Plamenko Bavčević

Plamenko se je rodil leta 1956 v Splitu materi in očetu s Šolte. Po poklicu ekonomist in glasbenik je že končal svoje aktivno delovno obdobje, a ostaja aktiven na področju promocije pomorske dediščine vzhodne obale Jadrana. Plamenko je oče dveh otrok in že 30 let vodi splitski orkester mandolin.

M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

 

 

eM: Plamenko, kakšna je bila vaša poslovna kariera?

Lahko bi rekel, da sem jo v 40 letih štirikrat popolnoma zamenjal, torej na vsakih deset let. Po naključju sem začel v javni upravi, takrat so bila vojna leta. Nadaljeval sem kot glavni urednik in direktor zasebne lokalne TV-postaje. Nato me je poslovna pot popeljala v svet turizma, kjer sem vodil Split Tours. Družba je imela v lasti številne hotele, plovila, čarter, gliserje in katamarane; res smo bili močni. Zadnjih deset let sem služboval v JP Pak gozda Marjan. Lahko bi rekli, da sem bil šef »rangerjev«.

eM: Kako pa ste postali predsednik zadruge Cronaves?

Tudi to se je zgodilo po naključju. V celotno zgodbo me je povabil prof. Joško Božanić, doma iz viške Komiže, sicer pa moj dobri prijatelj in redni profesor v pokoju splitske filozofske fakultete. Leta 2006 naju je s Sašem Lukićem povabil na regato Storico v Benetke, kamor se je profesor odpravil s svojo falkušo Comeza Lisboa. Hitro smo se dogovorili, tik pred odhodom pa je zazvonil še telefon, naj s seboj vzameva kitaro in harmoniko. »To je to,« sem pomislil, »profesor potrebuje zabavo,« in sva šla. Regatnemu nastopu je sledila plovba po beneških kanalih. Šest ur je trajalo, ljudje so uživali in metali cvetje, midva s Sašem sva igrala na valovih zanosa, nastop je popolnoma uspel. Tako sva se v resnici dva glasbenika zapletla v mrežo tradicionalnih bark in barkajolov.

eM: Takrat še ni bilo Cronavesa, mar ne?

Seveda ne, bilo pa je povabilo komiški falkuši, da se udeleži festivala v Brestu. Božanić naju je spet poklical, in prijavil, da ima on povabilo in falkušo, midva s Sašem pa bogate izkušnje z organizacijo festivalov. Takrat sva namreč bila glavna organizatorja Splitskega festivala, in za nama je bilo že šest uspešnih izdaj. Včlanila sva se v Ars Halieutico, nato pa smo skupaj organizirali Brest leta 2008 in 2012. V istem času sva s Sašem začela tudi z organizacijo Rote Palagruzone. Prvih pet regat je bilo za nama, projekt se je izkazal za težavnega, saj lahko tržiš le en festivalski dan, ko gre regata od Komiže do Palagruža, ta pa je skrajno vprašljiv in popolnoma odvisen od vremenskih razmer.

eM: Kdaj pa so se potem vaše poti razšle?

V resnici se nikoli niso razšle, le drugačno obliko smo morali poiskati. Do leta 2014 sva s Sašem vse stvari počela pod okriljem profesorjevega komiškega društva. Ko pa je Božanić dobil istega leta povabilo za nastop v Morbihanu leta 2015, in je sam imel nekaj zdravstvenih težav, hkrati pa je bil sredi pisanja svoje življenjske knjige, se je moral odreči nastopu. Organizatorja iz agencije Grand Large – Anne Burlat in Jakezu Kerhoasu sta želela, da bi Hrvaška kot najmlajša članica Evropske unije nastopila na tem prestižnem festivalu morja in mornarjev. Organizacijo sta s soglasjem Joška Božanića ponudila nama s Sašem. Projekta, vrednega več kot 200.000 EUR, seveda nisva mogla izpeljati kot fizični osebi. Ustanovila sva Cronaves.

 

 

eM: Prihodnje leto boste obeležili že 10-letnico delovanja. Kako gledate na prepluto pot?

Res je, čas hitro teče, dogodki pa se kar vrstijo. Hrvaško je Cronaves popeljal na mednarodne festivale morja. Morbihan, Brest in Sète so stalnica v našem koledarju. Ob 2400-letnici utemeljitve Starega Grada na Hvaru smo z županom tega dalmatinskega mesta pod Unescovo zaščito podpisali tudi dogovor o organizaciji štirih festivalov morja Dani u vali – Dnevi v zalivu. Zadnja gostja je bila R Slovenija, prihodnja bo kraljevina Nizozemska. Organizirali smo tudi številne fotografske razstave, aprila je bila končana v Ljubljani, nov termin je v Trstu.

eM: Ali smemo Cronaves dojemati kot krovno združenje hrvaških društev, ki se ukvarjajo z revitalizacijo pomorske dediščine?

Ne, nikakor ne, smo le eni izmed njih, res pa je, da edini organiziramo nastope v tujini.

eM: Kako številčno je vaše članstvo?

Članov je 29, skrbimo pa tudi za levt Slobodna Dalmacija, ki je z letnico gradnje 1894 verjetno najstarejša barka v kategoriji t. i. malih bark. Če ni, bom vesel vsakega podatka, ki bo ovrgel to mojo tezo.

eM: Kako financirate delovanje zadruge, kateri so glavni viri?

Gre izključno za javne razpise. Ja, veliko je vloženega dela, veliko pisanja in papirologije je potrebno, da se pridobi takšna sredstva, ampak potem zadeva steče.

eM: Kakšna pa je perspektiva članstva in vodenja Cronavesa?

Zavedam se, da sem vstopil v sedemdeseta, Saša v osemdeseta. Intenzivno iščeva naslednike, kar je zahtevna naloga in velik problem. Naš član Filip je diplomiral iz navtike, je krmar levta, a kaj, ko je zaposlen kot kapitan na veliki tovorni ladji. Ko je na plovbi, ne more z nami. Takšnih je še kar nekaj. Iščemo ravnovesje med obveznostmi in našimi projekti. Upam, da bomo našli ustrezno rešitev.

 

 

eM: Od kdaj pa se poznata s Sašo Lukićem. Na oko se zdi, da sta uigran par in nerazdružljiva?

Rekel bi, da se poznava že sto let. Leta 1996 je bil Saša kot profesionalni glasbenik direktor Splitskega festivala. Po dveh letih organizacije me je poiskal in prosil za pomoč pri marketingu in promociji. Njemu je ostala organizacija festivala in glasbeni del, jaz pa sem začel s sodelovanjem, ki na različnih področjih še zmeraj traja.

eM: Imate bogate izkušnje pri organizaciji festivalov morja. Kako vrednotite francoske, in zakaj ste izbrali prav Francijo?

Francozi so najbolj navtični narod, največ vlagajo in vse se jim vrti. To je glavni razlog. Morbihan je najbolj navtični festival. Brest se je pretirano komercializiral in izgubil svoj smisel. Sète gradi zgodbo na 15−20 velikih ladjah. Trije festivali, trije popolnoma različni pristopi.

 

 

eM: Kakšen bi potemtakem bil vaš optimalni festival v Hrvaški?

Srednja Dalmacija, mesto, ki lahko sprejme do 100.000 obiskovalcev in privabi do 200 majhnih bark ter 2−3 velike »jedrenjake« (jadrnice) ter ima veliko otoško zaledje.

eM: Morda govoriva o Starem Gradu na Hvaru?

Ne, ampak takšen kraj obstaja na Jadranu, žal ga ne morem imenovati, ker to ne bi bilo pošteno do vseh deležnikov, ki že aktivno nastopajo v naših zgodbah.

eM: Kakšna je vaša ocena letošnjega hrvaškega nastopa v Morbihanu?

Hrvaški nastop je bil v okviru pričakovanj in razpoložljivih finančnih sredstev. Organizacija organizatorja festivala bi bila lahko tudi boljša. Je pa res, da jo to zahteven festival, ki se dogaja na šestnajstih različnih destinacijah, od otoka do otoka, kar zahteva premišljen urnik in logistiko. Vse je podrejeno plovbi in jadranju. Žal smo nastopili z le dvema ploviloma, a takšna je bila naša trenutna realna zmožnost. Vse skupaj zasluži visoko oceno, predvsem francoska odzivnost na našo turistično ponudbo.

eM: Kje boste preživeli letošnje poletje?

Doma, v Sutivanu na Braču. Žena je Braška, naša hiša pa je tik ob morju. Na majhnem pomolu pred domačijo bom ribaril, dobesedno namakal noge v morju in držal palico v rokah ter lovil orade – »komarče«.

 

Podobne teme:

• 3. »Dani u vali«, Stari Grad, otok Hvar
• Stari Grad (Hvar) – 4. Dnevi v zalivu
• 5. Dnevi v zalivu
• Raymond Dublanc
• Otoček Vela Palagruža – Palagruža (1875)