi lahko našteval.
eM: Vrniva se v močvirje, tam stoji vaša »Neretvanska kuća«. Kako jo obiščejo ljudje, kaj jim ponudite tisti dan?
K nam prihajajo večje, organizirane skupine. Največ jih prihaja prav iz Slovenije. Ljudje se tradicionalno vračajo. Najprej jih sprejmemo v Villi Neretva, potem pa gremo do naših neretvanskih tradicionalnih plovil. V lastni floti jih imamo osem, in z njimi zaplujemo po Mali Neretvi v divjino. Na naši plovbi nas spremljajo ptice, kormorani in cvetoči lokvanji. Neretvanska hiša pa je skozi čas postala središče dogajanja, kjer ljudje lahko uživajo v neokrnjeni naravi, miru, odlični kulinariki in zabavi. Za vse in vsakogar posebej poskrbimo. Kar vprašajte jih … (smeh)
eM: Kakšne pa so vaše kapacitete?
V Neretvanski hiši z lahkoto sprejmemo do 150 ljudi, neretvanska Villa pa ima več sob, skupaj ponuja 19 postelj, za vse tiste, ki se želijo več dni zadržati na destinaciji ali pa so podlegli kulinaričnim čarom naše izvrstne kuhinje.
eM: Ali morda na nivoju Turističnega združenja neretvanske doline vodite kakšne statistične podatke o svojih gostih?
Tega ne vem natančno. Zagotovo pa vem, da smo premalo povezani in da vsak dela po svoje. Največja težava je, da nimamo skupnega marketinga in oglaševanja, zato se vsak bori za sebe. Lahko pa rečem, da k nam vsako leto pride okoli 9.500 Slovencev, kar predstavlja 50 % vseh gostov na Neretvi. Skozi ves naš čas v turizmu smo samo v Neretvanski hiši gostili preko 200.000 ljudi, kar pa niso zanemarljive številke.
eM: Pri ljudeh veljate za odprtega, prijaznega in gostoljubnega človeka, ki priskoči tudi na pomoč, če je treba. Ali obstaja kakšna tema, ki vam ni pri srcu?
Da, politika, ta v turizmu nima česa iskati …
eM: Poleg obiranja mandarin in raziskovanja močvirja, katera dva dogodka bi lahko še izpostavili?
Prva je zagotovo Neretvanska brodetijada, drugi pa Maraton lađa, slednji v dolino Neretve vsako leto privabi več kot 40.000 ljudi. Takrat Neretva resnično živi!
eM: Kaj pa navtični turizem? Ali prihajajo navtiki k vam?
K nam prihajajo najavljeni manjši cruiserji, individualnih plovil je malo. Reka Neretva je plovna do Metkovića, njena globina je 5–10 metrov, pred Kominom pa večja plovila zaustavlja most, ki ima svetlo mero od 11 do 14 metrov. No, pa morski vstop na reko je morda tudi prezahteven za čarteriste. Morda bodo pa prav zaradi najinega intervjuja tudi lastniki plovil večkrat zavili v ta morski akvatorij in vpluli na Neretvo.
eM: Morda nam ob koncu lahko ponudite še kakšno sklepno misel?
Največ veljajo prijateljstva, zato se kmalu spet vrnite, ne več kot medijski ljudje, odslej naprej vselej le še kot prijatelji!
